Kakšna je zgodovina krščanstva?



Vprašanje: Kakšna je zgodovina krščanstva?

Odgovor:
Krščanstvo ima prodoren vpliv na globalno družbo na splošno. Krščanstvo že skoraj dve tisočletji vpliva na umetnost, jezik, politiko, pravo, družinsko življenje, koledar, glasbo in način razmišljanja. Zato je pomembno poznati zgodovino Cerkve.

Začetek Cerkve
Cerkev se je začela 50 dni po Jezusovem vstajenju (pribl. leta 30 po Kr.). Jezus je obljubil, da bo zgradil svojo cerkev (Evangelij po Mateju 16,18) in s prihodom Svetega Duha na binkoštni dan (Apostolska dela 2) se je uradno začela cerkev – ekklesia (›izbrana skupnost‹). Po Petrovem oznanjanju je Gospod Bog poklical k sebi (vrstica 39) tri tisoč ljudi (vrstica 41).

Začetni spreobrnjenci v krščanstvo so bili Judje in prozeliti v judaizem; cerkev je imela svoj sedež v Jeruzalemu. Zaradi tega so na krščanstvo najprej gledali kot na judovsko sekto, podobno farizejem, saducejem ali esenom. Vendar je bilo to, kar so oznanjali apostoli, radikalno drugačno od tega, kar so učile druge judovske skupine. Jezus je bil judovski Mesija (maziljeni kralj), ki je prišel, da bi izpolnil postavo (Evangelij po Mateju 5,17) in sklenil novo zavezo na podlagi svoje smrti (Evangelij po Marku 14,24). To sporočilo, z obtožbo, da so ubili svojega Mesija, je razbesnelo veliko judovskih voditeljev. Nekateri, tako kot Savel iz Tarza, so ukrepali, da bi zatrli »Pot« (Apostolska dela 9,1–2).

Krščanstvo ima svoje korenine v judaizmu in judaizem ima svojo dovršitev v krščanstvu. Stara zaveza je položila temelje za Novo. Nemogoče je razumeti krščanstvo brez njegove izpolnitve Stare zaveze (gl. Evangelij po Mateju in Pismo Hebrejcem). Stara zaveza razlaga potrebo po Mesiju, vsebuje zgodovino Mesijevega ljudstva in napoveduje Mesijev prihod. Nova zaveza pa govori o prihodu Mesija in njegovem delu, da reši svoje ljudstvo greha. V svojem življenju in delu je Jezus izpolnil več kot 300 specifičnih starozaveznih preroštev ter s tem dokazal, da je on tisti, ki izpolnjuje vse, kar je pričakovala Stara zaveza.

Rast zgodnje Cerkve
Ne dolgo po binkoštih je Bog pripeljal Nejude v Cerkev. Evangelist Filip je oznanjal Samarijanom in mnogi so začeli verovati v Kristusa (Apostolska dela 8,5–6). Apostol Peter je oznanjal poganski Kornelijevi hiši (Apostolska dela 10) in tudi oni so prejeli Svetega Duha. Apostol Pavel (nekdanji preganjalec cerkve) je oznanjal evangelij po vsem grško-rimskem svetu. Šel je vse do Rima (Apostolska dela 28,16) in mogoče vse do Španije.

Do leta 70 po Kr., ko je bil uničen Jeruzalem, je bila dokončana večina knjig Nove zaveze in krožile so med cerkvami. V naslednjih 240 letih je Rim preganjal kristjane. Včasih naključno, včasih z vladnim odlokom.

V 2. in 3. stoletju je postalo vodstvo Cerkve vse bolj hierarhično, ko se je število kristjanov povečalo. V tem času je bilo odkritih in ovrženih več lažnih naukov in dogovorili so se, kaj bo v novozaveznem kanonu. Preganjanje se je še povečevalo.

Vzpon rimske cerkve
Leta 312 po Kr. je rimski cesar Konstantin trdil, da je imel izkušnjo spreobrnitve. Približno 70 let kasneje, v času vladanja Teodozija, je postalo krščanstvo uradna vera rimskega cesarstva. Preganjanje, ki ga je podpirala država, se je končalo. Škofi so dobili častna mesta v vladi in do leta 400 sta bila izraza »Rimljan« in »kristjan« dejansko sinonima.

Sčasoma je moč pokvarila Cerkev. V soglasju z vlado je silila državljane rimskega cesarstva, naj se »spreobrnejo« v krščanstvo. Takšne prisilne »spreobrnitve« so pripeljale množice nespreobrnjenih ljudi v Cerkev, ki pa niso bili pravi kristjani. Niso osebno izkusili nadnaravnega duhovnega novega rojstva samo po milosti, po veri samo v Kristusa, kar ima za posledico spremembo srca. Ti pogani so s seboj prinesli svoje malike ter poganska prepričanja in navade. Počasi je Cerkev sinhronizirala (uskladila) te podobe, zaslužna dela, liturgične obrede, dovršeno arhitekturo, romanja, verska pravila, čaščenje relikvij, čaščenje svetnikov in druga obsojanja vredna krivoverstva s preprostostjo in čistostjo čaščenja in nauka zgodnje Cerkve. Uvedli so krst dojenčkov kot sredstvo, s katerim naj bi odstranili izvirni greh. V nasprotovanje so se nekateri kristjani umaknili iz Rima in se odločili, da bodo živeli v osami kot menihi.

V teh stoletjih je bilo organiziranih več cerkvenih koncilov, da bi določili uradni, svetopisemski nauk Cerkve kot nasprotovanje krivoverstvu usklajevanja. Ko je rimsko cesarstvo postajalo šibkejše, je Cerkev postajala mogočnejša in prišlo je do veliko nestrinjanj med cerkvami na zahodu in tistimi na vzhodu. Zahodna (latinska) cerkev, ki je imela sedež v Rimu, je trdila, da ima apostolsko oblast nad vsemi drugimi cerkvami. Rimski škof se je celo začel imenovati »papež« (Oče). To ni bilo všeč vzhodni (grški) cerkvi, ki je imel sedež v Konstantinoplu. Teološke, politične, proceduralne in jezikovne ločnice so vse prispevale k velikemu razkolu leta 1054, v katerem sta se Rimskokatoliška (›univerzalna‹) cerkev in Vzhodna pravoslavna cerkev medsebojno izobčili in pretrgali vse vezi.

Srednji vek
V srednjem veku v Evropi je Rimskokatoliška cerkev še naprej imela moč, papeži so trdili, da imajo oblast nad vsemi področji življenja, in so živeli kot kralji. Korupcija in pohlep v vodstvu cerkve sta bila pogosta. V času od leta 1095 do 1204 so papeži odobrili vrsto krvavih in dragih križarskih pohodov, da bi odvrnili vdor muslimanov in osvobodili Jeruzalem.

Reformacija
Skozi vsa ta leta je več posameznikov skušalo opozoriti na teološke, politične zlorabe in zlorabe človekovih pravic v Rimskokatoliški cerkvi. Vse je utišalo hudo preganjanje, vključno z mučeništvom. Toda leta 1517 je nemški menih Martin Luther nasprotoval krivemu nauku v Rimskokatoliški cerkvi. Protestantska reformacija je začela proces vračanja prave, zgodovinsko pravoverne krščanske vere zgodnje Cerkve.

Reformatorji, vključno z Luthrom, Calvinom in Zwinglijem, so se razlikovali v mnogih finejših točkah teologije. Vendar so bili skladni, ko so poudarjali, da ima Sveto pismo najvišjo oblast pred izročilom Cerkve. Ponovno priznanje Svetega pisma kot edine oblasti je vodilo k ponovnemu odkritju mnogih prej izgubljenih svetopisemskih naukov. Najpomembnejši je ta, da so grešniki odrešeni samo po milosti, samo po veri, brez del, samo v Kristusu, samo kot pravi Sveto pismo, samo za Božjo slavo (Pismo Efežanom 2,8–9).

Rimskokatoliška cerkev se je odzvala z izobčenjem vseh reformatorjev in tistih, ki so verjeli v njihove nauke (tridentinski koncil, 1545–1563). Protireformacija rimskega katolicizma je vključevala vrsto vojn proti protestantom. Reformacija je uspešno porušila moč Rimskokatoliške cerkve in odprla sodobnost.

Obdobje misijonarskega dela
Med letoma 1790 in 1900 je Cerkev pokazala izredno veliko zanimanje za misijonarsko delo. Kolonizacija je odprla oči za potrebo po misijonarskem delu in industrializacija je zagotovila ljudem finančno sposobnost za podpiranje misijonarjev. Misijonarji so šli po vsem svetu oznanjat evangelij in cerkve so se ustanavljale po vsem svetu.

Sodobna cerkev
Danes sta Rimskokatoliška cerkev in Vzhodna pravoslavna cerkev naredili korake v smeri, da bi popravili medsebojen strt odnos, prav tako katoliki in liberalni luterani (evangeličani). Reformirana evangelijska cerkev je močno neodvisna in trdno ukoreninjena v reformirani teologiji. Cerkev je videla tudi porast binkoštnikov, karizmatičnega gibanja, ekumenstva in različnih kultov.

Kaj se lahko naučimo iz naše zgodovine
Če se ne naučimo nič drugega iz zgodovine cerkve, bi morali vsaj prepoznati, kako pomembno je, da dovolimo, »[naj] Kristusova beseda bogato prebiva med [nami]« (Pismo Kološanom 3,16). Vsak pravi kristjan je odgovoren, da ve, kaj pravi Sveto pismo, in da to izpolnjuje. Ko cerkev ne upošteva, kar uči Sveto pismo, in odide od Jezusa kot svoje glave, vlada zmeda.

Danes obstaja veliko cerkva, ampak samo en pravi, Božji evangelij. To je vera, »ki je bila svetim izročena enkrat za vselej« (Judovo pismo 1,3). Pazímo, da ohranimo to vero in jo predamo naprej brez spreminjanja. Naj bomo stanovitno prepričani, da bo Gospod še naprej izpolnjeval svojo obljubo, da bo zgradil svojo cerkev (Evangelij po Mateju 16,18).

English



Povratek na slovensko domačo stran



Kakšna je zgodovina krščanstva?