Prva kraljev knjiga


Pisec: Judovsko izročilo meni, da je Jeremija napisal Prvo in Drugo knjigo kraljev, čeprav to ni verjetno, ker se je zadnji dogodek, zapisan v knjigi (gl. Drugo knjigo kraljev 25,27–30), zgodil v Babilonu leta 561 pr. Kr. Jeremija ni nikoli šel v Babilon, ampak v Egipt (Jeremija 43,1–7). Od Boga navdihnjen človeški pisec je bil najverjetneje neimenovan Gospodov prerok, ki je živel v babilonskem izgnanstvu, zbiral gradiva, ki jih je imel na voljo, od katerih bi lahko nekatera izvirala od Jeremija.

Čas pisanja: Prva in Druga knjiga kraljev sta bili verjetno napisani med letoma 560 in 540 pr. Kr. Judom, ki so živeli v babilonskem izgnanstvu kot povzetek zgodovine Izraela in Juda — od zadnjih dni kralja Davida (pribl. l. 970 pr. Kr.) do izgnanstva v Babilonu (pribl. 586 pr. Kr.).

Namen pisanja: Prva in Druga knjiga kraljev sta nadaljevanje zgodovine iz Prve in Druge Samuelove knjige — zgodovine kraljevanja, ki ga ureja zaveza. Prva in Druga knjiga kraljev sta izbor povzetka pregleda zgodovine kraljev Izraela in Juda v luči Božjih zavez. Vodilna teza je, da je bilo blagostanje Izraela in njegovih kraljev odvisno od njihove podrejenosti Izraelovemu zaveznemu Bogu in zanašanju nanj, še zlasti od poslušnosti sinajskim zaveznim predpisom v zvestem odzivu na Božje preroke. Zato sta retrospektivna analiza Izraelovega neuspeha v zavezni zvestobi. Razlagata razlog za uničenje Samarije in Jeruzalema in njunih kraljestev in zakaj je Bog prinesel grenko izkušnjo ujetništva in izgnanstva svojemu ljudstvu. Prva knjiga kraljev vključuje zgodovino združenega kraljestva pod kraljem Salomonom (1,1–11,43) in tudi zgodovino prvih 80 let razdeljenega kraljestva Izraela in Juda (12,1–22,53). Prva in Druga knjiga kraljev sta bili ena knjiga v izvirnih hebrejskih rokopisih. Prevajalci grške Septuaginte so razdelili to obširno knjigo zaradi lažjega prepisovanja na zvitke in rokopise.

Ključne vrstice: Prva knjiga kraljev 1,30: »… kakor sem ti prisegel pri GOSPODU, Izraelovem Bogu, da bo tvoj sin Salomon kraljeval za menoj in sedèl na mojem prestolu namesto mene, tako bom ta dan tudi storil!«

Prva knjiga kraljev 9,3: »GOSPOD mu je rekel: ›Slišal sem tvojo molitev in prošnjo, ki si jo izrekel pred menoj. Posvetil sem to hišo, ki si jo sezidal, da tam postavim svoje ime na veke; moje oči in moje srce bodo tam vse dni.‹«

Prva knjiga kraljev 12,16: »Ko je ves Izrael videl, da jih kralj noče poslušati, je ljudstvo kralju odvrnilo in reklo: ›Kakšen delež imamo še pri Davidu? Nimamo dediščine pri Jesejevem sinu! V svoje šotore, Izrael! Glej zdaj na svojo hišo, David!‹«

Prva knjiga kraljev 12,28. »Kralj se je posvetoval, naredil dve zlati teleti in rekel ljudstvu: ›Dovolj dolgo ste hodili v Jeruzalem. Glej, Izrael, to sta tvoja bogova, ki sta te izpeljala iz egiptovske dežele!‹«

Prva knjiga kraljev 17,1: »Elija, Tišbéjec izmed naseljencev v Gileádu, je rekel Ahábu: ›Kakor živi GOSPOD, Izraelov Bog, pred katerim stojim: ta leta ne bo ne rose ne dežja, razen na mojo besedo.‹«

Kratek povzetek: Ta knjiga se začne z Davidovo smrtjo, zapiše štiridesetletno Salomonovo kraljevanje, njegovo izgradnjo prvega templja, razkošje njegovega kraljestva, njegov moralni poraz in smrt, ki ji sledijo Izraelova tragična državljanska vojna, Elijevo delovanje, Elizejev klic, in se zaključi s smrtjo Ahaba, posebej zlobnega severnega izraelskega kralja. Tako kot njegov oče je imel tudi Salomon grešno nagnjenje k poligamiji, ki je negativno vplivalo na njegovo duhovnost. Salomonu je na začetku šlo dobro, molil je za modrost in gradil tempelj za Boga, kar je trajalo sedem let. Potem pa je trinajst let gradil palačo zase. Zbral je veliko poganskih žena in častil njihove malike in s tem kršil Božjo zavezo ter zapeljal Izrael v malikovanje. Po Salomonovi smrti se je narod razdelil na dve kraljestvi, Juda in Izrael, ki jima je vladala vrsta najzlobnejših in malikovalskih kraljev. Vodili so naroda v vse večjo zavezno nezvestobo in poganstvo. Celo Elijevo oznanjevanje jih ni vrnilo nazaj. Med najzlobnejšimi kralji je bil Ahab in njegova kraljica Jezebela, ki je dvignila čaščenje Baala na nove višine v Izraelu. Elija je skušal vrniti Izraelce nazaj k izključnemu čaščenju Jehova v dramatičnem porazu malikovalskih duhovnikov Baala na gori Karmel. Jezebela se je strašno razjezila in ukazala Elijevo smrt, zato je pobegnil in se skril v puščavi. Potrt in izčrpan je molil: »Dovolj je; zdaj, GOSPOD, vzemi moje življenje, saj nisem boljši kakor moji očetje« (Prva knjiga kraljev 19,4). A Gospodov angel mu je prinesel kruh in vodo in mu rešil življenje. Vrnil se je k zvestemu delovanju, sčasoma je predal svoj plašč Elizeju v Drugi knjigi kraljev.

Povezave: Tempelj, kjer je Božji Duh prebival med Božjim ljudstvom v Najsvetejšem, je neke vrste (etitip) Jezusa Kristusa, ki je prapodoba, arhetip — pravi Božji tempelj. Utelešeni Božji Sin je šotoril med svojim ljudstvom (Evangelij po Janezu 1,14; 2,13–22). Danes so vsi, ki so bili odkupljeni in v katerih prebiva Sveti Duh od trenutka obnove, Božji tempelj na zemlji (Prvo pismo Korinčanom 3,16–17; Drugo pismo Korinčanom 6,14–18; Pismo Efežanom 2,19–22; Prvo Petrovo pismo 2,4–5). Ker imamo kristjani v sebi Svetega Duha, imamo moč, da zapustimo malikovalstvo na način, za katerega Izraelci niso bili opremljeni. Smo njegovo zavezno ljudstvo, pravi tempelj živega Boga.

Elija je bil predhodnik Janeza Krstnika, ki je pripravljal Božje ljudstvo na Kristusa (Malahija 4,5–6; Evangelij po Mateju 11,14; 17,10–13; Evangelij po Luku 1,17). Čudežna Božja moč, ki je delovala skozi Elija, je dokazala, da je resnični Božji prerok. Od mrtvih je obudil sina vdove iz Sarepte. »Žena pa je rekla Eliju: ›Zdaj vem, da si Božji mož in da je GOSPODOVA beseda v tvojih ustih resnica‹« (Prva knjiga kraljev 17,24). Jezusa in njegove apostole so tudi prepoznali po obujanju od mrtvih. Jezus je obudil Lazarja (Evangelij po Janezu 11,38–44), sina vdove iz Naina (Evangelij po Luku 7,14–15) in Jairovo hčer (Evangelij po Luku 8,52–56). Apostol Peter je obudil Dorko [Tabito] (Apostolska dela 9,40), Pavel pa Evtiha (Apostolska dela 20,9–12).

Praktična uporaba: Čeprav sta bila posvetno bogata in modra ter politično in vojaško mogočna, nista bila niti David niti Salomon tisti obljubljeni, ki bo strl kači glavo iz Prve Mojzesovi knjige 3,15. A Božji načrt odrešitve se nadaljuje v skladu z njegovimi odloki. Bog pokaže svojo suverenost nad svojim stvarstvom, vključno z lažnimi bogovi poganskih narodov. Kljub temu, kako obupno postane okoliško odpadništvo, ima Bog vedno svoj izbrani, izvoljeni ostanek. Svojega izbranega sla ohranja celo v časih velikega obupa in izvršuje svoje suverene odloke v previdnostni zvestobi. Zato se po veri Božje ljudstvo upira nepobožnemu zgledu pokvarjenega verskega in političnega vodstva, vztraja po moči Božje ohranjajoče milosti. Najsi bo to v vročici odprtega in javnega soočenja z zlom ali v globinah dvoma, potrtosti in obupa osame v puščavi, je Bog zvest in vodi svoje ljudstvo k zmagi.

English


Pregled Stare Zaveze

Pregled Svetega Pisma


Povratek na slovensko domačo stran
Prva kraljev knjiga

Ugotovite, kako ...

Preživite večnost z Bogom



Sprejmite odpuščanje z Bogom