Pismo Rimljanom


Pisec: Pismo Rimljanom 1,1 identificira od Boga navdihnjenega človeškega pisca Pisma Rimljanom kot apostola Pavla. Pismo Rimljanom 16,22 kaže, da je Tertij zapisoval njegove besede.

Čas pisanja: Pismo Rimljanom je bilo verjetno napisano leta 56 po Kr. v Korintu proti koncu Pavlovega tretjega misijonarskega potovanja, ko se je pripravljal na odhod v Palestino z darovi za revne vernike v jeruzalemski cerkvi (Pismo Rimljanom 15,25–26).

Namen pisanja: Pavlov primarni namen je bil, da oznani pravičnost, ki prihaja od Boga v Kristusu: veličastna resnica, da Bog opraviči krive, obsojene grešnike samo po milosti, samo po veri, samo v Kristusa. Poglavja 1–11 predstavljajo Božjo pravičnost v Kristusu teološko in doktrinsko, medtem ko poglavja 12–16 podrobno opisujejo delovanje v praksi v življenju posameznih vernikov in v življenju cerkve. Pismo je predstavilo Pavla cerkvi, kjer je bil osebno neznan, ampak je upal, da jo bo kmalu obiskal, da vzpostavi partnerstvo za misije v Španiji (Pismo Rimljanom 1,8–15; 15,23–24.28).

Ključne vrstice: Pismo Rimljanom 1,16: »Ne sramujem se evangelija, saj je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje, najprej Judu in potem Grku.«

Pismo Rimljanom 3,9–11: »Kaj torej? Smo mar mi na boljšem? Nikakor ne! Saj smo pravkar obtožili vse, Jude in Grke, da so v oblasti greha, kakor je pisano: Ni pravičnega, niti enega, ni razumnega, ni ga, ki bi iskal Boga

Pismo Rimljanom 3,21: »Zdaj pa se je brez postave pokazala Božja pravičnost, o kateri pričujejo postava in preroki.«

Pismo Rimljanom 3,23: »Saj so vsi grešili in so brez Božje slave.«

Pismo Rimljanom 5,8: »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.«

Pismo Rimljanom 6,23: »Plačilo za greh je namreč smrt; Božji milostni dar pa je večno življenje v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.«

Pismo Rimljanom 8,9: »Vi pa niste v mesu, ampak v Duhu, če le prebiva v vas Božji Duh. In če kdo nima Kristusovega Duha, ni njegov.«

Pismo Rimljanom 8,28–30: »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu. Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati. Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal.«

Pismo Rimljanom 8,37–39: »Toda v vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu, našem Gospodu.«

Pismo Rimljanom 10,9–10: »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja.«

Pismo Rimljanom 12,1: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje.«

Pismo Rimljanom 12,19: »Ne maščujte se na svojo roko, ljubi, ampak dajte prostor Božji jezi, saj je pisano: Moje je maščevanje, jaz bom povrnil, pravi Gospod.«

Pismo Rimljanom 16,17: »Opominjam pa vas, bratje, varujte se tistih, ki delajo razprtije in pohujšujejo v nasprotju z naukom, v katerem ste bili poučeni: izogibajte se jih!«

Kratek povzetek: Pavel je sčasoma prišel v Rim kot jetnik več kot dve leti kasneje, kot je načrtoval (Apostolska dela 21,17–28,31). Do takrat je Fojba, članica cerkve v Kenhrejah blizu Korinta (Pismo Rimljanom 16,1–2), po vsej verjetnosti že dostavila to pismo cerkvi v Rimu.

Pismo Rimljanom je primarno doktrinska razprava, razdeljena na štiri dele: Božjo pravičnost potrebuje vsak, (Pismo Rimljanom 1,18–3,20); Božja pravičnost je zagotovljena v Jezusu, (Pismo Rimljanom 3,21–8,39); Božja pravičnost se prenese na izvoljene, (Pismo Rimljanom 9,1–11,36); Božja pravičnost se izvaja v cerkvi, (Pismo Rimljanom 12,1–15,13). Zaključi s pozdravi in doksologijo Bogu na čast (Pismo Rimljanom 16,1–27). Vodilna tema tega pisma je Božja pravičnost, pripisana grešnikom, ki so odrešeni samo po milosti, samo po veri, samo v Jezusa Kristusa (Pismo Rimljanom 1,16–17).

Pismo Rimljanom odkriva Boga, ki je obenem svet in pravičen sodnik ter milosten odrešitelj, ki pripiše greh izvoljenih Kristusu in Kristusovo pravičnost izvoljenim. Nadomestna spravna žrtev – smrt Jezusa Kristusa je pomirila pravično Božjo jezo nad grešniki in dosegla odrešitev za izvoljene. Brez Kristusa so vsi ljudje duhovno mrtvi v izvirnem grehu, podedovanem od Adama, glave celotnega človeštva. V Kristusu je vsem odrešenim odpuščeno in so duhovno oživljeni po Svetem Duhu. Večna odrešitev je suvereno delo Božje čiste milosti. Pred utemeljitvijo sveta je Oče, da bi razodel svoje veličastvo, določil, da bo odkupil krive upornike, ki si zaslužijo večno kazen, z dejavnim (učinkovitnim) klicem Svetega Duha po žrtvi svojega Sina na križu za njihove grehe. Obenem sveti in grešniki, so tisti, ki so resnično spreobrnjeni, razglašeni za pravične od Boga v enosti s Kristusom!

Povezave: Nekatere specifične teološke teme, ki povezujejo Pismo Rimljanom s celotnim Svetim pismom, so med drugim: načela duhovnega vodstva (Pismo Rimljanom 1,8–15); Božja jeza nad grešnim človeštvom (Pismo Rimljanom 1,18–32); načela Božje sodbe (Pismo Rimljanom 2,1–16); univerzalnost greha (Pismo Rimljanom 3,9–20); tolmačenje in zagovor opravičenosti samo po milosti, samo po veri (Pismo Rimljanom 3,21–4,25); zagotovilo odrešenja (Pismo Rimljanom 5,1–11); prenos Adamovega greha (Pismo Rimljanom 5,12–21); posvečenje (Pismo Rimljanom pogl. 6–8); suverena izvolitev (Pismo Rimljanom pogl. 9); Božji načrt za Izrael (Pismo Rimljanom pogl. 11); duhovni darovi in praktična pobožnost (Pismo Rimljanom pogl. 12); vernikova odgovornost človeški oblasti (Pismo Rimljanom pogl. 13); načela krščanske svobode (Pismo Rimljanom 14,1–15,12).

Praktična uporaba: Pismo Rimljanom jasno pove, da ni popolnoma ničesar, kar bi lahko kdorkoli storil, da bi prispeval k svoji odrešitvi. Vsa naša »dobra« dela so kot menstrualne cunje pred Bogom. Brez Kristusa smo absolutno duhovno mrtvi v svojih prestopkih in grehih. Samo Bog nas lahko milostno in usmiljeno reši. Bog je dosegel odrešitev, ko je poslal svojega Sina, Jezusa Kristusa, da je umrl na križu za njegovo izvoljeno ljudstvo. Ti se obnovijo (na novo rodijo) s Svetim Duhom, ki živi v njih, in niso nič več sužnji svoji stari naravi, ampak so oživljeni in dovzetni za vodenje Duha v praktični svetosti. To duhovno novo rojstvo je suvereno dejanje Boga. Tisti, ki ga sprejmejo, priznajo Jezusa za Gospoda, verujejo, da je bil obujen od mrtvih, in so večno odrešeni kazni za greh. V moči Duha živijo svoje življenje kot živo žrtev Bogu v poslušnosti njegovi besedi – Svetemu pismu. Življenjski slog čaščenja Boga in služenja drugim postane njihova največja želja, ker se ne sramujejo evangelija (Pismo Rimljanom 1,16–17). Vse življenje postane poslanstvo, da zvesto oznanjajo to najdragocenejšo resnico!

English


Pregled Nove Zaveze

Pregled Svetega Pisma


Povratek na slovensko domačo stran
Pismo Rimljanom

Ugotovite, kako ...

Preživite večnost z Bogom



Sprejmite odpuščanje z Bogom