Ali lahko človek živi brez Boga?



Vprašanje: Ali lahko človek živi brez Boga?

Odgovor:
V nasprotju s trditvami ateistov in agnostikov skozi stoletja človek ne more živeti brez Boga. Človek ima lahko smrtni obstoj brez priznavanja Boga, ampak ne brez dejstva o Bogu.

Bog kot Stvarnik je ustvaril človeško življenje. Če rečemo, da lahko človek obstaja ločeno od Boga, je tako, kot da rečemo, da lahko ura obstaja brez izdelovalca ur ali roman brez pisatelja. Svoj obstoj dolgujemo Bogu, po čigar podobi smo ustvarjeni (Prva Mojzesova knjiga 1,27). Naš obstoj je odvisen od Boga, najsi priznavamo njegov obstoj ali ne, »…kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno (ima svoj obstoj) vse...« (Pismo Kološanom 1,16-17).

Bog kot Ohranjevalec življenja nenehno daje življenje (Psalm 104,10–32). On je življenje (Evangelij po Janezu 14,6) in Kristusova moč drži vse stvarstvo (Pismo Kološanom 1,17). Tudi tiste, ki zavračajo Boga, ohranja pri življenju: »On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Evangelij po Mateju 5,45). Če mislimo, da lahko človek živi brez Boga, je tako, kot da predpostavljamo, da lahko sončnica živi brez svetlobe ali vrtnica brez vode.

Bog kot Odrešenik daje večno življenje tistim, ki verujejo. V Kristusu je življenje, ki je luč ljudi (Evangelij po Janezu 1,4). Jezus je prišel, »...da bi imeli življenje in ga imeli v obilju« (Evangelij po Janezu 10,10). Vsem, ki verujejo izključno vanj, je obljubljena večnost z njim (Evangelij po Janezu 3,15–16). Da bi človek živel – resnično živel –, mora osebno poznati Jezusa Kristusa (Evangelij po Janezu 17,3).

Brez Boga ima človek samo fizično življenje. Bog je posvaril Adama in Evo, da bosta tisti dan, ko ga bosta zavrgla, »gotovo umrla« (gl. Prva Mojzesova knjiga 2,17). Kot vemo, nista bila poslušna, a tistega dne nista fizično umrla; pač pa sta umrla duhovno. Nekaj v njiju je umrlo – duhovno življenje, ki sta ga poznala, občestvo z Bogom, svoboda, da sta uživala v Bogu, nedolžnost in čistost njune duše – vsega tega ni bilo več.

Adam, ki je bil ustvarjen, da bi živel in imel občestvo z Bogom, je bil preklet s popolnoma mesenim obstojem. Bog je ustvaril Adama iz prahu za veličastvo v odnosu s seboj. Zdaj pa bo šel Adam, ločen od Boga, iz prahu v prah. Tako kot Adam človek brez Boga danes še vedno deluje v zemeljskem, fizičnem obstoju. Takšen človek izkusi neko minljivo srečo. Navsezadnje obstaja določena mera uživanja in užitka pod Božjo splošno milostjo za vse stvarstvo. Vendar celo to uživanje in užitki ne morejo biti v celoti in popolnoma uresničeni brez odnosa z Bogom.

Nekateri, ki zavračajo Boga, živijo življenje zabave in razvedrila. Zdi se, da njihova mesena prizadevanja zagotavljajo brezskrben in zadovoljujoč obstoj. Sveto pismo pravi, da je v grehu določena mera uživanja (Pismo Hebrejcem 11,25). Problem je v tem, da je to začasno; življenje na tem svetu je kratko (Psalm 90,3–12). Prej ko slej hedonist, tako kot izgubljeni sin v priliki, ugotovi, da ga posvetni užitki ne morejo ohraniti pri življenju (Evangelij po Luku 15,13–15).

Vendar ni vsak, ki zavrača Boga, nespameten iskalec užitkov. Obstaja mnogo neodrešenih ljudi, ki živijo disciplinirano, trezno življenje. Njihovo disciplinirano vedenje vodi v določeno mero sreče in izpolnitve. Sveto pismo uči določena moralna načela, ki bodo koristila vsakomur na tem svetu, kot so zvestoba, poštenost, samoobvladanje itd. Vendar če ponovimo, brez odrešujočega odnosa z Bogom ima človek samo ta začasni svet. Če gremo gladko skozi to umrljivo življenje s pridnostjo, zmernostjo itd., nas to ne pripravi na večno posmrtno življenje, ki mu sledi. Preberite si priliko o bogatem kmetu v Evangeliju po Luku 12,16–21 in Jezusov pogovor z bogatim (a zelo moralnim) mladeničem v Evangeliju po Mateju 19,16–23.

Brez Boga je človek neizpolnjen, celo v svojem umrljivem življenju. Človek nasprotuje sočloveku, ker nima miru s seboj. Človek se vojskuje v sebi, ker nima miru z Bogom. Iskanje užitkov zaradi užitkov samih je znak notranjega nemira. Iskalci užitkov v zgodovini so vedno znova odkrili, da se začasna razvedrila v življenju umaknejo še globljemu obupu. Glodajočega občutka, da »je nekaj narobe«, se je nemogoče otresti. Kralj Salomon je preiskal vse, kar ponuja ta svet, in zapisal svoje ugotovitve v knjigi Pridigar.

Salomon je odkril, da je znanje samo po sebi prazno (Pridigar 1,12–18). Ugotovil je, da sta užitek in bogastvo prazna (2,1–11), materializem je neumnost (2,12–23), bogastvo je minljivo (6. poglavje).

Salomon zaključi, da je življenje Božji dar (3,12–13) in da je edini modri način življenja, da se bojimo Boga: »Končna beseda po vsem, kar si slišal: Boj se Boga in izpolnjuj njegove zapovedi, kajti to je za človeka vse! Bog namreč pripelje pred sodbo vsako dejanje, tudi vsako zakrito, naj bo dobro ali húdo« (12,13–14).

Z drugimi besedami, v življenju je več kot samo fizična dimenzija. Jezus to poudarja, ko pravi: »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust« (Evangelij po Mateju 4,4). Ne kruh (fizično), ampak Božja beseda (duhovno) nas ohranja resnično žive. Zaman je iskati v sebi zdravilo za svoje nadloge. Človek lahko najde resnično življenje in izpolnitev samo v Jezusu Kristusu (Evangelij po Janezu 10,10; 14,6).

Brez Boga je človekova usoda pekel. Človek brez Boga je duhovno mrtev. Ko je fizičnega življenja konec, se sreča z večnim trpljenjem in je ločen od Božje milosti. V Jezusovi pripovedi o bogatašu in Lazarju (Evangelij po Luku 16,19–31) bogataš uživa v lahkotnem življenju, ne da bi pomislil na Boga ali druge, medtem ko Lazar v svojem življenju trpi. Šele po smrti bogataš resnično dojame, kako hudo je, da je zavrnil Jezusa Kristusa. Bogataš je prepozno spoznal, da je življenje več kot iskanje bogastva. Medtem pa je Lazar potolažen v raju. Za oba moža je kratko trajanje njunega zemeljskega obstoja zbledelo v primerjavi z večnim stanjem njune duše.

Človek je edinstvena stvaritev. Bog je položil občutek večnosti v naše srce (Pridigar 3,11) in ta občutek brezčasne usode se lahko izpolni le v samem Kristusu.

English



Povratek na slovensko domačo stran



Ali lahko človek živi brez Boga?