Evangelij po Janezu


Pisec: Evangelij po Janezu 21,20–24 opisuje od Boga navdihnjenega človeškega pisca kot »učenca, ki ga je Jezus ljubil« (Evangelij po Janezu 13,23; 19,26; 20,2; 21,7.20). Skozi proces izključitve, ki temelji primarno na analizi materiala v poglavjih 20 in 21, je učenec, »ki ga je Jezus ljubil«, apostol Janez (Evangelij po Janezu 21,2.24). Ker je pisec evangelija natančen pri omenjanju imen drugih likov v knjigi, ne bi izpustil Janezovega imena, če bi bil pisec kdo drug kot apostol Janez. Izročilo zgodnje cerkve je močno in dosledno identificirala apostola Janeza kot pisca. Irenej (pribl. l. 130–200 po Kr.) je bil učenec Polikarpa (pribl. l. 70–160), ki je bil učenec apostola Janeza in je pričeval o Polikarpovi avtoriteti, da je Janez napisal evangelij med svojim bivanjem v Efezu v Mali Aziji, ko je bil že precej star (Against Heresies 2.22.5; 3.1.1).

Čas pisanja: Odkritje določenih delov papirusa iz pribl. l. 135 po Kr. kaže, da je bil Evangelij po Janezu napisan, prepisan in široko razširjen že pred tem. Obstaja mnogo internih dokazov, ki kažejo, da je bil napisan pred l. 70 po Kr. Na primer, v 5,2 je Janez uporabil glagol v sedanjiku »je« (ἐστιν), ko je opisal obstoj kopeli, kopel pa je bila uničena l. 70 po Kr., ko so Rimljani porušili Jeruzalem. Torej je morala še obstajati, ko je Janez napisal evangelij. Zato zagovarjamo, da je bil Evangelij po Janezu napisan pred uničenjem Jeruzalema l. 70 po Kr.

Namen pisanja: Evangelij po Janezu 20,31 opisuje svoj namen tako: »Ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu.« Janezov namen ni predstaviti strogo kronološko pripoved o Kristusovem življenju. Pač pa je bil njegov cilj, da oznani Kristusovo pravo identiteto kot utelešenega Boga–človeka, čigar božanska in človeška narava sta popolno združeni v eni osebi, Jezusu iz Nazareta, prerokovanemu Kristusu (Mesiju) in Odrešeniku sveta (npr.: 1,41; 3,16; 4,25–26; 8,58). Tako je skušal Janez popraviti gnostično krivoverstvo, ki je učilo, da je »Kristus–duh« prišel na človeka Jezusa ob njegovem krstu in ga zapustil ob križanju.

Ključne vrstice:
»V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. … In Beseda je postala meso in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice« (Evangelij po Janezu 1,1.14).

»Naslednji dan je zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: ›Glejte, Božje Jagnje, ki odvzema greh sveta‹« (Evangelij po Janezu 1,29).

»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Evangelij po Janezu 3,16).

»Jezus je odgovoril in jim dejal: ›Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal‹« (Evangelij po Janezu 6,29).

»Tat prihaja samo zato, da krade, kolje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Evangelij po Janezu 10,10).

»Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke« (Evangelij po Janezu 10,28).

»Jezus ji je rekel: ›Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?‹« (Evangelij po Janezu 11,25–26).

»Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Evangelij po Janezu 13,35).

»Jezus mu je dejal: ›Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni‹« (Evangelij po Janezu 14,6).

»Jezus mu je dejal: ›Filip, toliko časa sem med vami in me nisi spoznal? Kdor je videl mene, je videl Očeta. Kako moreš ti reči: »Pokaži nam Očeta.«‹« (Evangelij po Janezu 14,9).

»Posveti jih v resnici; tvoja beseda je resnica« (Evangelij po Janezu 17,17).

»Ko je Jezus vzel kisa, je rekel: ›Izpolnjeno je.‹ In nagnil je glavo in izročil duha« (Evangelij po Janezu 19,30).

»Jezus mu [Tomažu] je rekel: ›Ker si me videl, veruješ? Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati!‹« (Evangelij po Janezu 20,29).

Kratek povzetek: Evangelij po Janezu poudarja osem čudežev kot znamenja, ki kažejo Kristusovo božanskost in potrjujejo njegovo trditev, da je Mesija (Evangelij po Janezu 2,1–11; 4,46–54; 5,1–18; 6,1–15; 6,16–21; 9,1–41; 11,1–57; 21,6–11). Ta evangelij je najbolj teološki izmed štirih evangelijev in pogosto navaja teološki razlog ali pomembnost dogodkov, ki so omenjeni v drugih evangelijih. Veliko pove o prihajajočem delovanju Svetega Duha po Kristusovem vnebohodu. Janez pogosto uporablja določene besede in besedne zveze, ki kažejo ponavljajoče se teme tega evangelija: verovati, pričevati, Tolažnik, življenje – smrt, luč – tema, JAZ SEM … (Jezus trdi, da je on Jahve Stare zaveze) in ljubezen.

Evangelij po Janezu predstavlja Kristusa, ne od njegovega rojstva, ampak od »začetka« kot »Besedo« (Logos), ki je kot Bog Stvarnik (Evangelij po Janezu 1,1–3) utelešen (Evangelij po Janezu 1,14) in se daruje kot spravna daritev za grehe kot brezmadežno, žrtveno Jagnje (Evangelij po Janezu 1,29). Janez navaja pogovore, ki kažejo, da je Jezus Mesija (Evangelij po Janezu 4,1–26), da bi razložil, kako je lahko nekdo odrešen po njegovi zastopniški smrti namesto grešnikov na križu (Evangelij po Janezu 3,1–21). Jezus vedno znova jezi judovske voditelje, ko jih graja (Evangelij po Janezu 2,13–16), ozdravlja na soboto in si lasti lastnosti, ki pripadajo samo Bogu (Evangelij po Janezu 5,18; 8,56–59; 9,6.16; 10,33). Jezus pripravlja svoje učence na njegovo prihajajočo smrt in na njihovo delovanje po njegovem vstajenju in vnebohodu (Evangelij po Janezu pogl. 14–17). Potem voljno umre na križu za svoje »ovce« (Evangelij po Janezu 10,1–18) in v celoti plača njihov dolg zaradi greha (Evangelij po Janezu 19,30), zato da bodo rešeni tisti, ki verujejo vanj kot v svojega Odrešenika od greha (Evangelij po Janezu 3,14–16). Potem vstane od mrtvih in prepriča celo največje dvomljivce med svojimi učenci, da je Bog in Odrešenik (Evangelij po Janezu pogl. 20–21).

Povezave: Janezov prikaz Jezusa kot Boga Stare zaveze vidimo najbolj izrazito v sedmih Jezusovih izjavah »JAZ SEM«. On je »kruh življenja« (Evangelij po Janezu 6,25–59), ki daje večno življenje svojemu ljudstvu, tako kot je priskrbel mano iz nebes, da nahrani Izraelce v puščavi (Druga Mojzesova knjiga 16,11–36). Jezus je »luč sveta« (Evangelij po Janezu 8,12), ista luč, ki jo je obljubil svojemu ljudstvu v Stari zavezi (Izaija 60,19–22) in ki bo dosegla svoj vrh v novem Jeruzalemu, ko bo Kristus, Jagnje njegova luč (Razodetje 21,23). Dve izmed izjav »JAZ SEM« se nanašata na Jezusa kot »dobrega pastirja« in »vrata za ovce« (Evangelij po Janezu 10,1–18). Ti izjavi se jasno nanašata na Jezusa kot Boga Stare zaveze, Izraelovega pastirja (Psalm 23,1; 80,2–3; Jeremija 31,10; Ezekiel 34,23), in kot edina vrata v stajo, edina pot odrešitve. Čeprav so bile te trditve fantastične, pa je Kristusova izjava ob Lazarjevem grobu: »Jaz sem vstajenje in življenje« (Evangelij po Janezu 11,25) popolnoma ogorčila verske voditelje. Trdil je, da je sámo utelešenje življenja in vstajenja od smrti. Nihče drug kot sam Bog ne bi mogel trditi česa takega. Podobno ga je njegova trditev, da je »pot, resnica in življenje« (Evangelij po Janezu 14,6), nezmotno identificirala kot Boga Stare zaveze. On je »Sveta pot«, o kateri je bilo prerokovano v Izaiju 35,8. On vzpostavlja »zvesto mesto [mesto resnice]« (Zaharija 8,3), ker je on »resnica«. Kot »življenje« oznanja svojo božanskost, je Stvarnik življenja, utelešeni Bog (Evangelij po Janezu 1,1–3). Nazadnje se Jezus kot »resnična vinska trta« (Evangelij po Janezu 15,1–17) identificira kot pravi in zvesti Izrael, omenjan v mnogih Starozaveznih odlomkih. Vsi, ki so izvoljeni v njem samo po milosti samo po veri, so Božji Izrael.

Praktična uporaba: Evangelij po Janezu še naprej izpolnjuje svoj namen za evangeliziranje, pogosto se ga uporabi v evangelizacijskih preučevanjih Svetega pisma. Jezusovo srečanje z Nikodemom in Samarijanko pri vodnjaku (Evangelij po Janezu pogl. 3–4) sta odlična modela evangeliziranja danes. Kristusove besede svojim učencem pred smrtjo (Evangelij po Janezu 14,1–6.16–31; 16,17–33) in »velikoduhovniška molitev« za vernike v poglavju 17 so velika tolažba v času preizkušnje. Janezovo učenje o Kristusovi božanskosti (Evangelij po Janezu 1,1-3.14; 5,22–23; 8,58; 14,8–9; 20,28 itd.) je zelo koristno pri razkrivanju krivoverstev kultov, ki učijo, da je Jezus manj kot popolnoma Bog.

English


Nytestamentlig Oversigt

Bibeloversigt

Evangelij po Janezu