Vprašanje
Ali obstaja življenje po smrti?
Odgovor
Sveto pismo nam govori: »Človek, rojen iz žene, živi malo časa in je poln trepetanja. Požene kakor cvetica in uvene, beži kakor senca in se nikdar ne ustavi … Ko človek umre, ali bo oživel?« (Job 14,1-2.14a)
Tako kot Job smo vsi izzvani s tem vprašanjem; Kaj natančno se zgodi z nami, ko umremo? Ali enostavno nehamo obstajati? Je življenje kot vrtljiva vrata odhodov in vračanj (reinkarnacija) z namenom, da bi lahko dosegli sproščenost zaradi učinkov karme v nirvani? Gremo po smrti vsi v isti kraj ali gremo na različne kraje? Res obstajata nebesa in pekel ali je to samo plod naše domišljije?
Sveto pismo nam pripoveduje, da božjih ljudi po smrti ne čaka samo življenje, ampak večno življenje: »Te ni spoznal noben mogočnik tega sveta. Kajti ko bi jo spoznali, Gospoda veličastva pač ne bi križali. Kakor je pisano: Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo, to nam je Bog razodel po Duhu« (Prvo pismo Korinčanom 2,8–10). Jezus Kristus Bog, druga Oseba večnega, troedinega Boga, ki se je utelesil, ko je nase prevzel človečnost (meso, kri in naravo, a brez greha), je edinstveni človek Bog (Evangelij po Janezu 1,1–3.14). Jezus je za vedno v popolnosti Bog in v popolnosti človek. Ta Bog v Kristusu je prišel na Zemljo, da bi nam Boga jasno razodel, nas učil, kaj točno Bog od nas zahteva, da bi razumeli in priznali, da pravzaprav Boga ne ubogamo, in plačal ves dolg za grehe svojega ljudstva, ko je umrl na križu zanj. S svojo smrtjo in vstajenjem je privržence odrešil od božjega srda proti grehu in jim podaril večno življenje. »On pa je bil ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd. Kazen za naš mir je padla nanj, po njegovih ranah smo bili ozdravljeni. Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot, GOSPOD pa je naložil nanj krivdo nas vseh.« (Izaija 53,5–6)
Na križu je bil Jezus kaznovan za grehe vsakega človeka, ki vanj veruje, ko je prostovoljno žrtvoval svoje življenje namesto njega. Jezus je potešil božji srd kot spravno daritev za kazen za grehe, ki so si jo izvoljeni zaslužili. Tri dni pozneje se je dokazal zmagovalca s svojim telesnim vstajenjem iz groba. Na zemlji je ostal še štirideset dni in bilo jih je na stotine, ki so temu pričevali (Prvo pismo Korinčanom 15,1–8). Potem je telesno odšel v nebeški raj, kjer se nahaja do zdaj (Apostolska dela 1,9–11). »Saj bo šteto tudi nam, ker verujemo vanj, ki je obudil od mrtvih Jezusa, našega Gospoda: on je bil izročen v smrt zaradi naših prestopkov in je bil obujen zaradi našega opravičenja.« (Pismo Rimljanom 4,24b–25)
Kristusovo križanje in vstajenje je zelo dobro pričevan dogodek (Apostolska dela 26,26). Apostol Pavel je ljudi pozval, naj preverjajo temu dogodku pri očividcih zato, ker nihče temu ne bi mogel oporekati (Prvo pismo Korinčanom 15,6). Vstajenje je temelj krščanske vere; in ker je Kristus vstal od smrti, je zagotovljeno, da bomo nekoč tudi mi vstali od mrtvih (Pismo Rimljanom 6,4–7). Vstajenje Jezusa Kristusa je končni dokaz življenja po smrti. Kristus je bil le prvi od velike žetve tistih, ki bodo znova oživeli, ne da bi več umrli. Duhovna in fizična smrt je prišla na vse človeštvo prek enega človeka, Adama, s katerim smo vsi povezani kot našim zveznim predstavnikom pred Bogom. Toda vsi, ki so bili z božjo milostjo posvojeni v božjo družino samo prek vere, samo v Jezusa Kristusa, po Svetem Duhu dobili novo življenje, večno življenje (Evangelij po Janez 5,24; Prvo Janezovo pismo 5,12–13; Prvo pismo Korinčanom 15,20-23). Kakor je Bog obudil Jezusovo telo, tako bodo tudi naša telesa ob Jezusovi vrnitvi oživela (Prvo pismo Korinčanom 6,14).
Čeprav bomo slej ali prej vsi obujeni od mrtvih, pa vsi ne bodo prišli v nebesa. Odločitev je odvisna od Boga, ki se usmili, kogar koli izbere (Evangelij po Mateju 11, 27; Evangelij po Janezu 15,16; 17,2; Pismo Rimljanom 9,11.16–18). Vsi, ki jih Bog kliče in zbudi iz duhovne smrti po Svetem Duhu pridejo k Jezusu po veri (Pismo Rimljanom 8,28–30; Pismo Efežanom 2,1–10). Sveto pismo pravi, da vsakdo le enkrat umrje, temu pa sledi božja sodba: »Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, nato pa pride sodba, tako se je tudi Kristus enkrat daroval, da je odvzel grehe mnogih. Drugič pa se bo prikazal brez greha, v odrešenje tistih, ki ga pričakujejo« (Pismo Hebrejcem 9,27–28; gl. tudi Apostolska dela 10,42; 17,30–31). Tisti, katerim je bila pripisana Jezusova pravičnost zaradi vere vanj, bodo šli v večno življenje v nebesih, tisti, ki pa Kristusa zavračajo kot Gospoda in Odrešenika, pa bodo poslani na večno kazen v pekel. »Pravični pojdejo v večno življenje, neverniki pa v pogubljenje — pekel.« (Evangelij po Mateju 25,46)
Tudi pekel je, tako kot nebesa, zares resničen, fizičen kraj. To je kraj, kjer bodo neverniki izkusili neskončno in večno božjo jezo proti njihovim grehom. Sprijazniti se bodo morali s čustvenim, duševnim in telesnim mučenjem, ki bodo posledica sramote, obžalovanja in zaničevanja. Pekel je opisan kot neskončno brezno (Evangelij po Luku 8,31; Razodetje 9,1), jezero z ognjem in žveplom, kjer bodo mučili grešnike na veke vekov (Razodetje 20,10). »Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi.« (Evangelij po Mateju 13,42) To je kraj, kjer črv nikdar ne umre in ogenj nikoli ne ugasne (Evangelij po Marku 9,48). Če Jezusa zavrnemo, potem za nas ni več rešitve, nas čaka le večna, brezkončna smrt brez njega (Pismo Hebrejcem 2,2–3).
Življenje na Zemlji je preizkušnja — priprava na tisto, kar nas čaka v prihodnosti. Za vernike je to večno življenje v prisotnosti Boga. Za nevernike je življenje po smrti večna kazen v ognjenem jezeru. Kako torej pokažemo, da smo izvoljeni, da sprejmemo dar večnega življenja? Pot je samo ena — vera in zaupanje v Božjega Sina, Jezusa Kristusa. Kajti Jezus pravi: »Jaz sem vstajenje in življenje: kdor vame veruje, bo živel, tudi če umre; in vsakdo, ki živi in vame veruje, vekomaj ne bo umrl. Veruješ v to?« (Evangelij po Janezu 11,25–26)
Brezplačni dar večnega življenja je zagotovljen vsakomur, ki se po Svetem Duhu nanovo rodi samo po veri v Jezusa. Ta dar novega življenja je značilen po radikalni spremembi življenja. Sveto pismo imenuje to spremembo kesanje, kar pomeni odrekanje grešnih, posvetnih odnosov, pogledov, stališč, naravnanosti in vedenj kot privrženec Jezusa. Ta sprememba, če se zgodi, se zgodi v poteku našega zemeljskega življenja. Naš cilj v večnosti je nespremenljivo določen s sprejemom ali zavračanjem Jezusa Kristusa kot Gospoda in Odrešitelja zdaj, preden umremo. »Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza.« (Evangelij po Janezu 3,36) Po smrti ne bomo mogli obžalovati svojih grehov, kajti ko bomo enkrat gledali Jezusu v oči, ne bomo imeli druge možnosti, kot da verjamemo vanj. Takrat, ko bo čas za vero že mimo, bo prepozno za odrešenje samo po božji milosti, samo prek vere, samo v Jezusa. Zdaj, v tem trenutku, je pravi čas priti k Bogu z vero v Jezusa s kesanjem zaradi spreobrnjenja po Svetem Duhu. »Ker smo njegovi sodelavci, vas tudi prosimo, da Božje milosti ne bi prejeli v prazno! Pravi namreč: Ob času milosti sem te uslišal in na dan rešitve sem ti pomagal. Glejte, zdaj je tisti milostni čas! Glejte, zdaj je dan rešitve!« (Drugo pismo Korinčanom 6,1–2)
Če bomo sprejeli Jezusovo smrt na križu namesto nas samih, kot spravno daritev Očetu za odrešenje kazni za naše osebne grehe, nam bo zagotovljeno po smrti na veke uživati raj v Kristusovi družbi.
Če te danes Bog Sveti Duh kliče verovati v Gospoda Jezusa Kristusa kot svojega osebnega Odrešenika, ti pravi: »Spreobrni se torej in pokesaj, da se ti izbrišejo grehi, tako da pridejo od Gospodovega obličja časi pomiritve in [ti] Gospod pošlje Mesija Jezusa, ki [ti] je namenjen« (Apostolska dela 3,19–20, poudarek dodan). V molitvi povej Bogu naslednje ali podobne besede. Vendar si zapomni, izrekanje te molitve ali katere koli druge te ne bo odrešilo. Edino, kar te lahko obvaruje pred Božjim srdom proti grehu, je Božja milost po veri v Kristusa. Ta molitev je preprost način, kako lahko izraziš Bogu svojo vero, ki ti jo je On podaril, in se mu zahvališ za odrešenje.
»Gospod Bog, vem, da sem bil grešnik, ločen od tebe, in zaslužim si posledice svojih grehov — večno kazen v peklu. Toda verjamem, da je Jezus Kristus moj Gospod in Odrešenik, ker je nase prevzel vse moje grehe na križu, umrl namesto mene in mi tako preko daru vere vanj zagotovil odpuščanje. Verjamem, da mi je njegova smrt odpustila grehe in njegovo vstajenje me je osvobodilo od večne smrti prek večnega življenja v njem. Po moči Svetega Duha sem se spreobrnil in se odvrnil od grehov in zaupal vate in v tvoj milostni dar odrešenja. Verjamem v Jezusa in njega samega kot svojega osebnega Odrešenika in Gospoda. Hvala za tvojo prečudovito milost in odpuščanje, ki je milostni dar večnega življenja. Amen!«
Si začel verovati v Kristusa zaradi tega, kar si tukaj prebral? Če je tako, potem klikni na gumb »Danes sem sprejel Kristusa«.
English
Ali obstaja življenje po smrti?
