Drugo pismo Korinčanom
Pisec: Drugo pismo Korinčanom 1,1 identificira od Boga navdihnjenega človeškega pisca Drugega pismo Korinčanom kot apostola Pavla.
Čas pisanja: Drugo pismo Korinčanom je bilo zelo verjetno napisano okrog l. 55–56 po Kr., verjetno v Filipih.
Namen pisanja: Cerkev v Korintu se je začela leta 52 po Kr., ko je Pavel tam služboval leto in pol med svojim drugim misijonarskim potovanjem (Apostolska dela 18,1–18). V tem drugem kanonskem pismu Korinčanom Pavel izraža svoje olajšanje in veselje, da so Korinčani pozitivno sprejeli njegovo »resno« pismo (zdaj izgubljeno). Tisto pismo je naslavljalo resne doktrinske in vedenjske probleme v cerkvi. Povzročil jih je predvsem prihod samooklicanih (lažnih) apostolov (Drugo pismo Korinčanom 11,13), ki so napadali Pavlov značaj, sejali nesoglasje med vernike in učili lažni nauk. Kaže, da so dvomili v njegovo verodostojnost (Drugo pismo Korinčanom 1,15–17), njegovo sposobnost govorjenja (Drugo pismo Korinčanom 10,10; 11,6) in njegovo nepripravljenost, da bi prejemal podporo od korintske cerkve (Drugo pismo Korinčanom 11,7–9; 12,13). V njej je bilo tudi nekaj ljudi, ki se niso pokesali svojega razuzdanega vedenja (Drugo pismo Korinčanom 12,20–21). Pavel je bil presrečen, ko je od Tita izvedel, da se je večina Korinčanov pokesala svojega uporništva proti njemu (Drugo pismo Korinčanom 2,12–13; 7,5–9). Zaradi tega jih je spodbudil z izrazom svoje pristne ljubezni (Drugo pismo Korinčanom 7,3–16). Pavel je tudi skušal zagovarjati svojo apostolstvo, ker so nekateri v cerkvi verjetno dvomili v njegovo avtoriteto (Drugo pismo Korinčanom 13,1–3).
Ključne vrstice: Drugo pismo Korinčanom 3,5: »Nismo sami po sebi zmožni, da bi – kakor sami od sebe – o čem sodili. Ne, naša zmožnost je od Boga.«
Drugo pismo Korinčanom 3,18: »Vsi mi, ki z odgrnjenim obrazom motrimo Gospodovo veličastvo – kakor bi odsevalo v ogledalu –, se spreminjamo v isto podobo, iz veličastva v veličastvo, prav kakor od Gospoda, Duha.«
Drugo pismo Korinčanom 5,17: »Če je torej kdo v Kristusu, je nova stvaritev. Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo.«
Drugo pismo Korinčanom 5,21: »Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.«
Drugo pismo Korinčanom 10,5: »… in vsakršno visokost, ki se dviga proti spoznanju Boga, in vsako misel podvržemo poslušnosti Kristusu.«
Drugo pismo Korinčanom 13,4: »Res, križan je bil v slabotnosti, toda živi iz Božje moči. Tudi mi smo slabotni v njem, a pred vami bomo živi z njim zaradi Božje moči.«
Kratek povzetek: Čeprav veliko tega pisma govori o Pavlovem olajšanju in veselju nad kesanjem Korinčanov (Drugo pismo Korinčanom 7,8–16), je njegova glavna skrb, da zagovarja svoje apostolstvo (Drugo pismo Korinčanom pogl. 1–7), spodbudi Korinčane, naj se lotijo priprav za nabirko za uboge v Jeruzalemu (Drugo pismo Korinčanom pogl. 8–9), in naravnost sooči lažne apostole (Drugo pismo Korinčanom pogl. 10–13). Kasneje se je vrnil v Korint, kot je napisal (Drugo pismo Korinčanom 12,14; 13,1.2). Udeležba Korinčanov v nabirki za potrebe kristjanov v Jeruzalemu, ki je temu sledila (Pismo Rimljanom 15,26), nam da vedeti, da je bil Pavlov tretji obisk v Korintu uspešen.
Povezave: Čeprav gre za izredno osebno pismo, ki ga je apostol napisal sredi borbe proti tistim, ki napadajo njegovo verodostojnost, Drugo pismo Korinčanom vsebuje več pomembnih teoloških tem. Prikazuje Boga Očeta kot usmiljenega tolažnika (Drugo pismo Korinčanom 1,3; 7,6), Stvarnika (Drugo pismo Korinčanom 4,6) in tistega, ki je obudil Jezusa od mrtvih (Drugo pismo Korinčanom 4,14; prim. 13,4) in ki bo obudil tudi vernike (Drugo pismo Korinčanom 1,9). Jezus Kristus je tisti, ki je trpel (Drugo pismo Korinčanom 1,5), izpolnil Božje obljube (Drugo pismo Korinčanom 1,20), bil razglašen za Gospoda (Drugo pismo Korinčanom 4,5), prikazal Božje veličastvo (Drugo pismo Korinčanom 4,6) in v utelešenju postal ubog za vernike (Drugo pismo Korinčanom 8,9; prim. Pismo Filipljanom 2,5–8). Pismo prikazuje Svetega Duha kot Boga (Drugo pismo Korinčanom 3,17.18) in jamstvo odrešitve vernikov (Drugo pismo Korinčanom 1,22; 5,5). Hudič je identificiran kot »bog tega sveta [veka]« (Drugo pismo Korinčanom 4,4; prim. Prvo Janezovo pismo 5,19), slepar (Drugo pismo Korinčanom 11,14) in voditelj človeških in angelskih sleparjev (Drugo pismo Korinčanom 11,15). Poslednji časi vključuje poveličanje vernikov (Drugo pismo Korinčanom 4,16–5,8) in njegovo sodbo (Drugo pismo Korinčanom 5,10). Veličastna resnica o Božji suverenosti v odrešitvi je tema odlomka 5,14–21. Žalost po Božji volji, ki prinese spreobrnitev in vodi v odrešitev, je v nasprotju s svetno žalostjo, ki prinese smrt (Drugo pismo Korinčanom 7,10). Drugo pismo Korinčanom tudi predstavi najbolj jasen, jedrnat povzetek Kristusove nadomestne spravne žrtve, kar jih najdemo v Svetem pismu (Drugo pismo Korinčanom 5,21; prim. Izaija 53), in določa poslanstvo cerkve, da oznanja spravo (Drugo pismo Korinčanom 5,18–20). Poleg tega je narava Nove zaveze najbolj obširno razložena poleg razlage v Pismu Hebrejcem (Drugo pismo Korinčanom 3,6–16).
Praktična uporaba: To pismo je tako biografsko kot doktrinsko. Kaže nam, kako teologija vodi delovanje v zvestem apostolu in misijonarju, ki je ustanavljal cerkve. Bog deluje v nas in v drugih skozi nas (Drugo pismo Korinčanom 1,3–6). Zaradi tega dovolj ljubi brata ali skupnost, ki sta odtavala, da ju sooči z njunim grehom. To je treba storiti trdno, a ljubeče in z usmiljenjem, da bi dosegli cilj – spreobrnjenje in spravo. Ta »težka ljubezen« je potrebna zaradi evangelija, ker mora biti Božje ljudstvo sveto in oznanjati Božje sporočilo sprave. Prav tako vidimo primer uporabljene doktrine, ki povzroča praktično delovanje s požrtvovalnim dajanjem (Drugo pismo Korinčanom 8,1–5). Pristni kristjani dajejo požrtvovalno, da potešijo potrebe drugih, ker so se oni sami najprej popolnoma predali Bogu v Kristusu.
English
Nytestamentlig Oversigt
Bibeloversigt