Kaj pravi Sveto pismo o vodenju cerkve?


Vprašanje: Kaj pravi Sveto pismo o vodenju cerkve?

Odgovor:
Gospod je bil zelo jasen v svoji besedi, kako želi, da se njegovo cerkev na zemlji organizira in vodi. Prvič, Kristus je glava Cerkve in njena najvišja oblast (Pismo Efežanom 1,22; 4,15; Pismo Kološanom 1,18). Drugič, lokalna cerkev mora biti avtonomna, brez zunanje človeške oblasti ali nadzora. Vsaka lokalna cerkev vodi sama sebe brez vmešavanja kakršne koli hierarhije zunanjih posameznikov ali organizacij (Prvo Petrovo pismo 5,1–3; Apostolska dela 14,23). Tretjič, cerkev naj vodi vodstvo s srcem služabnika, ki je sestavljeno iz dveh služb – starešin in diakonov (Pismo Titu 1,4–9; Prvo pismo Timoteju 3,1–13).

»Starešine« so bile vodilno telo med Izraelci vse od Mojzesovega časa. Sprejemali so politične odločitve (Druga Samuelova knjiga 5,3; Druga Samuelova knjiga 17,4.15), svetovali kralju v kasnejši zgodovini (Prva knjiga kraljev 20,7) in predstavljali ljudstvo glede duhovnih zadev (Druga Mojzesova knjiga 7,17; 24,1.9; Četrta Mojzesova knjiga 11,16.24–25). Zgodnji grški prevod Stare zaveze, Septuaginta, je uporabljal grško besedo presbuteros za »starešino«. To je ista grška beseda, ki je uporabljena v Novi zavezi in se tudi prevaja ›starešina‹.

Nova zaveza večkrat omenja starešine, ki so služili v vlogi cerkvenega vodstva (Apostolska dela 14,23; 15,2; 20,17; Pismo Titu 1,5; Jakobovo pismo 5,14), in očitno je imela zgodnja cerkev več kot le enega, saj je beseda, ki jo običajno najdemo, v množini. Edine izjeme se nanašajo na primere, v katerih je bil iz nekega razloga izpostavljen en starešina (Prvo pismo Timoteju 5,1.19). V jeruzalemski cerkvi so bile starešine del vodstva skupaj z apostoli (Apostolska dela 15,2–16,4).

Kaže, da je bil položaj starešine enak položaju episkopos, ki se prevaja kot ›nadzornik‹ ali ›škof‹ (Apostolska dela 11,30; Prvo pismo Timoteju 5,17). Izraz »starešina« se morda nanaša na dostojanstvo službe, medtem ko izraz »škof/nadzornik« opisuje njegovo oblast in dolžnosti (Prvo Petrovo pismo 2,25; 5,1–4). V Pismu Filipljanom 1,1 Pavel pozdravlja škofe in diakone, a ne omenja starešin, verjetno zato, ker so isti kot škofi. Podobno v Prvem pismu Timoteju 3,2.8 navaja potrebne lastnosti za škofe in diakone, a ne za starešine. Zdi se, da tudi Pismo Titu 1,5–7 povezuje ta dva izraza.

Položaj »diakona« iz diakonos, kar pomeni »skozi umazanijo«, je bil položaj vodenja s srcem služabnika v cerkvi. Diakoni so ločeni od starešin, vendar imajo potrebne lastnosti, ki so na mnoge načine podobne potrebnim lastnostim starešin (Prvo pismo Timoteju 3,8–13). Diakoni pomagajo cerkvi v vsem, kar je potrebno, kot je zapisano v Apostolskih delih, v 6. poglavju.

Kar se tiče besede poimen, ki se jo prevaja kot ›pastor‹ za človeškega voditelja cerkve, najdemo samo enkrat v Novi zavezi, v Pismu Efežanom 4,11: »In on je dal, da so nekateri apostoli, drugi preroki, spet drugi evangelisti, spet drugi pastirji in učitelji.« Večina povezuje izraza »pastorji« in »učitelji« v en položaj, pastor-učitelj. Verjetno je, da je bil pastor-učitelj duhovni pastir določene lokalne cerkve.

Iz zgornjih odlomkov se zdi, da je bilo vedno več starešin, vendar to ne negira tega, da bi Bog obdaril določene starešine z darom učenja, druge z darom vodenja, molitve itd. (Pismo Rimljanom 12,3–8; Pismo Efežanom 4,11). Prav tako ne negira njihovega Božjega klica v službo, v kateri bodo uporabili te darove (Apostolska dela 13,1). Tako je lahko en starešina »pastor«, drugi opravi večino obiskov pri članih, ker ima dar sočutja, spet drugi »vlada« v smislu ukvarjanja z organizacijskimi administrativnimi podrobnostmi. Mnoge cerkve, ki so organizirane s pastorjem in odborom diakonov, izvajajo funkcije več starešin, tako da si delijo delo v službi in skupaj odločajo. V Svetem pismu je tudi skupnost veliko prispevala k odločanju. Tako je diktatorski voditelj, ki vodi ali nadzira vse odločitve (naj se imenuje starešina, škof ali pastor), nesvetopisemski (Apostolska dela 1,23.26; 6,3.5; 15,22.30; Drugo pismo Korinčanom 8,19). Cerkev, ki jo vodi skupnost in ki se ne podreja vodenju starešin, prav tako ni svetopisemska (Pismo Hebrejcem 13,17).

Če povzamemo, Sveto pismo uči, naj bo vodstvo sestavljeno iz več starešin (škofov/nadzornikov) skupaj s skupino diakonov, ki služijo cerkvi. Vendar ni v nasprotju z več starešinami, da eden izmed njih služi v glavni »pastorski« vlogi. Bog kliče nekatere za »pastorje/učitelje« v vodstvu z več starešinami. Tako ima lahko cerkev več starešin, a niso vsi starešine poklicani, da bi služili v pastorski vlogi. A kot eden izmed starešin je pastor ali »starešina, ki poučuje« enako soudeležen pri odločanju z ostalimi starešinami. Bog kliče nekatere za misijonarje (Apostolska dela 13), ki izmenoma služijo kot evangelisti, pastorji in starešine. Vsi ti voditelji s srcem služabnika so Božji dar za cerkev (Pismo Efežanom 4,11–16), da učijo, usposabljajo in opremljajo Božje ljudstvo za zrelo vero in služenje Bogu.

English
Povratek na slovensko domačo stran
Kaj pravi Sveto pismo o vodenju cerkve?