Kaj je zavezna teologija in ali je to svetopisemski pojem?


Vprašanje: Kaj je zavezna teologija in ali je to svetopisemski pojem?

Odgovor:
Zavezna teologija ni toliko teologija v smislu sistematičnega sklopa doktrin, kolikor je okvir za interpretacijo Svetega pisma. Navadno jo postavljamo nasproti drugemu interpretativnemu okviru za razlago Svetega pisma, tako imenovani dispenzacijski teologiji ali dispenzacionalizmu. Dispenzacionalizem je trenutno najbolj priljubljena metoda interpretacije Svetega Pisma, in sicer je tako že vse od druge polovice 19. stoletja naprej. Zavezna teologija pa od reformacije naprej ostaja pretežno sprejeti pristop v protestantizmu, zlasti med reformiranimi ali kalvinistično usmerjenimi teologi.

Pripadniki dispenzacionalizma menijo, da Sveto pismo odstira vrsto (praviloma) sedmih dispenzacij (posebnih Božjih načinov ravnanja s človekom in stvarstvom v posameznem obdobju odkupitvene zgodovine), medtem ko privrženci zavezne teologije na Pismo gledajo skozi koordinatno mrežo zavez. Privrženci zavezne teologije opredeljujejo dve pomembni zavezi: zavezo del in zavezo milosti. Včasih omenjajo še tretjo, namreč zavezo odkupitve, ki logično predhodi drugima zavezama. Oglejmo si vsako od teh zavez posebej. Zavedati se moramo, da so različne zaveze, opisane v Svetem pismu (npr. zaveze z Noetom, Abrahamom, Mojzesom, Levijem in Davidom ter nova zaveza) posledica delovanja bodisi zaveze del bodisi zaveze milosti.

Podrobneje si torej oglejmo zaveze, ki jih obravnava zavezna teologija; začnimo z zavezo odkupitve, ki je logično predhodi drugima zavezama. Po zavezni teologiji je zaveza odkupitve zaveza, sklenjena med osebami Trojice, s katero te izvolijo skupino posameznikov, da bodo odkupljeni in odrešeni v večno življenje. Kot se je izrazil neki znan pastor in teolog: v okviru zaveze odkupitve »Oče izbere nevesto za Sina«. O zavezi odkupitve Sveto pismo sicer ne govori izrecno, izrecno pa opisuje večni načrt odrešenja (Pismo Efežanom 1,3–14; 3,11; Drugo pismo Tesaloničanom 2,13; Drugo pismo Timoteju 1,9; Jakobovo pismo 2,5; Prvo Petrovo pismo 1,2). Poleg tega je Jezus o svoji nalogi večkrat govoril, kot da s tem izpolnjuje Očetovo voljo (Evangelij po Janezu 5,3.43; 6,38–40; 17,4–12). Ne gre dvomiti o tem, da je bilo odrešenje izvoljenih Božji namen že od samega začetka stvarjenja; zaveza odkupitve je samo formalen odraz tega večnega načrta v zaveznem jeziku.

Z vidika odkupitvene zgodovine je prva zaveza, na katero naletimo v Svetem pismu, zaveza del. Ko je Bog ustvaril človeka, ga je postavil v edenski vrt in mu naložil eno samo preprosto zapoved: »[…] Z vseh dreves v vrtu smeš jesti, le z drevesa spoznanja dobrega in hudega nikar ne jej! Kajti na dan, ko bi jedel z njega, boš gotovo umrl.« (Prva Mojzesova knjiga 2,16–17) Posredno lahko v tej zapovedi opazimo zavezni jezik. Bog Adama postavi v vrt in obljubi večno življenje njemu in njegovim potomcem, če bo le poslušen Božjim zapovedim. Življenje je nagrada za poslušnost in smrt je kazen za neposlušnost. To je jezik zaveze.

Nekateri strokovnjaki v zavezi del vidijo obliko tako imenovane zaveze med fevdalnim gospodom in vazalom. Pri tovrstnih zavezah je fevdalec (kralj, vladar) ponudil vazalu (podložniku) pogoje zaveze. Fevdalec vazalu nudi blagoslov in zaščito v zameno za davek. V primeru zaveze del Bog (vladar) človeštvu (vazal, ki ga predstavlja Adam kot glava človeštva) obljubi večno življenje in blagoslov v zameno za človekovo poslušnost določilom zaveze (tj. človek naj ne jé z drevesa spoznanja dobrega in zla). Podobno strukturo vidimo v Božji predaji (prek Mojzesa) stare zaveze Izraelu. Bog je na Sinaju sklenil zavezo z Izraelci. Prejeli naj bi obljubljeno deželo, nekakšen obnovljen edenski vrt (dežela, kjer tečeta mleko in med), ter svoj blagoslov zaščite pred vsemi sovražniki v zameno za upoštevanje določil zaveze. Kazen za prekršitev zaveze je bil izgon iz dežele (do tega je prišlo ob porazu severnega kraljestva leta 722 pr. Kr. in južnega kraljestva leta 586 pr. Kr.).

Ko se Adam ni držal zaveze del, je Bog uvedel tretjo zavezo, imenovano zaveza milosti. Pri zavezi milosti Bog grešnikom (tistim, ki ne izpolnjujejo zaveze del) brezplačno dá večno življenje in odrešenje po veri v Jezusa Kristusa. Že takoj po padcu slutimo, da bo Bog postavil zavezo milosti: v Prvi Mojzesovi knjigi 3,15 napove »ženin zarod«. Zaveza del je pogojna in obljublja blagoslov v zameno za poslušnost ter prekletstvo za neposlušnost, zaveza milosti pa je brezpogojna in vključuje brezplačen dar na temelju Božje milosti. Zaveza milosti ima obliko starih darilnih pogodb, v katerih kralj podarja zemljo brez obveznosti za obdarovanca. Nekateri trdijo, da je pri zavezi milosti vera pogoj. V Svetem pismu najdemo številne opomine tistim, ki so deležni brezpogojne Božje milosti, naj ostanejo zvesti do konca, tako da je ohranjanje vere dejansko pogoj zaveze milosti. Toda Pismo jasno uči, da je celo odrešilna vera darilo od Boga (Evangelij po Janezu 10,28; Pismo Rimljanom 9,11; Pismo Efežanom 2,8–10; Pismo Filipljanom 1,6: 2,12–13).

Vidimo, da se zaveza milosti odraža v različnih brezpogojnih zavezah v Svetem pismu, ki jih Bog sklene s posamezniki. Zaveza, ki jo Bog sklene z Abrahamom (da bo Abrahamov Bog, Abraham in njegovi potomci pa bodo Božje ljudstvo), je razširitev zaveze milosti. Davidovska zaveza (da bo Davidov potomec za vedno vladal kot kralj) je razširitev zaveze milosti. In končno je nova zaveza celovit izraz zaveze milosti, saj nam Bog svojo postavo zapiše v srce in nam povsem odpusti grehe. Najočitnejše opažanje pri različnih starozaveznih zavezah pa bi moralo biti, da se vse izpolnijo v Jezusu Kristusu. Obljuba Abrahamu, da bodo blagoslovljeni vsi narodi, je bila izpolnjena v Kristusu. Tudi obljuba o davidovskem kralju, ki večno vlada Božjemu ljudstvu, se je izpolnila v Kristusu. Nova zaveza je bila očitno izpolnjena v Kristusu. Namige na novo zavezo najdemo že v Stari zavezi, saj vse starozavezno žrtvovanje in obredje nakazuje prihodnje odrešenjsko delo Kristusa, našega vélikega duhovnika (Pismo Hebrejcem 8–10). Zato lahko Jezus v govoru na gori reče, da postave ni prišel razvezat, temveč jo je prišel izpolnit (Evangelij po Mateju 5,17).

Delovanje zaveze milosti v Stari zavezi vidimo tudi, ko Bog ljudem spregleda sodbo, čeprav bi bila zaradi njihovega nenehnega grešenja ta upravičena. Čeprav je bila v določilih Božje zaveze z Mojzesom (aplikacije/izvršitve zaveze del) predvidena Božja sodba nad Izraelci, če bi bili ti neposlušni Božjim zapovedim, je Bog do svojega zaveznega ljudstva zelo prizanesljiv. Temu je po navadi dodana pripomba, da se je Bog spomnil svoje zaveze z Abrahamom (Druga knjiga kraljev 13,23; Psalm 105; Izaija 29,22; 41,8). Božja obljuba, da bo izpolnil zavezo milosti (ki je po definiciji enostranska zaveza), je pogosto imela prednost pred njegovo pravico, da uveljavi zavezo del.

To je bil kratek opis zavezne teologije in njene interpretacije Svetega pisma z vidika zavez. V povezavi z zavezno teologijo pa se pogosto zastavi vprašanje, ali zaveza milosti izpodriva oziroma presega zavezo del ali ne. Z drugimi besedami: ali je zaveza del zastarana, glede na to, da je zastarana stara zaveza? Stara zaveza z Mojzesom, ki sicer je aplikacija oz. izvršitev zaveze del, ni zaveza del. Zaveza del ima svoj izvor daleč nazaj v edenskem vrtu, ko je Bog obljubil življenje za poslušnost in smrt za neposlušnost. Poleg tega je zaveza del izčrpno razdelana v desetih zapovedih, kjer Bog spet obljublja življenje za poslušnost ter smrt in kazen za neposlušnost. Stara zaveza je več kot zgolj moralni zakon, povzet v desetih zapovedih. Stara zaveza vključuje pravila in določila v zvezi s čaščenjem Boga. Vključuje tudi civilno zakonodajo, ki je urejala življenje izraelskega ljudstva v obdobju teokracije in monarhije. S prihodom Jezusa Kristusa, obljubljenega Mesija Stare zaveze, so številni vidiki Stare zaveze zastarali, saj je Jezus izpolnil starozavezne tipe in figure (znova gl. Pismo Hebrejcem 8–10). Stara zaveza je predstavljala tipe in sence, medtem ko Kristus predstavlja substanco (Pismo Kološanom 2,17). Kot rečeno, je Kristus prišel izpolnit postavo (Evangelji po Mateju 5,17). S Pavlovimi besedami: »Vse Božje obljube imajo v njem svoj ›da‹. Zato se po njem prek nas dviga k Bogu v slavo tudi ›amen‹.« (Drugo pismo Korinčanom 1,20)

S tem pa ni razveljavljena zaveza del, kot je povzeta v moralnem zakonu. Bog je od svojega ljudstva v Stari zavezi zahteval svetost (Tretja Mojzesova knjiga 11,44) in še vedno zahteva svetost od svojega ljudstva v Novi zavezi (Prvo Petrovo pismo 1,16). V tem smislu smo še vedno dolžni izpolnjevati določila zaveze del. Dobra novica je, da je Jezus Kristus, poslednji Adam in naša glava zaveze, popolno izpolnil zahteve in da je njegova popolna pravičnost razlog, da lahko Bog zavezo milosti razširi na izvoljene. V Pismu Rimljanom 5,12–21 je opisana situacija v obdobju med delovanjem dveh Božjih predstavnikov, voditeljev človeštva. Adam je predstavljal človeštvo v edenskem vrtu in ni izpolnil zaveze del, s čimer je sebe in svoje potomstvo pahnil v greh in smrt. Nato je kot predstavnik človeka nastopil Jezus – od rojstva vse do smrti na Golgoti – in popolno izpolnil zavezo del. Zato lahko Pavel reče: »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni […]« (Prvo pismo Korinčanom 15,22)

Zavezna teologija torej Sveto pismo vidi kot odraz bodisi zaveze del bodisi zaveze milosti. Vso zgodbo odkupitvene zgodovine lahko pojmujemo kot Božje odstiranje zaveze milosti od njenih zametkov (Prva Mojzesova knjiga 3,15) pa vse do njene izpolnitve v Kristusu. Zavezna teologija je potemtakem zelo kristocentričen pogled na Sveto pismo, saj Staro zavezo pojmuje kot obljubo Kristusa, Novo zavezo pa kot izpolnitev v Kristusu. Nekateri očitajo zavezni teologiji, da uči tako imenovano »teologijo nadomestitve« (tj. da cerkev nadomesti Izrael). To je daleč od resnice. V nasprotju z dispenzacionalizmom zavezna teologija ne postavlja ostre ločnice med Izraelom in cerkvijo. Izrael je bil Božje ljudstvo v Stari zavezi, cerkev (ki jo sestavljajo tako Judje kot pogani) pa je Božje ljudstvo v Novi zavezi. Judje in pogani skupaj tvorijo eno Božje ljudstvo (Pismo Efežanom 2,11–20). Cerkev ne nadomesti Izraela; cerkev je Izrael in Izrael je cerkev (Pismo Galačanom 6,16). Vsi, ki prejmejo isto vero kot Abraham, so del Božjega zaveznega ljudstva (Pismo Galačanom 3,25–29).

O zavezni teologiji bi lahko zapisali še marsikaj; a najpomembnejše je, da je zavezna teologija interpretativna koordinatna mreža za razumevanje Svetega pisma. Kot smo videli, ni edina. Zavezna teologija in dispenzacionalizem se v marsičem razlikujeta in včasih privedeta do ravno nasprotnih sklepov, kar zadeva določene sekundarne doktrine. Oba pristopa pa sta zvesta bistvu krščanske vere: odrešenje je samo po milosti, samo po veri v Kristusa, samo skladno s Svetim pismom in samo v slavo Bogu!

English
Povratek na slovensko domačo stran
Kaj je zavezna teologija in ali je to svetopisemski pojem?