Druga Mojzesova knjiga (Eksodus)


Pisec: Številna svetopisemska in nesvetopisemska pričevanja navajajo Mojzesa (Evangelij po Marku 12,26; Evangelij po Luku 24,27; Evangelij po Janezu 1,45; Pismo Rimljanom 10,5; Drugo pismo Korinčanom 3,15) kot od Boga navdihnjenega človeškega pisca Peteroknjižja, vključno z Drugo Mojzesovo knjigo (Druga Mojzesova knjiga 17,14; 24,4–7; 34,27). Ne obstaja neizpodbiten dokaz, ki bi zanikal, da je Mojzes pisec Druge Mojzesove knjige.

Čas pisanja: Druga Mojzesova knjiga je bila napisana približno med letoma 1446 in 1406 pr. Kr. med tavanjem po puščavi, potem ko je Bog osvobodil Izraelce iz suženjstva v Egiptu, in pred vstopom v obljubljeno deželo.

Namen pisanja: V hebrejščini se ta knjiga imenuje po prvih dveh besedah, ki se prevajata kot »To so imena«, in navajata seznam tistih Izraelcev, »ki so prišli v Egipt — z Jakobom so prišli« (1,1). Zato je Druga Mojzesova knjiga nadaljevanje tega, kar se je začelo v Prvi Mojzesovi knjigi in se dokončalo v Tretji, Četrti in Peti Mojzesovi knjigi. Eksodus (latinsko ime za Drugo Mojzesovo knjigo iz grškega exodos) pomeni ›izhod‹ ali ›odhod‹. Čudežni odhod Izraelcev iz Egipta je zaznamoval konec štiristoletnega obdobja zatiranja Božjega izvoljenega ljudstva. (Prva Mojzesova knjiga 15,13–14; Druga Mojzesova knjiga 15,13). Druga Mojzesova knjiga spremlja prehod Jakobovih potomcev od suženjstva v Egiptu do nastanka samostojnega, teokratskega naroda, pripravljenega na vstop v Kanaan. To je začetek izpolnitve Božje zavezne obljube Abrahamu, da bodo njegovi potomci živeli v obljubljeni deželi in postali velik narod (Prva Mojzesova knjiga 12,1–3.7; Druga Mojzesova knjiga 1,7; 32,13).

Ključne vrstice: Druga Mojzesova knjiga 1,8: »Tedaj je vstal nad Egiptom nov kralj, ki ni poznal Jožefa.«

Druga Mojzesova knjiga 2,24–25: »Bog je slišal njihovo vzdihovanje in se spomnil svoje zaveze z Abrahamom, Izakom in Jakobom. Bog se je ozrl na Izraelove sinove in Bog se je zavzel zanje.«

Druga Mojzesova knjiga 12,27: »›To je daritev pashe za GOSPODA, ki je šel mimo hiš Izraelovih sinov v Egiptu, ko je udaril Egipčane, naše hiše pa rešil.‹ Tedaj je ljudstvo pokleknilo in se priklonilo.«

Druga Mojzesova knjiga 20,2–3: »Jaz sem GOSPOD, tvoj Bog, ki sem te izpeljal iz egiptovske dežele, iz hiše sužnosti. Ne imej drugih bogov poleg mene!«

Kratek povzetek: Druga Mojzesova knjiga se začne, kjer se je končala Prva Mojzesova knjiga. Bog, včasih iz previdnosti in včasih čudežno, deluje, da bi izpolnil svojo obljubo o tistem, ki bo strl kači glavo (Prva Mojzesova knjiga 3,15), izmed svojega izvoljenega ljudstva in zanj. Jožef, Izraelov zaščitnik in skrbnik, je umrl. Abrahamovi potomci imajo veliko potrebo po osvoboditvi iz krute vezi suženjstva, saj je v Egiptu vstal »nov kralj [Tutmoz III ali njegov sin Amenhotep II] ..., ki ni poznal Jožefa« (Druga Mojzesova knjiga 1,8).

Prva polovica Druge Mojzesove knjige (poglavja 1–18) se osredotoča na Božjo suvereno moč nad vsemi lažnimi bogovi, ki so prikazani v čudežnih nadlogah. Vidimo besno zatiranje Hebrejcev pod faraonom (pogl. 1), vzpon Mojzesa kot posrednika Božje odrešitve (pogl. 2–5) in nadloge, ki jih je Bog spravil nad Egipt, ker se mu faraon ni hotel podrediti (pogl. 6–12). Višek doseže pri nadlogi smrti prvorojencev in vzpostavitvi pashe, kar vodi v Izraelov odhod iz Egipta. Bog enostransko osvobodi Hebrejce iz suženjstva (pogl. 12–13), doseže njihov pobeg in uniči njihove zatiralce v Rdečem morju (pogl. 14–15) ter vodi svoje ljudstvo po puščavi proti obljubljeni deželi (pogl. 16–18).

Druga polovica Druge Mojzesove knjige (pogl. 19–40) se osredotoča na Božjo vzpostavitev Mojzesove zaveze z Božjim osvobojenim ljudstvom po Mojzesu, njegovem izvoljenem posredniku. V Drugi Mojzesovi knjigi 19,1–6 Bog začne izpolnjevati svoje zavezne obljube Abrahamu v Prvi Mojzesovi knjigi 12,1–3; 15,5–6; 17,1–8. S poslušnostjo zavezi (pogl. 20–24) naj bi Božje predstavniško ljudstvo pokazalo narodom, kdo je Bog. V pogl. 25–31 Bog ukaže Mojzesu, naj zgradi svetišče za njegovo sveto in božansko prisotnost, da bo prebivala med njimi. Šotor, s skrinjo zaveze, je prenosljiv »Eden«, kjer se Bog srečuje s svojim ljudstvom. To je Božja začetna stopnja preobrata prekletstva Adamovega in Evinega izgona izpred Božje prisotnosti v edenskem vrtu. V pogl. 32–34 ljudstvo krši zavezo! Bog sprejme posredovanje svojega izvoljenega posrednika (32,7–14), razkrije svoj značaj in obnovi zavezo (34,6–28). Bog obilno poskrbi za svoje ljudstvo. Dal jim je mano in jerebice za hrano, sladko vodo iz grenke, vodo iz skale, zmago nad tistimi, ki so jih hoteli uničiti, svojo postavo, napisano na kamniti plošči s svojo roko, in svojo prisotnost v obliki ognjenega in oblačnega stebra. A ljudstvo je nenehno godrnjalo in se mu upiralo. Njihova srca so prav tako pokvarjena kot faraonovo. Nekaj ni prav. Celo po tem, ko je šotor dokončan in vanj vstopi Božja prisotnost, Mojzes ne more vstopiti (pogl. 35-40). Mojzes ni tisti obljubljeni, ki bo strl kači glavo.

Povezave: Mojzes kot osvoboditelj, posrednik, vladar, sodnik itd. je neke vrste Kristus (Apostolska dela 7,35–38). Številne žrtve so bile vrste dokončne žrtve, Božjega pashalnega Jagnjeta, Jezusa Kristusa (Evangelij po Janezu 1,29; Pismo Hebrejcem 9,23–28). V noči zadnje nadloge nad Egiptom je vsaka družina izmed Božjega ljudstva ubila neomadeževano jagnje in namazala njegovo kri na podboje svoje hiše, kar jih je zaščitilo pred angelom smrti (Druga Mojzesova knjiga 12; Prvo pismo Korinčanom 5,7–8). To je nakazovalo Jezusa, brezhibno in brezmadežno Božje Jagnje (Prvo Petrovo pismo 1,19), čigar kri, prenesena na Božje ljudstvo, zagotavlja večno življenje. Kristus je skala (Druga Mojzesova knjiga 17,6; Prvo pismo Korinčanom 10,1–4). Tako kot je Mojzes udaril po skali, da je dala življenje dajajočo vodo, tako je Bog udaril Skalo odrešitve, Jezusa Kristusa, in ga križal za grehe svojega ljudstva. Skala daje dar večne žive vode tistim, ki prosijo (Evangelij po Janezu 4,10). Mana v puščavi je popolna podoba Kristusa, Kruha življenja, ki ga daje Oče tistim, ki jih pritegne k veri (Evangelij po Janezu 6,41–51).

Praktična uporaba: Noben človek po padcu ne more popolnoma izpolnjevati Božjih zapovedi, pač pa jih vsak dan kršimo v misli, besedi in dejanju. Mojzesova postava nam je bila dana delno zato, da nam pokaže, da ne moremo izpolnjevati Božjega popolnega merila absolutne pravičnosti, zato nas privede do njegovega usmiljenja in milosti v Kristusu (Pismo Galačanom 2,16; 3,23–24).

V šotoru je vsemogočni, nespremenljivi in nadnaravni troedini Bog vesolja »prebival« med svojim ljudstvom in tako odkrival svojo milostno bližino. Jezus Kristus, utelešeni Bog, je »šotoril« med nami, da bi odrešil svoje ljudstvo po Svetem Duhu (Evangelij po Janezu 1,14; Pismo Galačanom 4,4; Pismo Filipljanom 2,5–11; Pismo Hebrejcem 2,14–15). Tako je Druga Mojzesova knjiga poročilo o osvoboditvi iz suženjstva, ki vodi v posvečenje v zavezi s Stvarnikom, ki pride na zemljo, vse po delovanju izvoljenega posrednika. Odkriva Božji namen v zgodovini — namen, ki ga bo izpolnil po Izraelu in nazadnje po Jezusu Kristusu, najvišjem posredniku. V Kristusu Bog izpolnjuje svoje obljube, kaznuje greh in odpusti tistim, ki se pokesajo.

English


Pregled Stare Zaveze

Pregled Svetega Pisma


Povratek na slovensko domačo stran
Druga Mojzesova knjiga (Eksodus)

Ugotovite, kako ...

Preživite večnost z Bogom



Sprejmite odpuščanje z Bogom