Evangelij po Marku


Pisec: Čeprav Evangelij po Marku ne imenuje pisca, je bilo složno mnenje zgodnjih cerkvenih očetov, da je bil pisec Janez Marko. Bil je pomočnik apostola Petra in očitno njegov duhovni sin v Kristusu (Prvo Petrovo pismo 5,13). Od Petra je dobil informacije iz prve roke, od očividca, o Gospodovem življenju, delovanju in naukih. Navdihnjen od Svetega Duha je ohranil te informacije v pisni obliki.

Na splošno se strokovnjaki strinjajo, da je Marko Janez Marko iz Nove zaveze (Apostolska dela 12,12.25; Pismo Kološanom 4,10). Njegova mati je bila bogata in ugledna kristjanka v jeruzalemski cerkvi in verjetno se je cerkev srečevala na njenem domu (Apostolska dela 12,12). Marko se je pridružil Pavlu in Barnabu na njunem prvem misijonarskem potovanju, ne pa na drugem zaradi močnega nestrinjanja med njimi (Apostolska dela 15,37–38). Vendar je proti koncu življenja Pavel prosil Timoteja, naj mu pripelje Marka, da bi mu pomagal pri službi (Drugo pismo Timoteju 4,11).

Čas pisanja: Evangelij po Marku je bila verjetno ena prvih novozaveznih knjig, napisana najbrž v letih 55–59 po Kr.

Namen pisanja: Medtem ko je Matej pisal predvsem svojim rojakom Judom, se zdi, da je Evangelij po Marku napisan vernikom v Rimu, še posebej poganom. Njegov evangelij je hitro odvijajoče se biografsko poročilo o Jezusu Kristusu kot Služabniku Gospoda in Odrešeniku sveta. To je sporočilo o zagotovitvi končne zmage za Kristusove učence, ki izkušajo hudo preganjanje.

Ključne vrstice:
Evangelij po Marku 1,14–15: »Ko pa je bil Janez izročen, je šel Jezus v Galilejo. Oznanjal je Božji evangelij in govoril: ›Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo. Spreobrnite se in verujte evangeliju!‹«

Evangelij po Marku 8,31–33: »In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govoril. In Peter ga je potegnil k sebi in ga začel grajati. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in pograjal Petra: ›Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!‹« (Gl. tudi Evangelij po Marku 9,12.30–32; 10,32–43).

Evangelij po Marku 10,45: »›Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.‹«

Evangelij po Marku 16,6: »On pa jim je rekel: ›Ne čudite se! Jezusa iščete, Nazarečana, križanega. Bil je obujen. Ni ga tukaj. Poglejte kraj, kamor so ga položili.‹«

Evangelij po Marku 16,15: »Rekel jim je: ›Pojdite po vsem svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu!‹«

Kratek povzetek: Ta evangelij je edinstven, ker bolj poudarja Jezusova dejanja kot njegovo učenje. Napisan je preprosto in se hitro premika od ene epizode v Kristusovem življenju do druge. Ne začne se z rodovnikom tako kot Evangelij po Mateju, ker pogane ne bi zanimal njegov rodovnik. Po predstavitvi Jezusa ob njegovem krstu je Jezus začel svoje javno delovanje v Galileji in poklical prve štiri od dvanajstih učencev. Kar sledi, je zapis o Jezusovem življenju, smrti in vstajenju kot Mesija.

Markov poročilo ni samo zbirka zgodb, ampak pripoved, ki naj bi razodela, da je Jezus Mesija, ne samo za Jude, ampak tudi za pogane. V dinamični izpovedi so njegovi učenci, ki jih je vodil Peter, priznali svojo vero vanj (Evangelij po Marku 8,29–30), čeprav takrat niso v celoti razumeli njegovega mesijanstva, ampak šele potem, ko je vstal od mrtvih.

Ko spremljamo njegova potovanja po Galileji, okoliških območjih in potem Judeji, spoznamo, da je osredotočen na eno samo poslanstvo. Oznanjal je evangelij tisočem in izbral svoje prave učence izmed množic. Med preobrazbo na gori (Evangelij po Marku 9,1–9) je dal trem vpogled v njegov bodoči prihod v moči in slavi ter jim ponovno odkril, kdo je.

Vendar v dnevih, ki so vodili k njegovemu zadnjemu potovanju v Jeruzalem, vidimo njegove učence zbegane, prestrašene in v dvomih. Ko so ga prijeli, je ostal sam, potem ko so pobegnili. V naslednjih urah lažnih obtožb je Jezus drzno razglasil, da je Kristus, Sin Blagoslovljenega, in da bo zmagal ob svojem ponovnem prihodu (Evangelij po Marku 14,61–62). Vrhuncu dogodkov okrog njegovega križanja, smrti, pokopa in vstajenja so bili priče njegovi trepetajoči učenci. Po soboti, zgodaj zjutraj prvega dne v tednu, je več žena učenk šlo h grobu z dišavami za pokop. Ko so videle, da je bil kamen odmaknjen, so vstopile v grob. Tam niso videle Jezusovega telesa, ampak angela, oblečenega v belo. Dobile so veselo sporočilo: »Vstal je!« Čeprav so bile najprej zmedene in niso tega nikomur povedale, so kasneje te žene postale prve evangelizatorke, ki so širile dobro novico o njegovem vstajenju. Kristjani širijo to sporočilo po vsem svetu vse do danes.

Povezave: Ker so bili Markova nameravana publika pogani, ne navaja tako pogosto vrstic iz Stare zaveze kot Matej, ki je pisal predvsem Judom. Ne začne z rodovnikom, da bi povezal Jezusa z judovskimi očaki. Pač pa začne z Jezusovim krstom, začetkom njegovega mesijanskega delovanja. Marko navaja iz starozaveznega preroštva o glasniku – Janezu Krstniku –, ki bo opominjal ljudi: »Pripravite Gospodovo pot!« (Evangelij po Marku 1,3; Izaija 40,3), ko so pričakovali prihod svojega Mesija.

Jezus se sklicuje na Staro zavezo v več odlomkih Evangelija po Marku. V Evangeliju po Marku 7,6 Jezus okara farizeje zaradi njihovega površnega čaščenja Boga s svojimi ustnicami, medtem ko je njihovo srce daleč od njega, ter se sklicuje na njihovega preroka, Izaija, da jih obsodi zaradi njihove trdosrčnosti (Izaija 29,13). Jezus se je skliceval na še eno starozavezno preroštvo, ki naj bi se izpolnilo tisto noč, ko so se njegovi učenci razkropili kot ovce brez pastirja, ko so Jezusa prijeli in kasneje usmrtili (Evangelij po Marku 14,27; Zaharija 13,7). Ponovno se je skliceval na Izaija, ko je očistil tempelj menjalcev denarja (Evangelij po Marku 11,15–17; Izaija 56,7; Jeremija 7,11), in na Psalme, ko je razložil, da je on glavni vogalni kamen naše vere in Cerkve (Evangelij po Marku 12,10–11; Psalm 118,22–23).

Praktična uporaba: Marko predstavlja Jezusa kot trpečega Božjega služabnika (Evangelij po Marku 10,45), ki je prišel kot popolna žrtev, da bi odkupil svoje ljudstvo od njihovih grehov. Sporočilo Evangelija po Marku je, da je Jezus Božja nadomestna spravna žrtev za vse, ki verujejo v njegovo smrt, pokop in vstajenje za odpuščanje in večno življenje. Kot njegovi odrešeni učenci tudi mi, tako kot Jezus, postanemo veliki v Božjem kraljestvu samo kot služabniki vsem (Evangelij po Marku 10,44). Za nas kot novorojene kristjane naše žrtvovanje samega sebe nadomesti naše prizadevanje za priznanje in nagrado, tako kot je Jezus daroval svoje življenje za nas.

English


Nytestamentlig Oversigt

Bibeloversigt

Evangelij po Marku