Ali je skupna molitev pomembna? Ali ima skupna molitev večjo moč, kot če posameznik moli sam?



Vprašanje: Ali je skupna molitev pomembna? Ali ima skupna molitev večjo moč, kot če posameznik moli sam?

Odgovor:
Skupna molitev je pomemben del cerkvenega življenja, skupaj s slavljenjem, z zdravim naukom, Gospodovo večerjo in s skupnostjo. Zgodnja cerkev se je redno srečevala, da bi se verniki učili nauka apostolov, lomili kruh in skupaj molili (Apostolska dela 2,42). Ko molimo skupaj z drugimi verniki, ima lahko to zelo pozitivne učinke. Skupna molitev nas izgrajuje in poenoti, ko si med seboj delimo skupno vero. Isti Sveti Duh, ki prebiva v vsakem verniku, povzroča, da se naša srca veselijo, ko poslušamo slavljenje našega Gospoda in Odrešenika, in nas povezuje v edinstveno vez skupnosti, ki je ne moreš najti nikjer drugje v življenju.

Za tiste, ki so morda sami in se borijo z bremeni življenja, je lahko zelo spodbudno, ko slišijo druge, ki jih dvigujejo k prestolu milosti. V nas tudi izgrajuje ljubezen in skrb za druge, ko posredujemo v molitvi zanje. Obenem pa bo skupna molitev samo odraz srca posameznikov, ki sodelujejo v njej. K Bogu moramo priti v ponižnosti (Jakobovo pismo 4,10), resnici (Psalm 145,18), poslušnosti (Prvo Janezovo pismo 3,21–22), z zahvaljevanjem (Pismo Filipljanom 4,6) in zaupnostjo (Pismo Hebrejcem 4,16). Žal lahko skupna molitev postane tudi javni prostor za tiste, katerih besede niso usmerjene k Bogu, ampak k njihovim poslušalcem. Jezus je svaril pred takšnim vedenjem v Evangeliju po Mateju 6,5–8, kjer nas opominja, naj se v molitvah ne razkazujemo drugim, na dolgo govorimo ali smo hinavski, ampak naj molimo na skrivnem v svoji sobi, da bi se izognili skušnjavi, da bi bili v molitvi hinavski.

V Svetem pismu ni nikjer navedeno, da ima skupna molitev »večjo moč« kot posamezne molitve pri premikanju Božje roke. Veliko preveč kristjanov enači molitev z »dobivanjem stvari od Boga« in skupna molitev postane predvsem priložnost, da zrecitiramo seznam svojih želja. Svetopisemske molitve pa so večplastne in vsebujejo celotno željo, da bi stopili v zavestno in tesno občestvo z našim svetim, popolnim in pravičnim Bogom. Da tak Bog nagne svoje uho k svojim ustvarjenim bitjem, povzroči v nas slavljenje in oboževanje, ki ju izlivamo v izobilju (Psalm 27,4; 63,1–8), rodi iskreno kesanje in izpovedovanje (Psalm 51; Evangelij po Luku 18,9–14), povzroči izlitje hvaležnosti in zahvaljevanja (Pismo Filipljanom 4,6; Pismo Kološanom 1,12) ter ustvari iskrene posredniške prošnje za druge (Drugo pismo Tesaloničanom 1,11; 2,16).

Molitev je torej sodelovanje z Bogom, da uresniči svoj načrt, ne da ga skušamo prepričati v našo voljo. Ko se odpovemo svojim željam v podvrženosti tistemu, ki pozna naše okoliščine veliko bolje, kot jih bomo mi kdajkoli, in ki »ve, česa potrebujete, preden ga prosite« (Evangelij po Mateju 6,8), naše molitve dosežejo najvišjo raven. Molitve, izrečene v podvrženosti božanski volji, dobijo vedno pozitiven odgovor, naj jih izreče ena oseba ali pa tisoč.

Misel, da je bolj verjetno, da skupne molitve premikajo Božjo roko, izhaja predvsem iz napačne razlage vrstic iz Evangelija po Mateju 18,19–20: »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi.« Ti vrstici sta del daljšega odlomka, ki se nanaša na postopke, ki jih je treba upoštevati v primeru cerkvenega discipliniranja člana, ki greši. Če bi jih razlagali tako, kot da obljubljajo vernikom izpolnitev vsega, za kar se ti strinjajo, da bodo prosili Boga, ne glede na to, kako grešno ali nespametno je to, se to ne samo ne ujema s kontekstom cerkvenega discipliniranja, ampak zanika preostanek Svetega pisma, še posebej Božjo suverenost.

Poleg tega pa prepričanje, da predstavlja »kjer sta dva ali trije zbrani« v molitvi nekakšno čudežno injekcijo moči, ni svetopisemsko podprto. Seveda je Jezus prisoten, kjer molita dva ali trije, vendar je enako prisoten tudi, ko en vernik moli sam, tudi če je ta človek tisoče kilometrov ločen od drugih. Skupna molitev je pomembna, ker ustvarja enotnost (Evangelij po Janezu 17,22–23), in je ključni vidik spodbujanja drug drugega med verniki (Prvo pismo Tesaloničanom 5,11) in spodbujanja drug drugega k ljubezni in dobrim delom (Pismo Hebrejcem 10,24).



Povratek na slovensko domačo stran



Ali je skupna molitev pomembna? Ali ima skupna molitev večjo moč, kot če posameznik moli sam?