Kaj pomeni, da je Bog svet, svet, svet?


Vprašanje: Kaj pomeni, da je Bog svet, svet, svet?

Odgovor:
Besedna zveza »svet, svet, svet« se pojavi dvakrat v Svetem pismu, enkrat v Stari zavezi (Izaija 6,3) in enkrat v Novi (Razodetje 4,8). Obakrat ju izgovarjajo ali pojejo nebeška bitja in obakrat se pojavi v videnju Božjega prestola: prvič preroka Izaija in drugič apostola Janeza. Preden se posvetimo trikratni ponovitvi Božje svetosti, je pomembno razumeti, kaj točno pomeni Božja svetost.

Božja svetost je ena izmed najtežjih Božjih lastnosti za razlago, delno zato, ker je ena njegovih bistvenih lastnosti, ki je ne deli s človekom. Človek, ustvarjen po Božji podobi, si z Bogom deli veliko njegovih lastnosti (ljubezen, usmiljenje, zvestobo itd.), a seveda v veliko manjšem obsegu. Nekatere Božje lastnosti pa so edinstvene zanj in jih ustvarjena bitja ne bodo nikoli delila z njim – vseprisotnost, vsevednost, vsemogočnost in svetost. Božja svetost je tisto, kar ga ločuje od vseh drugih bitij. Po svetosti se razlikuje od vsega drugega. Božja svetost je več kot samo njegova popolnost ali brezgrešna čistost; je bistvo njegove »drugačnosti«, njegova transcendenca. Božja svetost obsega skrivnost njegove čudovitosti in povzroča, da se čudimo v osuplosti in oboževanju, ko začnemo doumevati vsaj delček njegovega veličastva.

Izaija je bil priča Božji svetosti v svojem videnju, opisanem v Izaiju 6. Čeprav je bil Izaija Božji prerok in zelo religiozen človek, je njegov odziv na videnje Božje svetosti povzročil močno zavedanje svoje lastne grešnosti, celo do točke, ko se je zbal za svoje življenje (Izaija 6,5). Celo brezgrešni angeli v Božji prisotnosti, ki so klicali »Svet, svet, svet je GOSPOD nad vojskami, vsa zemlja je polna njegovega veličastva!« so si pokrili obraz in noge s štirimi od svojih šest kril. Pokrivanje obraza in nog nedvomno označuje strahospoštovanje in občudovanje, ki ga vzbudi neposredna bližina Boga (Druga Mojzesova knjiga 3,4–5). Serafini so se pokrili, kot da bi se skušali čim bolj skriti, v priznanju svoje nevrednosti v prisotnosti Svetega. In če čisti in sveti serafini izkazujejo takšno spoštovanje v Božji prisotnosti, s kakšnim globokim občudovanjem bi se morali mi, onesnažena in grešna bitja, upati približati njemu! Strahospoštovanje, ki ga Bogu izkazujejo angeli, bi nas moralo okarati na našo predrznost, kadar lahkomiselno in brez strahospoštovanja hitimo v njegovo prisotnost, kot to pogosto storimo, ker ne razumemo njegove svetosti.

Janezovo videnje Božjega prestola v Razodetju 4 je bilo podobno tistemu v Izaiju 6. Ponovno so bila tam živa bitja okrog prestola, ki so vzklikala: »Svet, svet, svet, Gospod Bog, vladar vsega, ki je bil, ki je in ki pride!« (Razodetje 4,8), v spoštovanju in občudovanju Svetega. Janez potem opisuje ta bitja, ki so nenehno dajala slavo, čast in spoštovanje Bogu okrog njegovega prestola. Zanimivo je, da je Janezov odziv na videnje Boga na prestolu drugačen od Izaijevega. Ne piše, da bi Janez padel na tla v grozi in zavedanju svojega grešnega stanja, mogoče zato, ker se je Janez že srečal z vstalim Kristusom na začetku svojega videnja (Razodetje 1,17). Kristus je položil roko na Janeza in mu rekel, naj se ne boji. Na enak način se lahko mi približamo prestolu milosti, če imamo na sebi Kristusovo »roko«, tako rekoč, v obliki njegove pripisane pravičnosti, zamenjana za naše grehe na križu (Drugo pismo Korinčanom 5,21).

A zakaj trikratna ponovitev »svet, svet, svet« (ki se imenuje trihagij ali trihagium)? Trikratna ponovitev imena ali besedne zveze je običajen hebrejski poudarjen izraz presežne stopnje. V Jeremiju 7,4 prerok predstavlja Jude, ko trikrat reče »Gospodov tempelj,« in s tem izrazi njihovo poudarjeno zaupanje v svoje čaščenje, čeprav je bilo hinavsko in pokvarjeno. Jeremija 22,29 in Ezekiel 21,27 vsebujeta podobne trikratne izraze intenzivnosti. Zato ko angeli okrog prestola kličejo ali vzklikajo drug drugemu: »Svet, svet, svet,« izražajo z največjo močjo in gorečnostjo resnico o najvišji svetosti Boga, tej bistveni lastnosti, ki izraža njegovo čudovito in veličastno naravo.

Poleg tega trihagij ali trihagium izraža troedino naravo Boga, namreč eno večno bistvo v treh osebah, od katerih so vse enako svete in veličastne. Prva oseba troedinega Boga je Oče (Evangelij po Marku 14,36; Pismo Rimljanom 8,15; Pismo Galačanom 4,6). Druga oseba troedinega Boga je Jezus Kristus, Sveti, ki ni »videl trohnobe« v grobu, ampak je vstal od mrtvih in je povišan na desnico Boga Očeta. Njegova pravičnost, pripisana vernikom, nam omogoča, da stojimo pred prestolom svetega Boga brez sramu (Apostolska dela 2,26–27; 3,14; 13,32–35). Tretja oseba troedinega Boga, Sveti Duh, s samim imenom izraža sveto bistvo Boga (Prva Mojzesova knjiga 1,2; Evangelij po Mateju 1,20; 3,16–17).

Nazadnje pa dve videnji angelov okrog prestola, ki vzklikajo: »Svet, svet, svet,« jasno kažejo, da je Bog isti v obeh zavezah. Nekateri zmotno mislijo, da je Bog Stare zaveze Bog jeze, Bog Nove zaveze pa Bog ljubezni. Izaija in Janez pa predstavljata enotno sliko našega nadvse svetega, veličastnega, čudovitega Boga, ki se ne spreminja (Malahija 3,6). Bog je isti včeraj, danes in na veke (Pismo Hebrejcem 13,8). Pri Bogu »ni spremembe ne sence menjave« (Jakobovo pismo 1,17). Božja svetost je večna, tako kot je večen Bog.

English


Povratek na slovensko domačo stran
Kaj pomeni, da je Bog svet, svet, svet?