Jozue knjiga


Pisec: Knjiga Jozue ne navede izrecno svojega od Boga navdihnjenega človeškega pisca. Več kot verjetno je Jozue, Nunov sin, naslednik Mojzesa kot voditelja Izraela, napisal večino te knjige. Kasnejši del knjige je napisala vsaj še ena oseba po Jozuetovi smrti. Možno je tudi, da je bilo več delov urejenih / zbranih po Jozuetovi smrti.

Čas pisanja: Knjiga Jozue je bila verjetno napisana med letoma 1400 in 1370 pr. Kr.

Namen pisanja: Knjiga Jozue, skupaj s Sodniki, Prvo in Drugo Samuelovo knjigo, Prvo in Drugo knjigo kraljev, vsebuje naslednji del Svetega pisma po Peteroknjižju, ki se imenuje »Nekdanji preroki« ali »Zgodovinske knjige«. Po izhodu iz Egipta in nadaljnjih štiridesetih letih tavanja po puščavi je zdaj na novo oblikovani narod pripravljen, da vstopi v obljubljeno deželo, premaga prebivalce in zasede ozemlje. Tako Jozue povzame, s teološke perspektive, dogodke o Izraelovi osvojitvi in naselitvi kanaanske dežele s posebnim poudarkom na Božji zavezni zvestobi pri izpolnjevanju svoje obljube očakom Abrahamu, Izaku in Jakobu.

Ključne vrstice: Jozue 1,6–9: »Bodi krepak in odločen, kajti ti boš razdelil temu ljudstvu v dedno last deželo, ki sem jo s prisego obljubil njegovim očetom, da jim jo dam. Samo krepak bodi in odločen, da boš ohranil in storil vse po postavi, kakor ti je zapovedal Mojzes, moj služabnik. Ne odstopaj od nje ne na desno ne na levo, da boš uspeval, kjer koli boš hodil. Naj knjiga te postave ne zapusti tvojih ust, temveč jo premišljuj dan in noč, da boš storil povsem, kakor je zapisano v njej. Le tako boš imel uspeh na svoji poti, le tako boš uspeval. Ali ti nisem ukazal, krepak in odločen bodi? Ne boj se in se ne plaši; kjer koli boš hodil, bo s teboj GOSPOD, tvoj Bog.«

Jozue 24,14–15: »Zdaj se bojte GOSPODA in mu služite v popolnosti in zvestobi; odpravite bogove, ki so jim služili vaši očetje onstran reke in v Egiptu in služite GOSPODU. Če pa je slabo v vaših očeh, da bi služili GOSPODU, si izberite danes, komu hočete služiti: ali bogovom, katerim so služili vaši očetje onstran reke, ali bogovom Amoréjcev, v katerih deželi prebivate. Jaz in moja hiša pa bomo služili GOSPODU.«

Kratek povzetek: V nadaljnji pripovedi o Bogu, ki izpolnjuje svojo obljubo, da bo porazil sovražnika svojega ljudstva (Prva Mojzesova knjiga 3,15), Jozue zapiše drugi del Božjega največjega dela odrešitve v starozaveznem obdobju. V prvem delu je po Mojzesu (v Peteroknjižju) Gospod rešil svoje ljudstvo iz suženjstva v Egiptu in formaliziral svojo zavezno ljubezen do njih na Sinaju. V drugem delu, pod vodstvom Jozueta, »novi Mojzes«, Gospod, pripelje svoje ljudstvo v obljubljeno deželo in jim da počitek (gl. 5,14). Jozue vodi Izrael pri prečkanju Jordana v deželo (pogl. 1–5), zavzetju dežele (pogl. 6–12), razdelitvi dežele (pogl. 13–21) in služenju Gospodu v deželi (pogl. 22–24).

Povezave: »Jezus«, grški prepis hebrejske besede »Jozue« (Ješua), pomeni ›Gospod rešuje‹ ali ›Gospod daje zmago‹. Jezus, Kristus, si deli ime bojevnika-osvajalca Kanaana, ki vodi Izrael v njihovo obljubljeno dediščino. To ime je bilo tako pomembno, da je bilo ukazano iz nebes (Evangelij po Mateju 1,21; Evangelij po Luku 1,31). Jozueta kot vrsto Jezusa zlahka vidimo. Vsak izmed štirih evangelijev se spominja, da se je Jezusovo javno delovanje začelo v Transjordaniji z Jeriho, kjer je Jozue začel osvajati Kanaan (Evangelij po Mateju 3,13; Evangelij po Marku 1,9; Evangelij po Luku 3,3.21; Evangelij po Janezu 1,28–29). Tako kot so padli zidovi Jerihe pred Jozuetom, se bo zgodilo z obzidjem Jeruzalema, mesta, ki je nasprotovalo Jezusu: » … Tu zagotovo ne bo ostal kamen na kamnu, ki bi ne bil zrušen … « (Evangelij po Mateju 24,1–2; Evangelij po Marku 13,1–2; Evangelij po Luku 21,5–6.20–24). Samo po milosti, samo po veri Jozue in Jezus oba prizaneseta vlačugi v nasprotju s črko Mojzesove postave (Peta Mojzesova knjiga 20,16–17; Jozue 2; 6,22–25; Evangelij po Janezu 8,1–11). Posledično je Rahabino mesto v Jezusovem rodovniku dokaz, da Bogu nikoli ne spodleti, da bi rešil svoje izvoljene za svoje namene in slavo (Evangelij po Mateju 1,5; Pismo Hebrejcem 11,30–31). Jezus je najvišji osvajalski bojevnik, ki stre Božje trdovratne sovražnike in milostno oprosti tistim, ki se mu priklonijo. Izpolni ceremonialni obred obreze, ko je »odrezan« od Boga, ko umre trpeče in krvave smrti ločenosti za svoje izvoljeno ljudstvo. Jozue je obrezal Izrael, ko so prišli v obljubljeno deželo (Jozue 5,1–9). V tem je Bog z njih »odvalil egiptovsko sramoto«, kar pomeni, da jih je očistil grehov malikovanja iz preteklosti. Prav tako Jezus stori enako za svoje (Peta Mojzesova knjiga 30,6; Pismo Rimljanom 2,28–29; Pismo Filipljanom 3,3; Pismo Kološanom 2,11). Jozue je vzpostavil zavetna mesta, kamor so se lahko zatekli nenamerni ubijalci, da bi bili varni pred krvnim maščevanjem (Jozue 20). Kristus je »zavetno mesto«, v katerega se zatekajo verniki: » …, ki smo se zatekli k njemu, da bi se oklenili upanja, ki je postavljeno pred nas« (Pismo Hebrejcem 6,18). Jozue je vodil izraelski narod v delni in začasni počitek, ki jim ga je Bog pripravil v kanaanski deželi, kar je napovedalo popoln in večen počitek za vse Božje izvoljene v Jezusu. Gospod je zmagal v vseh bitkah in »dal vso deželo Izraelcem, kakor jo je bil prisegel dati njihovim očetom« (Jozue 21,43–45). Samo on je premagal vse sile hudega na svetu in pripeljal svoje ljudi v njihov večni »počitek« (Evangelij po Mateju 11,28–30; Pismo Hebrejcem 4,1–13).

Praktična uporaba: Jozue se spominja, kako je Božje kraljestvo prišlo v Kanaan v času, ko so verjeli, da so narodi–države stvarjenje poganskih bogov kot živ dokaz njihovega obstoja in moči. Tako je Gospodova zmaga nad Kanaanci pričala svetu, da je Bog Izraela edini pravi in živi Bog, čigar last sveta je absolutna. Je tudi svarilo posameznikom in narodom, da bo neustavljivo napredovanje Božjega kraljestvo nazadnje uničilo vse, ki mu nasprotujejo, in ohranilo samo tiste, ki priznavajo Gospoda in mu služijo. Obenem dejanje odrešitve in sodbe nakazuje izid zgodovine in pričakuje končno usodo človeštva in vsega stvarstva (Razodetje). Bitke za Kanaan so bile torej Gospodova vojna, izpeljana v določenem času v njegovem programu odrešitve. Bog ni dal svojemu ljudstvu pod Jozuetom dovoljenja, da na splošno in brez razločevanja osvaja z mečem (gl. Peta Mojzesova knjiga 29,10–20; Jozue 9), ampak določeno, omejeno poslanstvo. Osvojena zemlja je pripadala Gospodu za njegove svete, zavezne namene. Tako je bilo treba deželo očistiti vseh ničvrednih ostankov poganstva. Na tej zemlji, pod Bogom, naj bi bil Izrael narod, zvest pravičnemu Božjemu vladanju in tako priča (in blagoslov) narodom. Če bi Izrael postal nezvest in bi se prilagodil kanaanski kulturi in praksi, bi bil v zameno uničen in izgnan iz Gospodove dežele.

Nacionalistično vojskovanje je strašno prekletstvo, ki si ga povzroča človeštvo, ko skuša posedovati zemljo na nepravične načine. Vendar to zbledi v primerjavi s prekletstvom, ki čaka vse, ki se ne podredijo Bogu. Vsi, ki nasprotujejo suvereni Božji vladavini, bodo pogubljeni. Bog drugega Jozueta (Jezusa) je tudi Bog prvega Jozueta. Zdaj se dotika celega sveta z evangelijem milosti. Zapoveduje svoji Cerkvi, naj nujno ponese njegove mirovne pogoje vsem narodom. A meč njegove sodbe čaka in njegov drugi Jozue ga bo uporabil (Razodetje 19). Predajte se mu, preden bo prepozno.

English


Pregled Stare Zaveze

Pregled Svetega Pisma


Povratek na slovensko domačo stran
Jozue knjiga

Ugotovite, kako ...

Preživite večnost z Bogom



Sprejmite odpuščanje z Bogom