Kaj pravi Sveto pismo o kristjanu, ki služi v vojski?



Vprašanje: Kaj pravi Sveto pismo o kristjanu, ki služi v vojski?

Odgovor:
Sveto pismo vsebuje veliko informacij o služenju v vojski. Čeprav je veliko svetopisemskih omemb vojske samo analogij, se nekaj vrstic neposredno nanaša na to vprašanje. Sveto pismo ne pravi specifično, ali naj bi nekdo služil v vojski ali ne. Obenem pa so lahko kristjani pomirjeni, da je biti vojak po vsem Svetem pismu visoko spoštovano delo, in se lahko zavedajo, da je takšna služba skladna s svetopisemskim svetovnim nazorom.

Prvi primer vojaške službe najdemo v Stari zavezi (Prva Mojzesova knjiga 14), ko je Abrahamovega nečaka Lota ugrabil Kedorlaomer, elamski kralj, s svojimi zavezniki. Abraham je pohitel Lotu na pomoč, tako da je zbral 318 izurjenih mož iz svoje hiše in porazil Elamce. Tukaj vidimo, da so se oborožene sile vključile v plemenito nalogo – da rešijo in zaščitijo nedolžne.

Kasneje v zgodovini je izraelski narod razvil stalno vojsko. Občutek, da je Bog božanski bojevnik in bo zaščitil svoje ljudstvo ne glede na njihovo vojaško moč, je bil morda razlog, zakaj je Izrael počasi razvijal vojsko. Razvoj redne stalne vojske v Izraelu je napočil šele potem, ko so Savel, David in Salomon razvili močan, centraliziran politični sistem. Savel je bil prvi, ki je oblikoval stalno vojsko (Prva Samuelova knjiga 13,2; 24,2; 26,2).

Kar je Savel začel, je David nadaljeval. Povečal je vojsko, pripeljal vanjo najete čete iz drugih pokrajin, ki so bile zveste samo njemu (Druga Samuelova knjiga 15,19–22), in predal neposredno vodenje svojih vojska glavnemu poveljniku Joabu. Pod Davidom je Izrael postal bolj nasilen v svoji napadalni vojaški politiki ter zavzel sosednje države, kot na primer Amonce (Druga Samuelova knjiga 11,1; Prva kroniška knjiga 20,1–3). David je vzpostavil sistem menjanja čet z dvanajstimi skupinami po 24.000 mož, ki so služili po en mesec na leto (Prva kroniška knjiga 27). Čeprav je bilo Salomonovo kraljevanje mirno, je še razširil vojsko, dodal bojne vozove in konjenike (Prva knjiga kraljev 10,26). Stalna vojska se je nadaljevala (čeprav se je po Salomonovi smrti skupaj s kraljestvom razdelila) do leta 586 pr. Kr., ko je Izrael (Juda) nehal obstajati kot politična enota.

V Novi zavezi se je Jezus čudil, ko se mu je približal rimski stotnik (častnik, ki je poveljeval sto vojakom). Stotnikov odziv na Jezusa je kazal njegovo jasno razumevanje oblasti, prav tako kakor njegovo vero v Jezusa (Evangelij po Mateju 8,5–13). Jezus ni prekinil njegove poklicne poti. Veliko stotnikov, omenjenih v Novi zavezi, se hvali kot kristjane, bogaboječe in može dobrega značaja (Evangelij po Mateju 8,5; 27,54; Evangelij po Marku 15,39–45; Evangelij po Luku 7,2; 23,47; Apostolska dela 10,1; 21,32; 28,16).

Kraji in nazivi so se morda spremenili, naše oborožene sile pa bi morale biti ravno tako cenjene kot stotniki iz Svetega pisma. Položaj vojaka je bil visoko cenjen. Na primer, Pavel opiše Epafrodita, sokristjana, kot »sobojevnika« (Pismo Filipljanom 2,25). Sveto pismo tudi uporablja vojaške izraze, ko opisuje, kako biti močan v Gospodu, tako da si nadeneš celotno Božjo bojno opremo (Pismo Efežanom 6,10–20), vključno z vojaško opremo – s čelado, ščitom in z mečem.

Da, Sveto pismo omenja služenje v vojski, neposredno in posredno. Možje in žene kristjani, ki služijo svoji domovini z značajem, dostojanstvom in častjo, so lahko pomirjeni, da njihovo državljansko dolžnost, ki jo opravljajo, opravičuje in spoštuje naš suvereni Bog. Tisti, ki častno služijo v vojski, si zaslužijo naše spoštovanje in hvaležnost.



Povratek na slovensko domačo stran



Kaj pravi Sveto pismo o kristjanu, ki služi v vojski?