Pismo Filemonu


Pisec: Od Boga navdihnjeni človeški pisec Pisma Filemonu je bil apostol Pavel (1,1.9.19).

Čas pisanja: Pismo Filemonu je spremljevalno pismo Pisma Kološanom. Obe pismi sta bili napisani med Pavlovim prvim jetništvom v Rimu (Pismo Kološanom 4,18; Pismo Filemonu 1,9) približno v l. 60–62 po Kr. Obe pismi vsebujeta imena istih oseb, ki pozdravljajo (prim. Pismo Kološanom 4,7–17 in Pismo Filemonu 1,23–25); hkrati sta ju dostavila Tihik in Onezim (Pismo Kološanom 4,7–9).

Namen pisanja: Pismo Filemonu govori o spreobrnitvi in vrnitvi pobeglega sužnja Onezima in o pozivu Filemonu, njegovemu lastniku, naj ga sprejme nazaj. Uči, da evangelij Jezusa Kristusa drastično spremeni vsak odnos v življenju. Onezim je pobegnil v Rim, kjer je srečal Pavla in postal kristjan. Apostol je vzljubil Onezima (Pismo Filemonu 1,12.16) in je hrepenel po tem, da bi ga obdržal v Rimu (Pismo Filemonu 1,13), kjer je bil dragocen služabnik (Pismo Filemonu 1,11). A ker je Onezim kradel in pobegnil od Filemona, je prekršil rimske zakone in ogoljufal svojega gospodarja. Krščanska etika je zahtevala, da se to uredi. Zato je Pavel poslal Onezima nazaj v Kolose s Tihikom, ki se je vračal s Pismom Kološanom (Pismo Kološanom 4,7–9). Skupaj z Onezimom je Pavel poslal to pismo Filemonu in cerkvi ter ga spodbudil, naj odpusti Onezimu in ga sprejme nazaj kot brata v Kristusu (Pismo Filemonu 1,15–17).

Ključne vrstice: Pismo Filemonu 1,6: [Molim,] »da bi vera, ki nam je skupna, postala učinkovita v spoznavanju vsega dobrega, ki je v nas za Kristusa.«

Pismo Filemonu 1,16: »… in sicer ne več kot sužnja, ampak več kot sužnja, kot brata, nadvse ljubega najprej meni, še koliko bolj pa tebi, tako v mesu kot v Gospodu.«

Pismo Filemonu 1,18: »Če pa ti je prizadel kakšno krivico ali ti je kaj dolžan, zapiši to na moj račun.«

Kratek povzetek: Pozdravu, naslovljenemu na Filemona, Apijo (mogoče Filemonovo ženo), Arhipa (voditelja v cerkvi v Kolosah; gl. Pismo Kološanom 4,17) in cerkev, ki se je zbirala v njegovi hiši (Pismo Filemonu 1,1–3), sledijo štiri vrstice hvale Filemonove krščanske ljubezni in vere (Pismo Filemonu 1,4–7). Pavel preide k bistvu v v. 1,8–16, kjer spregovori o svoji naklonjenosti Onezimu in roti Filemona, naj ga sprejme nazaj kot »ljubega brata« (Pismo Filemonu 1,16). Pavel je tako prepričan, da bo Filemon storil še več, kot ga prosi, da ponudi, da mu bo plačal vse, kar mu je dolžan Onezim, ter ga prosi, naj mu pripravi sobo za goste za prihodnji obisk (Pismo Filemonu 1,17–22). Pismo se zaključi s končnimi pozdravi (Pismo Filemonu 1,23–25). Glavna teološka tema, ki prevladuje v pismu, je odpuščanje, ki se pojavlja v vsej Novi zavezi (prim. Evangelij po Mateju 6,12–15; 18,21–35; Pismo Efežanom 4,32; Pismo Kološanom 3,13). Pavlova navodila tukaj so klasična svetopisemska študija primera odpuščanja, ne da bi sploh kdaj uporabil to besedo.

Povezave: Morda ni nikjer v Novi zavezi razlika med postavo in milostjo tako čudovito prikazana. Tako rimski zakoni kot Mojzesova postava iz Stare zaveze dajejo Filemonu pravico, da kaznuje pobeglega sužnja, ki so ga imeli za lastnino. Vendar zaveza milosti po Gospodu Jezusu zahteva od gospodarja in sužnja, da imata skupnost v ljubezni na enakovredni osnovi v Kristusovem telesu. Pavel ni obsodil suženjstva, vendar je predstavil Onezima kot krščanskega brata, ne kot sužnja. Zgodnja cerkev ni nasprotovala suženjstvu, vendar je njen evangelij korenito spremenil odnos med krščanskimi lastniki in sužnji (Pismo Filemonu 1,16; Pismo Galačanom 3,28; Pismo Efežanom 6,9; Pismo Kološanom 4,1; Prvo pismo Timoteju 6,1.2). Čeprav ni Pavel nikoli pozval h koncu suženjstva, dajejo njegovo Pismo Filemonu in njegova druga pisanja o tej temi moralno in duhovno osnovo za odpravo te institucije in vsakega obravnavanja posameznikov kot lastnine, ne oseb. Ker je »en Bog in Oče vseh« (Pismo Efežanom 4,6) in ker je vsak njegov dolžnik (Pismo Rimljanom 3,21–26), ne sme nihče gledati na drugo osebo kot na nekaj, kar lahko uporabi za svojo korist.

Praktična uporaba: Pismo Filemonu je poduk v umetnosti krščanskih odnosov. Je dober primer življenja iz resnice v ljubezni (gl. Pismo Efežanom 4,15). Čeprav je imel Filemon zakonito pravico v starem svetu, da kaznuje ali celo ubije pobeglega sužnja, je Pavel upal, celo pričakoval (Pismo Filemonu 1,19), da bo Filemon sprejel Onezima nazaj kot brata v Gospodu, ne kot sužnja (Pismo Filemonu 1,16). Od začetka do konca Pavel naslavlja Filemona kot zaupnega prijatelja, ne kot nasprotnika (Pismo Filemonu 1,22); sklicuje se na najboljše v njegovem krščanskem značaju (Pismo Filemonu 1,4–7.13–14.17.21). Kljub Pavlovemu nežnemu spodbujanju Filemona, naj sprejme Onezima, je previden, da ne sili Filemona, naj stori, kar je prav. Pač pa mu pomaga, da se sam tako odloči (Pismo Filemonu 1,8–9.14).

English


Pregled Nove Zaveze

Pregled Svetega Pisma


Povratek na slovensko domačo stran
Pismo Filemonu

Ugotovite, kako ...

Preživite večnost z Bogom



Sprejmite odpuščanje z Bogom