Tretja Mojzesova knjiga (Levitik)


Pisec: Številna svetopisemska in nesvetopisemska pričevanja navajajo Mojzesa (Evangelij po Mateju 8,2–4; Evangelij po Luku 24,27; Evangelij po Janezu 1,45; Pismo Rimljanom 10,5; Drugo pismo Korinčanom 3,15) kot od Boga navdihnjenega človeškega pisca Peteroknjižja, vključno s Tretjo Mojzesovo knjigo (Tretja Mojzesova knjiga 1,1; 4,1; 6,1; 7,38; 14,1; 25,1; 26,46; 27,34; Pismo Rimljanom 10,5). Ne obstaja neizpodbiten dokaz, ki bi zanikal, da je Mojzes pisec Tretje Mojzesove knjige.

Čas pisanja: Tretja Mojzesova knjiga je bila napisana približno med letoma 1446 in 1406 pr. Kr. med tavanjem po puščavi, potem ko je Bog osvobodil Izraelce suženjstva v Egiptu, in pred vstopom v obljubljeno deželo.

Namen pisanja: 430 let suženjstva politeističnim Egipčanom je izbrisalo Izraelovo dojemanje Božje absolutne svetosti in kako ga je treba ustrezno častiti. Zato Tretja Mojzesova knjiga daje obupno potreben zakon svobode, da bi upravljal Božje grešno, a odrešeno ljudstvo v njihovem zaveznem odnosu z njihovim svetim Bogom. Pri tem poudarja zahtevo po osebni svetosti kot ustrezen posledičen odziv odrešujoče vere v GOSPODA [JAHVEJA].

Ključne vrstice: Tretja Mojzesova knjiga 1,4: »Položi naj žgalni daritvi roko na glavo, da bo sprejeta v spravo zanj.«

Tretja Mojzesova knjiga 17,11: »Kajti življenje mesa je v krvi in dal sem vam jo za oltar, da opravite spravo za svoje življenje, kajti kri opravi spravo za življenje.«

Tretja Mojzesova knjiga 19,18: »Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv do sinov svojega ljudstva, temveč ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe; jaz sem GOSPOD.«

Kratek povzetek: Ker ima lahko samo sveto ljudstvo občestvo z Bogom, ki je po svoji naravi svet, kako lahko popolnoma svet Kralj vesolja prebiva med svojim grešnim in nečistim ljudstvom, ne da bi jih použil? Pripisati jim je treba pravičnost po milosti po veri v pravo spravno daritev. Ta odrešujoča vera v zaveznem odnosu se kaže s poslušnim darovanjem različnih žrtev (pogl. 1–7), po svetem duhovništvu (pogl. 8–10; 21–22). Zavezna vera se izraža z izogibanjem obredni nečistosti oz. s spravo zanjo (pogl. 11–15). Zato je narodni dan sprave potreben za pokrivanje zbranega skupnega greha zaveznega ljudstva (pogl. 16). Posledično bo pravo Božje ljudstvo živelo pravično v svojih osebnih in družbenih odnosih (pogl. 17–20) in verskih obredih (pogl. 23–25) v nasprotju z gnusnimi dejanji poganov, ki živijo okrog njih. Začasni blagoslovi ali prekletstva bodo spremljali bodisi izpolnjevanje bodisi zanemarjanje Božjih zapovedi na temelju odrešitve in svetega leta jubileja (pogl. 26–27).

Povezave: Živali, ki so jih dnevno žrtvovali za grehe Božjega ljudstva, so bile kazenske nadomestne spravne daritve, ki so nakazovale spravno žrtev Gospoda Jezusa Kristusa (Pismo Hebrejcem 9; 10). Te dnevne žrtve, ki so jih darovali duhovniki za grehe ljudstva, so predstavljale najvišjo žrtev, Jezusa Kristusa. Začasno pokritje greha z levitsko žrtvijo je bilo nadomeščeno s stalno, pripisano Kristusovo pravičnostjo (Drugo pismo Korinčanom 5,21), ker je bila Jezusova žrtev na križu dokončna, nikoli ponovljiva, kazenska nadomestna spravna žrtev za greh. Tisti, ki so bili očiščeni samo s Kristusovo prelito krvjo, stojijo pred popolnoma svetim Bogom brez strahu, ker jih je očistil njihovega greha in jim pripisal Kristusovo pravičnost.

Praktična uporaba: Mojzesova postava ni metoda ponarejanja odnosa, ker je prišla po odrešitvi, ne pred njo. Tretja Mojzesova knjiga ni bila dana Izraelcem, da bi bili odrešeni, če bi jo izpolnjevali. Bili so že osvobojeni suženjstva (Druga Mojzesova knjiga). Izrael je že bil Božje izvoljeno ljudstvo. Mojzesova postava ne odpravi Božjih milostnih obljub Abrahamu (Pismo Galačanom 3). Pač pa je pravilo za odrešeno življenje, ki se ga živi v osvoboditvi v okviru zaveze. Nihče ni bil nikoli odrešen z izpolnjevanjem postave. Opravičenje in posvečenje sta ravno nasprotna. Poslušnost teče iz milosti; ne zasluži si je. Eksodus [tj. odrešitev] je pred Sinajem [tj. postavo]. Daleč od tega, da bi postava odpravila zavezo milosti, je bila postava dana tistim, ki so bili že odrešeni po milosti, da bi jim pokazala, kako živeti v tej milosti in učiti prihodnje rodove, da se morajo tudi oni zanašati samo na milost, ker tudi oni ne morejo v celoti izpolnjevati postave. Ker človeku nikoli ne uspe živeti v skladu z Božjimi pravičnimi zahtevami, je sredstvo sprave bistvenega pomena za oprostitev njegovega greha. Tretja Mojzesova knjiga nam daje najobširnejši opis tega sistema žrtvovanja, oblikovanega za doseganje soobstoja svetega Boga s svojim grešnim, a izvoljenim ljudstvom. Bog je vir popolnega življenja. Ljubi svoje ljudstvo in želi prebivati med njimi. Ker smo ujeti med božansko svetostjo in človeško grešnostjo, je največja človekova potreba sprava. Zato gre v Novi zavezi za Kristusovo spravno delo (Prvo pismo Korinčanom 5,7). On je popolno žrtveno Jagnje, ki odvzema greh sveta (Evangelij po Janezu 1,29), ker je njegova smrt odkupnina za mnoge (Evangelij po Marku 10,45) in njegova kri čisti njegovo ljudstvo vsega greha (Prvo Janezovo pismo 1,7). Jezus je popoln véliki duhovnik, ki ne vstopi v zemeljski šotor enkrat letno na dan sprave (Tretja Mojzesova knjiga 16), ampak se je povzpel v nebeški šotor za vedno, ker je žrtvoval svoje življenje za grehe svojega ljudstva (Pismo Hebrejcem 9; 10). Pretrganje tempeljskega zagrinjala, ko je bil Jezus križan, je vidno pokazalo, da je njegova smrt odprla pot do Boga za vse vernike (Evangelij po Mateju 27,51; Pismo Hebrejcem 10,19.20). Jezus odpira kraljestvo vsem narodom, medtem ko obenem vztraja pri ločenosti cerkve od sveta (Evangelij po Janezu 17,16; Drugo pismo Korinčanom 6,14–7,1). Isti Bog Tretje Mojzesove knjige, čigar bistveni značaj je sveto življenje, pride v evangelijih, da je prisoten s svojim ljudstvom v Kristusu po njegovem delu odrešitve.

English


Pregled Stare Zaveze

Pregled Svetega Pisma


Povratek na slovensko domačo stran
Tretja Mojzesova knjiga (Levitik)

Ugotovite, kako ...

Preživite večnost z Bogom



Sprejmite odpuščanje z Bogom