Prva Mojzesova knjiga (Geneza)


Pisec: Številna svetopisemska in nesvetopisemska pričevanja navajajo Mojzesa (Evangelij po Marku 12,26; Evangelij po Luku 24,27; Evangelij po Janezu 1,45; Pismo Rimljanom 10,5; Drugo pismo Korinčanom 3,15) kot od Boga navdihnjenega človeškega pisca Peteroknjižja, vključno s Prvo Mojzesovo knjigo. Ne obstaja neizpodbiten dokaz, ki bi zanikal, da je Mojzes pisec Prve Mojzesove knjige.

Čas pisanja: Prva Mojzesova knjiga je bila napisana približno med letoma 1446 in 1406 pr. Kr. med tavanjem po puščavi, potem ko je Bog osvobodil Izraelce suženjstva v Egiptu, in pred vstopom v obljubljeno deželo.

Namen pisanja: Prva Mojzesova knjiga (ali Geneza, kar v grščini pomeni ›začetek‹ ali ›zgodovina izvora‹) je uvod k celotnemu Svetemu pismu. Tako se večina glavnih naukov v Svetem pismu v Prvi Mojzesovi knjigi predstavlja v obliki »semena«. Nauki o stvarjenju, izvirnem grehu, Božji jezi nad grehom, popolni pokvarjenosti, suvereni (brezpogojni) izvoljenosti, posebni odrešitvi, učinkoviti milosti, stanovitnosti svetih, opravičenosti samo po milosti samo po veri samo v od Boga določeno spravno žrtev, o pripisani pravičnosti, človeški odgovornosti in še mnogi drugi nauki so vsi predstavljeni v tej od Boga dani knjigi o človeškem izvoru.

Po Adamovem uporništvu Bog obljubi odrešitev z nadomestno spravno daritvijo v Prvi Mojzesovi knjigi 3,15. Ta obljuba o prihajajočem Odrešeniku, ki bo zmagal, je teza, na kateri temelji ostala svetopisemska pripoved. Ob tem odgovori na najpomembnejša življenjska vprašanja: (1) Od kod smo prišli? (Bog nas je ustvaril – Prva Mojzesova knjiga 1 in 2). (2) Zakaj smo tukaj? (Da bi skrbeli za stvarstvo kot predstavniki, ki nosimo Božjo podobo – Prva Mojzesova knjiga 1,26–28; 2,15). (3) Kaj je šlo narobe? (uporništvo – Prva Mojzesova knjiga 3). Kaj moramo storiti? (verovati v GOSPODA – Prva Mojzesova knjiga 15,6; Pismo Rimljanom 4,1–8.19–25; Pismo Galačanom 3,6–9). Prva Mojzesova knjiga je začetek izpolnitve Božje odrešilne zgodovine za njegovo izvoljeno ljudstvo.

Ključne vrstice: Prva Mojzesova knjiga 1,1: »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.«

Prva Mojzesova knjiga 3,15: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim zarodom in njenim zarodom. On bo prežal na tvojo glavo, ti pa boš prežala na njegovo peto.«

Prva Mojzesova knjiga 12,2–3: »Iz tebe bom naredil velik narod, blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov. Blagoslovil bom tiste, ki te bodo blagoslavljali, in preklel tiste, ki te bodo preklinjali, in v tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi zemlje.«

Prva Mojzesova knjiga 50,20: »Hoteli ste mi sicer storiti húdo, Bog pa je to obrnil na dobro, da naredi to, kar je očitno danes: da ohrani pri življenju številno ljudstvo.«

Kratek povzetek: Prvo Mojzesovo knjigo lahko razdelimo na dva dela: osnovna zgodovina (1,1–11,26) in zgodovina očakov (11,27–50,26). Osnovna zgodovina opisuje (1) popolno stvarjenje (Prva Mojzesova knjiga, pogl. 1–2); (2) uporništvo človeka in milostno Božjo izvoljenost (Prva Mojzesova knjiga, pogl. 3–5); (3) odrešitev izvoljenih pravičnih in sodba hudobnih v potopu (Prva Mojzesova knjiga, pogl. 6–9) in (4) nenehno uporništvo, ki vodi v razkropljenost (Prva Mojzesova knjiga, pogl. 10–11,26). Zgodovina očakov opisuje Božjo odrešujočo, zavezno izvoljenost po štirih moških: (1) Abrahamu (Prva Mojzesova knjiga 11,27–25,10); (2) Izaku (Prva Mojzesova knjiga 21,1–26,35; 35,27–29); (3) Jakobu (Prva Mojzesova knjiga 25,21–50,14); (4) Jožefu (Prva Mojzesova knjiga 30,22–50,26).

Bog je ustvaril popolno vesolje. Bog je ustvaril ljudi, da bi odražali njegovo veličastvo kot nosilci njegove podobe in skrbeli za stvarstvo kot njegovi predstavniki skozi oseben odnos z njim. Adam in Eva sta grešila, tako da sta se vdala satanovi skušnjavi, da bi se postavila za avtonomna boga, neodvisna od Boga. Posledica tega je bila duhovna smrt — odtujitev od Boga, drug od drugega in od ustvarjenega reda, kar je doseglo vrhunec v fizični smrti. Greh in smrt sta naraščala do točke, da je bil vsak namen misli človeškega srca nenehno samo húdo. Zato je Bog poplavil celo zemljo in uničil vse človeštvo razen Noeta in njegove družine, ki jih je milostno izbral, da jih bo rešil skupaj z živalmi na barki. Po potopu se je grešno človeštvo ponovno pomnožilo in širilo uporništvo po vsem svetu. Uporno človeštvo je brezupno ločeno in odtujeno od Boga. Ker je človeka pokvaril greh, se ne more spraviti z Bogom. Vsakogar pričakujeta samo smrt in pogubljenje. Kaj bo storil Bog?

Bog je zagnal načrt odrešitve, ki ga je Trojica naredila v večni preteklosti. Suvereno se je odločil, da odreši pogana, Abrama, izmed vseh ljudi na svetu, in spremenil njegovo ime v Abraham. Po njem je Bog ustvaril izvoljeno ljudstvo, iz katerega bo izšel obljubljeni zmagoslavni Mesija, ki bo strl kačo. Božja zaveza odrešitve je bila predana Abrahamovemu sinu Izaku, potem pa Izakovemu sinu Jakobu. Bog je spremenil Jakobovo ime v Izrael in njegovi sinovi (12) so postali očetje dvanajstih izraelskih rodov. V Božji previdnosti je bil Jakobov sin Jožef prodan v egiptovsko suženjstvo s podlimi dejanji njegovih bratov. To dejanje, ki so ga nameravali za húdo, je Bog po svoji previdnosti odredil za večje dobro. Po Božji suvereni previdnosti je Jakob postal drugi pri vladanju nad Egiptom in sčasoma rešil svojo družino pred smrtjo zaradi stradanja v obdobju strašne lakote. Skozi vse to je dar vere v Boga, ki se drži zaveze, in v njegovo zagotovitev odrešitve temelj za odpuščanje, obnovo in odrešitev.

Povezave: Mnoge novozavezne teme imajo svoje korenine v Prvi Mojzesovi knjigi. Jezus Kristus je Seme ženske, ki bo uničilo satanovo moč (Prva Mojzesova knjiga 3,15; Izaija 25,8–9; Pismo Rimljanom 16,20). Tako kot pri Jožefu in njegovih bratih Bog doseže osvoboditev in odrešitev svojega izvoljenega ljudstva z žrtvijo svojega Sina (Pismo Hebrejcem 9,28). Kristusovo križanje je bilo Božje dejanje, namenjeno za dobro, čeprav so tisti, ki so križali Jezusa, nameravali húdo (Apostolska dela 2,23).

Noe in njegova družina so prvi izmed mnogih ostankov v Svetem pismu. Kljub navidezno popolni brezupnosti Bog vedno ohrani ostanek zvestih zase, na primer ostanek 7000 zvestih duhovnikov (Prva knjiga kraljev 19,18), zvesti ostanek po vseh preganjanjih, ki jih opisujeta Izaija in Jeremija, in ostanek Izraelcev, ki so se vrnili v Jeruzalem po babilonskem ujetništvu (Ezra 1,1–5). Bog obljublja, da bo ostanek Judov nekega dne sprejel svojega pravega Mesija (Pismo Rimljanom 11). Vera, ki jo je pokazal Abraham, je Božji dar v odrešitev, dan Božjemu izvoljenemu ostanku tako med Judi kot med pogani (Pismo Rimljanom 10,11–13; Pismo Efežanom 2,8–9; 3; Pismo Hebrejcem 11). Navdihnjenost od Boga se vidi v tem, da se mnoge stvari in teme prvih treh poglavij Prve Mojzesove knjige ujemajo s tistimi v zadnjih treh poglavjih Razodetja.

Praktična uporaba: Glavne teme Prve Mojzesove knjige so Božji večni obstoj, stvarjenje sveta iz nič in suverenost nad svetom. Mojzes ne skuša zagovarjati Božjega obstoja; preprosto izreče očitno dejstvo, da Bog je, je vedno bil in vedno bo vsemogočen nad vsem. Na enak način Božje ljudstvo zaupa v resnice Prve Mojzesove knjige kljub trditvam tistih, ki bi jih zanikali. Vsi ljudje, ne glede na kulturo, narodnost ali vero, so odgovorni edinemu pravemu in večnemu Stvarniku. Vendar so vsi, ker jih je pokvaril greh, ki je prišel na svet ob padcu človeštva, ločeni od Boga zaradi duhovne smrti in tako moralno niso zmožni, da bi se pravilno odzvali na njegovo postavo. Zato je po enem izbranem ljudstvu, Izraelu, Božji odrešujoči načrt za njegove izvoljene razodet in oznanjen vsem.

Ker je ta svet Božji svet, mu lahko zaupamo, da bo izpolnil vse, kar je obljubil, za kar nas je ustvaril. Bog rad kaže svojo suvereno moč v brezupnih situacijah, na primer ko je neplodna Sara rodila otroka obljube, ki nakazuje obljubljenega Kristusa otroka (Prva Mojzesova knjiga 17,15–19; Evangelij po Luku 1,26–35). V Jožefovem življenju so se zgodile strašne in krivične stvari. Vendar jih je lahko zaradi vere v Božje obljube vse prenesel v upanju na dan njihove izpolnitve. Prav tako je Jezus prenesel vso sramoto utelešenja – zavrnitev, zlorabo, izdajstvo in umor – za veselje odkupitve svoje neveste, Cerkve, s katero bo užival večno, nebeško blaženost.

Božja izbira Seta pred Kajnom, Sema pred Jafetom, Izaka pred Izmaelom, Jakoba pred Ezavom, Juda in Jožefa pred njunimi brati ter Efraima pred Manasejem močno poudarja dejstvo, da je Božje ljudstvo posledica Božjega suverenega in milostnega posega v pokvarjeno človeško zgodovino. Iz padlega človeštva pripelje novo človeštvo, posvečeno sebi, poklicano in usojeno, da bo ljudstvo njegovega kraljestva. »Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu. Kajti tiste, ki jih je že vnaprej poznal, je tudi vnaprej določil, naj bodo skladni s podobo njegovega Sina, da bi bil ta prvorojenec med mnogimi brati. Tiste, ki jih je vnaprej določil, je tudi poklical; in tiste, ki jih je poklical, je tudi opravičil; tiste pa, ki jih je opravičil, je tudi poveličal« (Pismo Rimljanom 8,28–30).

English


Pregled Stare Zaveze

Pregled Svetega Pisma


Povratek na slovensko domačo stran
Prva Mojzesova knjiga (Geneza)

Ugotovite, kako ...

Preživite večnost z Bogom



Sprejmite odpuščanje z Bogom