Vprašanje
Zakaj nam je Bog dal štiri evangelije?
Odgovor
Spodaj je naštetih nekaj razlogov, zakaj nam je Bog dal štiri evangelije namesto le enega:
1) Da bi nam dal popolnejšo sliko o Kristusu. Čeprav je celotno Sveto pismo navdihnjeno od Boga (Drugo pismo Timoteju 3,16), je uporabil človeške pisce z različnim ozadjem in osebnostjo, da doseže svoj namen skozi njihovo pisanje. Vsak izmed piscev evangelija je imel določen namen za svojim evangelijem in ko je izvrševal ta namen, je vsak poudaril različne vidike osebe in delovanja Jezusa Kristusa.
Matej je pisal Hebrejcem. Eden izmed njegovih namenov je bil, da pokaže Jezusov rodovnik in izpolnitev starozaveznih preroštev, da je dolgo pričakovani judovski Mesija. Matej je poudarjal, da je Jezus obljubljeni Kralj, »Davidov sin«, ki bo za vedno prestoloval Izraelu (Evangelij po Mateju 9,27; 21,9).
Marko, Barnabov bratranec (Pismo Kološanom 4,10), je bil priča dogodkom v Jezusovem življenju in tudi sodelavec apostola Petra. Marko je pisal poganom. Zato ni vključil stvari, ki so bile pomembne judovskim bralcem (rodovnikov, Jezusovih razprav z judovskimi voditelji tistega časa, pogostih omemb Stare zaveze itd.). Marko je poudarjal Kristusa kot trpečega Služabnika, tistega, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge (Evangelij po Marku 10,45).
Luka, »dragi zdravnik« (Pismo Kološanom 4,14), evangelist in tovariš apostola Pavla, je napisal Evangelij po Luku in Apostolska dela. Luka je edini poganski pisec Nove zaveze. Že zdavnaj so ga kot marljivega mojstrskega zgodovinarja sprejeli tisti, ki so uporabili njegova pisanja v rodovniških in zgodovinskih študijah. Kot zgodovinar pravi, da je njegov namen, da urejeno zapiše Kristusovo življenje na temelju poročil očividcev (Evangelij po Luku 1,1–4). Ker je specifično pisal v dobro Teofilu, očitno poganu določene veljave, je njegov evangelij sestavljen z mislijo na pogane, njegov namen pa je pokazati, da krščanska vera temelji na zgodovinsko zanesljivih in dokazljivih dogodkih. Luka pogosto omenja Kristusa kot »sina človekovega«, s čimer poudarja njegovo človeškost in navaja številne podrobnosti, ki jih ne najdemo v drugih zapisih evangelija.
Evangelij po Janezu, ki ga je napisal apostol Janez, se razlikuje od drugih treh evangelijev in vsebuje veliko učenja o Kristusovi osebi in pomenu vere. Evangeliji po Mateju, Marku in Luku se omenjajo kot »sinoptični evangeliji« zaradi podobnih slogov in vsebine in ker podajajo strnjen pregled Jezusovega življenja. Evangelij po Janezu se ne začne z Jezusovim rojstvom ali delovanjem na zemlji, ampak z večno dejavnostjo in lastnostmi Božjega Sina pred njegovim utelešenjem (Evangelij po Janezu 1,14). Evangelij po Janezu poudarja Kristusovo božanskost, kot vidimo v uporabi besednih zvez, kot so »Beseda je bila Bog« (Evangelij po Janezu 1,1), »odrešenik sveta« (Evangelij po Janezu 4,42), »Božji Sin« (se večkrat ponavlja) in »Gospod in … Bog« (Evangelij po Janezu 20,28). V Evangeliju po Janezu Jezus tudi potrdi svojo božanskost z več izjavami, ki se začenjajo z »Jaz sem«; med njimi je najbolj opazna tista v Evangeliju po Janezu 8,58, v kateri pravi: »Preden se je Abraham rodil, jaz sem« (primerjajte z Drugo Mojzesovo knjigo 3,13–14). Janez pa tudi poudarja dejstvo Jezusove človeškosti in želi pokazati zmoto verske ločine tistega časa, gnostikov, ki niso verjeli v Kristusovo človeškost. Evangelij po Janezu poudarja svoj splošni namen pisanja: »Jezus je vpričo svojih učencev storil še veliko drugih znamenj, ki niso zapisana v tej knjigi; ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Mesija, Božji Sin, in da bi s tem, da verujete, imeli življenje v njegovem imenu« (Evangelij po Janezu 20,30–31).
Ker imamo štiri različne, a enako točne zapise o Kristusu, so razodeti različni vidiki njegove osebe in delovanja. Vsak zapis postane kot nit druge barve v tapiseriji, stkani tako, da bi dobili popolnejšo sliko tistega, ki se ga ne da opisati. In čeprav ne bomo nikoli popolnoma razumeli vsega o Jezusu Kristusu (Evangelij po Janezu 20,30), ga lahko skozi štiri evangelije dovolj dobro spoznamo, da cenimo, kdo je in kaj je storil za nas, da bi imeli življenje po veri vanj.
2) Da bi lahko objektivno preverili resničnost njihovih zapisov. Sveto pismo od najzgodnejših začetkov govori, da se ne sme izreči sodbe na sodišču proti nobeni osebi na podlagi pričevanja samo ene priče, pač pa sta za to potrebni vsaj dve priči ali tri (Peta Mojzesova knjiga 19,15). Ker imamo različne zapise o osebi in zemeljskem delovanju Jezusa Kristusa, lahko ocenimo točnost informacij, ki jih imamo o njem.
Simon Greenleaf, dobro znana in sprejeta avtoriteta o tem, kaj predstavlja zanesljiv dokaz na sodišču, je pregledal štiri evangelije s pravnega vidika. Opazil je, da je vrsta zapisov prič v štirih evangelijih – zapisov, ki se ujemajo, ampak v katerem vsak pisec izpusti ali doda drugačne podrobnosti kot drugi – tipična za zanesljive, neodvisne vire, ki bi jih sodišče sprejelo kot močan dokaz. Če bi evangeliji vsebovali povsem enake informacije z enakimi podrobnostmi, napisanimi z istega vidika, bi to kazalo na tajni dogovor, to je da bi se pisci vnaprej srečali, da bi »uskladili svoje zgodbe«, da bi bilo njihovo pisanje videti verodostojno. Razlike med evangeliji, celo navidezna nasprotja v podrobnostih, ko jih prvič beremo, kažejo neodvisno naravo pisanja. Zato neodvisna narava štirih zapisov evangelija, ki se ujemajo v informacijah, a razlikujejo v glediščih, številne podrobnosti in kateri dogodki so bili zapisani, kažejo, da zapis, ki ga imamo o Kristusovem življenju in delovanju, kot je predstavljen v evangelijih, temelji na dejstvih in je zanesljiv.
3) Da nagradi tiste, ki vztrajno iščejo. Veliko lahko pridobimo s posameznim preučevanjem vsakega evangelija. Še več pa lahko pridobimo, ko primerjamo različne zapise o specifičnih dogodkih v Jezusovem delovanju. Na primer, v Evangeliju po Mateju 14 beremo o tem, da je Jezus nahranil 5000 ljudi in hodil po vodi. V Evangeliju po Mateju 14,22 beremo: »In takoj je primoral učence, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpustil množice.« Mogoče se kdo vpraša, zakaj je to storil. V Matejevem zapisu ni jasnega razloga za to. Ko pa ta odlomek kombiniramo z zapisom v Evangeliju po Marku 6, vidimo, da so se učenci vrnili z izganjanja hudih duhov in ozdravljanja ljudi z oblastjo, ki jim jo je dal, ko jih je odposlal po dva. Vendar so se vrnili z »občutkom pomembnosti« in pozabili na svoje mesto; zdaj so bili pripravljeni oni podučiti Jezusa (Evangelij po Mateju 14,15). Ko jih je Jezus zvečer odposlal, naj gredo na drugi breg Galilejskega jezera, jim je razodel dvoje. Ko so se vse do jutra borili proti vetru in valovom s svojo močjo (Evangelij po Marku 6,48–50), so začeli spoznavati, da 1) sami po sebi ne morejo storiti nič za Boga in da 2) ni nič nemogoče, če ga kličejo in živijo tako, da se zanašajo na njegovo moč. Obstaja mnogo odlomkov, ki vsebujejo podobne »dragulje«, ki jih lahko najdemo, če vztrajno preučujemo Božjo besedo in si vzamemo čas, da primerjamo posamezne odlomke Svetega pisma med seboj.
Če povzamemo, nam to, da imamo štiri evangelije, napisane po navdihu Svetega Duha z edinstvenega gledišča štirih neodvisnih človeških piscev, daje popolnejšo sliko o Kristusu, kar nam pomaga potrditi resničnost trditev krščanstva, obenem pa nagraditi prizadevanja vztrajnih iskalcev.
English
Zakaj nam je Bog dal štiri evangelije?
