Peta Mojzesova knjiga (Devteronomij)


Pisec: Številna svetopisemska in nesvetopisemska pričevanja navajajo Mojzesa (Evangelij po Mateju 8,2–4; Evangelij po Luku 24,27; Evangelij po Janezu 1,45; Pismo Rimljanom 10,5; Drugo pismo Korinčanom 3,15) kot od Boga navdihnjenega človeškega pisca Peteroknjižja, vključno s Peto Mojzesovo knjigo (1,1a. 5; 2,1b; 31,24–26; Evangelij po Mateju 19,7–8; Evangelij po Marku 10,3–5; Apostolska dela 3,22–23; 7,37–38; Pismo Rimljanom 10,19). Ne obstaja neizpodbiten dokaz, ki bi zanikal, da je Mojzes pisec Pete Mojzesove knjige. Nekdo drug (mogoče Jozue) je morda napisal zadnje poglavje.

Čas pisanja: Mojzes je napisal in oznanjal te pridige leta 1406 pr. Kr. v štiridesetdnevnem obdobju pred Izraelovim vstopom v Kanaan. Prvo pridigo je oznanil prvi dan enajstega meseca (1,3) in Izraelci so prečkali reko Jordan 70 dni kasneje na deseti dan prvega meseca (Jozue 4,19). Če odštejemo 30 dni žalovanja po Mojzesovi smrti (Peta Mojzesova knjiga 34,8), dobimo 40 dni.

Namen pisanja: Peta Mojzesova knjiga je dokument o obnovi zaveze. Ta novi rod, ki je preživel tavanje po puščavi, je potreboval, da se Božje zavezne zahteve avtoritativno ponovi, da ga pripravijo za poslušnost v obljubljeni deželi z njenimi mnogimi nevarnostmi in skušnjavami. Kot svoje zadnje dejanje v tem pomembnem času prenosa vodstva na Jozueta je Mojzes izrekel poslovilne nagovore, da bi pripravil ljudstvo za njihov vstop v Kanaan z moabskih nižin. Kot Božji posrednik predstavi Izraelu staro bližnjevzhodno pogodbo med gospodarjem in vazalom. Peta Mojzesova knjiga vsebuje prisego velikega kralja, da bo Izraelov gospodar in zaščitnik, če mu bodo zvesti kot svojemu zaveznemu Gospodu in poslušni zaveznim pogojem kot vazali njegovega kraljestva. To pomeni, da bodo blagoslovi za poslušnost, a prekletstva za neposlušnost (pogl. 27–30). Namen Pete Mojzesove knjige je bil, da pripravi novi rod Gospodovega izvoljenega ljudstva, da bodo predstavniki njegovega kraljestva v deželi, ki jim jo je brezpogojno obljubil v Abrahamovi zavezi (Prva Mojzesova knjiga 12,1–3; 13,14–17; 15; 17,8). Ta ljubezenski odnos Gospoda s svojim ljudstvom in ljudstva z Gospodom kot svojim suverenim Bogom, ki se naj kaže v popolni predanosti GOSPODU [Jahveju] v čaščenju in poslušnosti, prežema celotno knjigo.

Ključne vrstice: »Ničesar ne dodajajte besedi, ki vam jo zapovedujem, in ničesar ji ne odvzemajte, da boste izpolnili zapovedi GOSPODA, svojega Boga, ki vam jih zapovedujem!« (Peta Mojzesova knjiga 4,2).

»Poslušaj, Izrael: GOSPOD je naš Bog, GOSPOD je edini! Ljubi GOSPODA, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vso močjo! Te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. Ponavljaj jih svojim sinovom in govôri o njih, ko bivaš v svoji hiši in ko hodiš po poti, ko legaš in ko vstajaš!« (Peta Mojzesova knjiga 6,4–7).

»… jim je rekel: ›Vtisnite si v srce vse besede, s katerimi vas danes svarim, da boste zapovedovali svojim sinovom, naj vestno izpolnjujejo vse besede te postave! Kajti to za vas ni prazna beseda, to je vaše življenje in po tej besedi boste podaljšali svoje dni v deželi, v katero greste čez Jordan, da jo vzamete v last‹« (Peta Mojzesova knjiga 32,46–47).

Kratek povzetek: Izraelcem je ukazano, naj poslušajo in se odzovejo na štiri stvari: Božjo zvestobo, Božjo svetost, Božje blagoslove in Božja svarila. Mojzes izrazi te ukaze v seriji treh pridig, ki sledijo predgovoru (1,1–5). Prva pridiga je zgodovinski predgovor (1,6–4,43), ki povzema brezmejno obupno štiridesetletno potovanje od Egipta do njihove trenutne lokacije v Transjordaniji. To je klic k zvesti poslušnosti Bogu, ki izpolnjuje zavezo in jim je zvest. Mojzesova druga pridiga se osredotoča na splošne (4,44–11,32) in specifične (12,1–26,19) zavezne pogoje s ponavljanjem Sinajske postave (Druga Mojzesova knjiga 19–40). Deset zapovedi in vsi posledični zakoni, ki urejajo čaščenje, žrtve, praznične dneve, gospodarstvo, poslovanje, družinske in spolne odnose, verske obrede, vodenje in vlado, družbeno pravičnost, hrano, lastnino in bojno stanje, se ponavljajo novemu rodu. Blagoslovi so obljubljeni tistim, ki so poslušni (5,29; 6,17–19; 11,13–15), z lakoto pa je zagroženo tistim, ki niso (11,16–17). Mojzesova tretja pridiga je zelo specifična o naravi in pogojih blagoslovov in prekletstev (27,1–28,68) z zaključnimi opomini (29,1–30,20). Peta Mojzesova knjiga je predstavila jasno izbiro: »Predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo.« Božjo ljubečo željo po svojem ljudstvu najdemo v njegovi zapovedi: »Izberi torej življenje« (30,19). Posedovanje Kanaana bo izpolnilo obljube, dane očakom, ampak če bo ljudstvo sprejelo malikovalstvo, tako da ne bodo izpolnjevali postave, bo izgnano. Knjiga se konča s predajo vodenja z Mojzesa na Jozueta (31,1–34,12). Mojzes spodbudi in nato posvari ljudstvo, zapoje svojo zadnjo pesem, blagoslovi vsak rod in umre, potem ko je videl obljubljeno deželo s Pisge na vrhu gore Nebo.

Povezave: Izraelova predzadnja dilema je absolutna potreba po ljubezni do Boga, tako da bi popolnoma izpolnjevali Mojzesovo postavo, in njihova nezmožnost, da bi to storili. Tako bodo neskončne žrtve, potrebne za spravo za grehe ljudstva — ki je nenehno kršilo postavo — le izpolnjene v končni, zadostni Kristusovi žrtvi (Peta Mojzesova knjiga 23,21, Pismo Galačanom 3,13; Pismo Hebrejcem 10,10). Ker je Kristusovo zastopniško, nadomestno spravno delo (kazen, prestana za koga drugega) na križu popolna spravna daritev za Božjo jezo nad tistimi, za katere je umrl, Božje ljudstvo nič več ne potrebuje žrtev za greh (Pismo Rimljanom 3,21–26; Pismo Hebrejcem 9,16–10,18). Jezusova žrtev očisti vernika onesnaženja z grehom, odstrani krivdo greha, ker je »daroval sam sebe za nas kot blagodišečo daritev in žrtev Bogu« (Pismo Efežanom 5,2). Zato je Božja jeza proti grešnikom pomirjena z Jezusovo žrtvijo, ki zadovolji Božjo pravičnost, kar vodi v njegovo naklonjeno nagnjenje do odrešenih.

Božja izvolitev Izraelcev kot njegovega zaveznega ljudstva nakazuje njegovo suvereno izvolitev ljudstva izmed poganov (Evangelij po Janezu 10,16; Apostolska dela 15,14; Pismo Galačanom 3,8; Prvo Petrovo pismo 1,1–2; 2,9–10). V Peti Mojzesovi knjigi 18,15–19 je Mojzes prerokoval o še enem preroku — najvišjem preroku, ki bo prišel in ki je Mesija. Bolje kot Mojzes je kot utelešeno božansko razodetje najvišji posrednik in voditelj Božjega ljudstva (Evangelij po Mateju 17,1–8; Evangelij po Marku 9,2–8; Evangelij po Luku 9,28–36; Evangelij po Janezu 6,1–14; 7,40; Drugo Petrovo pismo 1,16–18).

Praktična uporaba: Peta Mojzesova knjiga poudarja, kako pomembno je poslušati Božjo besedo — Sveto pismo. To je nepogrešljiv vidik življenja, ki se ga živi pred Bogom. Ljubiti Boga pomeni biti poslušen Bogu (Evangelij po Janezu 14,15.21.23; 15,10; Prvo Janezovo pismo 2,3.5). Kristus je s svojo popolno poslušnostjo izpolnil in razveljavil Mojzesovo obredno (versko) in sodno (civilno) postavo. Vendar pa ni razveljavil Božje moralne (naravne) postave, ki je razodeta v Svetem pismu pred Mojzesovo zavezo, kot je povzeta v Desetih zapovedih. Osebno posvečenje se zgodi s hojo po božansko zaznamovani poti poslušanja (poslušanja in izpolnjevanja) svetopisemske moralne postave kot ljubeče predane odločitve odziva na Božjo neizmerno dobroto in milost. Jezus je pravi Izrael, ki je zmagal, ko je bil preizkušan v puščavi, poslušal Boga in navajal Peto Mojzesovo knjigo (Evangelij po Mateju 4,1–11). Kot rešitelj svojega ljudstva ustvari v njih novo srce, ki je zmožno poslušnosti v Duhu (Peta Mojzesova knjiga 30,6, Ezekiel 11,19; Ezekiel 36,26; Jeremija 31,33; Pismo Hebrejcem 8,10). Ljubeči Bog iz Pete Mojzesove knjige si želi ljubeč odnos s svojimi otroki iz medsebojne zavezne zvestobe. Izpeljal je Izrael iz Egipta »z mogočno roko« in jih odrešil, ker jih je ljubil (Peta Mojzesova knjiga 7,7–11). Ali ni naravno pričakovati, da bi morali tisti, ki jih je ljubeči vsemogočni Bog tako čudežno osvobodil iz jetništva greha, Bogu vračati to ljubezen v poslušnosti?

English


Pregled Stare Zaveze

Pregled Svetega Pisma


Povratek na slovensko domačo stran
Peta Mojzesova knjiga (Devteronomij)

Ugotovite, kako ...

Preživite večnost z Bogom



Sprejmite odpuščanje z Bogom