Pismo Galačanom


Pisec: Pismo Galačanom 1,1 in 5,2 jasno identificirata apostola Pavla kot od Boga navdihnjenega človeškega pisca Pisma Galačanom.

Čas pisanja: Odvisno od tega, kje točno je bilo poslano Pismo Galačanom in na katerem misijonarskem potovanju je Pavel ustanovil cerkve na tem področju, je bilo Pismo Galačanom napisano nekje med letoma 48 in 55 po Kr.

Namen pisanja: Pismo Galačanom je bilo napisano v duhu navdihnjenega vznemirjenja. Je protest proti popačenosti Kristusovega evangelija. Bistveno resnico opravičenosti samo po milosti, samo po veri namesto po veri in z deli postave, so zakrili judaisti. Vztrajali so, da morajo kristjani tudi izpolnjevati starozavezno postavo, da bi jih Bog sprejel. Ko je Pavel izvedel, da je začel ta nauk preplavljati cerkve v Galatiji in jih odtujevati od njihove svobode v Kristusu, je napisal razvneto svarilo, ki ga vsebuje to pismo. Ker so, tako kot v Korintu, lažni učitelji dobili poslušalce za svoje krivoversko učenje s spodbijanjem Pavlove verodostojnosti, Pavel uveljavlja svojo apostolsko avtoriteto za krščanske nauke, ki jih je učil (pogl. 1–2), še posebej za nadvse pomemben nauk o opravičenju samo po milosti, samo po veri. Osrednja tema Pisma Galačanom (tako kot Pisma Rimljanom) je opravičenje samo po milosti, samo po veri. Pavel oznanja ta nauk (ki je osrčje evangelija) tako v svojih teoloških (pogl. 3–4) kot v svojih praktičnih (pogl. 5–6) posledicah.

Ključne vrstice: Pismo Galačanom 2,16: »Vemo, da človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa. Zato smo tudi mi začeli verovati v Kristusa Jezusa, da bi bili opravičeni po veri v Kristusa in ne po delih postave, saj nobeno meso ne bo opravičeno po delih postave.«

Pismo Galačanom 2,19b–20: »Skupaj s Kristusom sem križan. Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe.«

Pismo Galačanom 3,11: »Da se nihče ne more opravičiti pred Bogom s postavo, je razvidno iz dejstva, da bo pravični živel iz vere.«

Pismo Galačanom 4,4–6: »Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. Ker pa ste sinovi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: ›Aba, Oče!‹«

Pismo Galačanom 5,22–23: »Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje. Zoper te stvari ni postave.«

Pismo Galačanom 6,7: »Ne slepite se: Bog se ne pusti zasmehovati. Kar bo človek sejal, bo tudi žel.«

Kratek povzetek: Rezultat opravičenja samo po milosti, samo po veri, samo v Jezusa Kristusa je duhovno življenje in svoboda. Pavel je pozval Galačane, naj trdno stojijo v svoji svobodi in: »se ne dajte ponovno vpreči v jarem sužnosti« (Pismo Galačanom 5,1), namreč, naj se ne dajo zavesti, da bi skušali ohranjati ali izboljšati svoj položaj pred Bogom z izpolnjevanjem Mojzesove postave. Hkrati pa krščanska svoboda ni izgovor, da bi ugajali svoji nižji naravi (antinomianizem), pač pa je obveza, naj ljubimo drug drugega (Pismo Galačanom 5,13; 6,7–10). Poleg tega krščanska svoboda ne izolira kristjana od borb v življenju. Pač pa bo še okrepila borbo med Duhom in mesom. Vendar je bilo meso (nižja narava) križano s Kristusom (Pismo Galačanom 2,20); posledica je, da bo Duh obrodil sad, kot so ljubezen, veselje in mir v življenju vernika (Pismo Galačanom 5,22–23).

Svetopisemskega opravičenja ne dosežemo, izpolnimo ali ohranjamo z obrezo (ali katerim koli drugim verskim obredom), pač pa s tem, da postanemo »nova stvaritev« (Pismo Galačanom 6,15). Svetopisemska doktrina opravičenosti samo po milosti, samo po veri edinstveno razlikuje krščanstvo od judovstva in vseh drugih oblik lažne vere. Pismo Galačanom je zato veličastno za vsakega pravega vernika (Pismo Galačanom 2,20).

Jakobovo pismo in Pismo Galačanom ponazarjata dva vidika krščanstva, za katera nepoučeni predpostavljajo, da si nasprotujeta, vendar se v resnici dopolnjujeta. Jakob vztraja pri krščanski etiki in zahteva, naj vera dokaže svoj obstoj z dobrimi deli. Kljub temu pa Jakob, nič manj kot Pavel, poudarja predpogoj osebne preobrazbe samo po Božji suvereni milosti (Jakobovo pismo 1,18). Pismo Galačanom poudarja odrešitev, ki je pred krščansko etiko in krščansko etiko obrodi (Pismo Galačanom 3,13–14). Pavla ni nič manj kot Jakoba skrbela krščanska etika (Pismo Galačanom 5,13–14). Kot dve plati kovanca bosta ta dva vidika svetopisemske resnice vedno spremljala drug drugega v življenju pristnega vernika.

Povezave: V celotnem Pismu Galačanom je odrešujoča milost – Božji dar – predstavljena kot nasprotje Mojzesove postave kot sredstva odrešitve. Judaisti, ki so trdili, da je izpolnjevanje Mojzesove postave potrebno poleg vere v Jezusa, da bi bili opravičeni, so bili dovolj vplivni, da so celo začasno pritegnili Petra in Barnaba v svojo mrežo prevare (Pismo Galačanom 2,11–13). Grešna želja človeka, da bi se nekako izkazal vrednega, da bi si prislužil Božjo naklonjenost, je tako globoko vtkana v našo naravo, da mnogi krivoversko vztrajajo, da moramo dodati vsaj malo svojih dobrih del k Božji milosti, da bi bili odrešeni. Zato sta glavni teološki temi Pisma Galačanom osupljivo podobni temam v Pismu Rimljanom, na primer nezmožnost postave, da bi nas opravičila (Pismo Galačanom 2,16; prim. Pismo Rimljanom 3,20); vernikova mrtvost postavi (Pismo Galačanom 2,19; prim. Pismo Rimljanom 7,4); vernikovo križanje skupaj s Kristusom (Pismo Galačanom 2,20; prim. Pismo Rimljanom 6,6); Abrahamovo opravičenje po milosti po veri (Pismo Galačanom 3,6; prim. Pismo Rimljanom 4,3); da so verniki Abrahamovi duhovni otroci (Pismo Galačanom 3,7; prim. Pismo Rimljanom 4,10–11) in zato blagoslovljeni (Pismo Galačanom 3,9; prim. Pismo Rimljanom 4,23–24); da postava prinaša Božjo jezo, ne odrešitve (Pismo Galačanom 3,10; prim. Pismo Rimljanom 4,15); da bo pravični živel iz vere (Pismo Galačanom 3,11; prim. Pismo Rimljanom 1,17); univerzalnost greha (Pismo Galačanom 3,22; prim. Pismo Rimljanom 11,32); da so verniki duhovno krščeni v Kristusa (Pismo Galačanom 3,27; prim. Pismo Rimljanom 6:3); posvojitev vernikov kot Božjih duhovnih otrok (Pismo Galačanom 4,5–7; prim. Pismo Rimljanom 8,14–17); da ljubezen izpolni postavo (Pismo Galačanom 5,14; prim. Pismo Rimljanom 13,8–10); pomembnost hoje v Duhu (Pismo Galačanom 5,16; prim. Pismo Rimljanom 8,4); vojskovanje mesa proti Duhu (Pismo Galačanom 5,17; prim. Pismo Rimljanom 7,23.25) in pomembnost, da verniki nosijo bremena drug drugega (Pismo Galačanom 6,2; prim. Pismo Rimljanom 15,1).

Praktična uporaba: Osrednja tema uporabe v Pismu Galačanom je: »Vse tiste, ki se naslanjajo na dela postave, pa zadene prekletstvo. Kajti pisano je: Preklet je vsak, ki ne vztraja pri vsem, kar je zapisano v knjigi postave, da bi to izpolnjeval. Da se nihče ne more opravičiti pred Bogom s postavo, je razvidno iz dejstva, da bo pravični živel iz vere. Postava pa ni iz vere, ampak: Kdor to izpolnjuje, bo živel od tega. Kristus pa nas je odkupil od prekletstva postave tako, da je za nas postal prekletstvo. Pisano je namreč: Preklet je vsak, kdor visi na lesu. To se je zgodilo zato, da bi Abrahamov blagoslov prešel v Kristusu Jezusu k poganom in da bi mi po veri prejeli obljubo Duha« (Pismo Galačanom 3,10–14). Bog po svojem Svetem Duhu, ki prebiva v vernikih, suvereno obnovi vernike v odrešujočem delu brezplačne milosti po daru vere v Jezusa Kristusa brez kakršnihkoli del, v izpolnitvi Božjih zaveznih obljub Abrahamu. Zvesto in dosledno oznanjanje tega evangelija kljub preganjanju, kot je delal Pavel, bo postavilo svet na glavo.

English


Pregled Nove Zaveze

Pregled Svetega Pisma


Povratek na slovensko domačo stran
Pismo Galačanom

Ugotovite, kako ...

Preživite večnost z Bogom



Sprejmite odpuščanje z Bogom