Kaj sta splošno razodetje in posebno razodetje?


Vprašanje: Kaj sta splošno razodetje in posebno razodetje?

Odgovor:
Splošno razodetje in posebno razodetje sta dva načina Božjega samorazodetja človeštvu. Izraz splošno razodetje se nanaša na splošne resnice ki jih Bog razodeva vsem, in sicer posredno prek svojega ustvarjenega reda. Posebno razodetje pa so posamezne posebne resnice, ki jih Bog sam o sebi razodeva na nadnaravne, neposredne načine.

O splošnem razodetju Psalm 19,1–5 pravi: »Nebesa pripovedujejo o Božji slavi, nebesni svod sporoča o delu njegovih rok. Dan izreka dnevu govor, noč razglaša noči znanje. To ni govor, to niso besede, njihov glas je neslišen; po vsej zemlji gre njihov val, do konca sveta njihove besede. [...]« Iz odlomka je razvidno, da se Božja slava jasno kaže vsakomur prek vesolja, ki ga je Bog ustvaril. Red, zapletenost in čarobnost stvarstva posredno, a vsem nakazujeta obstoj mogočnega, veličastnega Stvarnika.

O splošnem razodetje v stvarstvu nas uči tudi Pismo Rimljanom 1,20: »Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi.« Kot Psalm 19,1–5 tudi Pismo Rimljanom 1,20 uči, da sta Božja večna moč in božanska narava jasno vidna in da ju lahko razume vsakdo, tako da nihče nima izgovora za zanikanje tega. Splošno razodetje se jasno kaže tudi v človekovi vesti. Vsi ljudje se zavedajo lastne moralne odgovornosti, da morajo ravnati, kot je prav, in ne početi, kar je narobe (Pismo Rimljanom 2,12–16). V luči teh vrstic bi se lahko »delovna« definicija splošnega razodetja glasila tako: to je posredno samorazodetje Boga v stvarstvu in vesti vsem ljudem, vedno in povsod, ki kaže na obstoj razumnega, mogočnega, transcendentnega Stvarnika.

Posebno razodetje je Božje razodetje o samem sebi, ki poteka na neposredne, čudežne načine. Posebno razodetje vključuje starozavezne teofanije in kristofanije (Prva Mojzesova knjiga 3,8; 18,1; Druga Mojzesova knjiga 3,1–4; 34,5–7), pojavljanje angelov (npr. Evangelij po Luku 1,8–38), sanje (Prva Mojzesova knjiga 28,10–17; 37,5–10; 40–41,37; Prva knjiga kraljev 3,5–15; Daniel 2), videnja (prva Mojzesova knjiga 15,1–11; Ezekiel 8,1–4 isl.; Daniel 7; Drugo pismo Korinčanom 12,1–7), preroške izjave (Izaija 20; Prva knjiga kraljev 11,30–31), pisano Božjo besedo – Sveto pismo (Evangelij po Janezu 20,30–31; Drugo pismo Timoteju 3,16), in kar je najpomembnejše, utelešeno, večno Besedo Boga: Jezusa Kristusa (Evangelij po Janezu 1,1–4; 14; Pismo Kološanom 1,15–20).

Najpomembnejši vir posebnega razodetja je Božje samorazodetje v njegovi besedi, Svetem pismu. Bog Sveti Duh je čudežno navdihnil pisce Svetega pisma, da so nezmotljivo zapisali njegovo sporočilo človeštvu, in sicer vsak v svojem slogu in s pečatom svoje osebnosti. Božja beseda je živa in dejavna (Pismo Hebrejcem 4,12–13). Biblija je navdihnjena od Boga, zato je nezmotljiva, ima avtoriteto, je učinkovita in zadostna (Drugo pismo Timoteju 3,16–17; Drugo Petrovo pismo 1,19–21). Bog je zapisal in ohranil resnico o sebi v pisni obliki, tako da je mogoče evangelij z avtoriteto ponesti na vse konce zemlje. V Svetem pismu Bog razodeva vse, kar mora človeštvo vedeti o njem – kaj je za nas storil v Kristusu in kakšen odziv v zameno pričakuje od nas.

Najvišja oblika posebnega razodetja je Bog – učlovečena oseba Jezusa Kristusa. Druga oseba Trojice je privzela človeško telo in naravo (Evangelij po Janezu 1,1.14). To je najbolje povzeto v Pismu Hebrejcem 1,1–4: »Velikokrat in na veliko načinov je Bog nekoč govoril očetom po prerokih, v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. Njega je postavil za dediča vsega in po njem je tudi ustvaril svetove. On je odsvit njegovega veličastva in odtis njegovega obstoja, z besedo svoje moči nosi vse. Potem ko je uresničil očiščenje od grehov, je v nebesih sédel na desno veličastja. Postal je toliko višji od angelov, kolikor odličnejše ime od njihovega je dobil.« Bog, druga oseba Svete Trojice, se je učlovečil v osebi Jezusa Kristusa, da bi se z nami poistovetil, nam dal zgled, nas poučil, se nam razodel, in kar je najpomembnejše, da bi dovršil odrešenje za vse, ki vanj zaupajo, s tem ko se je zanje ponižal v smrti na križu (Pismo Filipljanom 2,5–11). Jezus Kristus je najvišje »posebno razodetje« Boga.

English
Povratek na slovensko domačo stran
Kaj sta splošno razodetje in posebno razodetje?