Kaj je reformirana teologija?


Vprašanje: Kaj je reformirana teologija?

Odgovor:
Korenine reformirane teologije segajo v 16. stoletje, v čas protestantske reformacije. Reformatorji so svojo doktrino utemeljevali v Svetem pismu (kot kaže njihov moto sola scriptura); reformirana teologija torej ni nekakšno »novo« verovanje, temveč je prizadevanje za ponovno odkritje in ohranitev apostolske doktrine prve cerkve.

Reformirana teologija sloni na tako imenovanih petih »solah« protestantske reformacije: odrešenje je samo po milosti (sola gratia), samo po veri (sola fide), samo v Kristusu (solus Christus) in v slavo samo Bogu (soli Deo gloria) ter temelji samo na avtoriteti Svetega pisma (sola scriptura). Reformirani teologi poudarjajo suverenost Boga pri odrešenju in nujnost evangeliziranja. Reformirano teologijo včasih imenujejo zavezna teologija, saj poudarja zavezo del, ki jo je Bog sklenil z Adamom (Prva Mojzesova knjiga 2,15–17), in zavezo milosti, sklenjeno z Abrahamom (Prva Mojzesova knjiga 12,2–3). Obe se izpolnita v novi zavezi v Kristusu (Jeremija 31,31–34; Evangelij po Luku 22,20).

Reformirani teologi učijo, da je odrešenje:

samo po milosti (sola gratia) – Bog je usmiljeno sklenil, da bo neko ljudstvo odkupil zase, s tem ko ga bo milostno odrešil greha in smrti;

samo po veri (sola fide) – vera brez vsakršnih drugih dodatkov je edino orodje, razlog in podlaga odrešenja;

samo v Kristusu (solus Christus) – Jezus Kristus je edini predmet odrešujoče vere;

v slavo samo Bogu (soli Deo gloria) – vsa slava, hvala in čast gredo samo Bogu, in sicer za brezplačno milost prenovitve in odrešujoče vere;

samo na temelju avtoritete Svetega pisma (sola scriptura) – 66 knjig Svetega pisma je nezmotljiva, navdihnjena in avtoritativna Božja beseda; kot najvišja avtoriteta cerkve zadošča v vseh vprašanjih vere in krščanskega življenja.

Reformirano doktrino odrešenja je mogoče povzeti s petimi načeli kalvinizma:

1. Popolna pokvarjenost: človek je v svojem duhovnem stanju povsem nebogljen (duhovno mrtev), upravičeno izpostavljen zasluženi Božji jezi, in nikakor ne more Bogu ugajati. Neprenovljeni človek je suženj greha in iz lastnega vzgiba ne išče spoznanja Boga. Najprej mora Bog grešnika milostno prenoviti in mu dati odrešujočo vero (Prva Mojzesova knjiga 6,5; Jeremija 17,9; Pismo Rimljanom 3,10–18; Pismo Efežanom 2,1–10).

2. Brezpogojna izvoljenost: Bog je že v pretekli večnosti milostno sklenil, da bo odrešil neštete grešnike samo na podlagi brezplačne milosti (Pismo Rimljanom 8,29–30; 9,11; Pismo Efežanom 1,4–6.11–12).

3. Omejena sprava, imenovana tudi »določena odkupitev izvoljenih«: Kristus je nase vzel sodbo za greh izvoljenih ter s tem dejansko in s smrtjo na križu v celoti opravil spravo za njihove grehe. Drugače povedano, Kristus odrešenja ni le »omogočil«, ampak ga je dejansko pridobil za tiste, ki jih je bil izbral (Evangelij po Mateju 1,21; Evangelij po Janezu 10,11; 17,9; Apostolska dela 20,28; Pismo Rimljanom 8,32; Pismo Efežanom 5,25).

4. Neustavljiva milost: človek se v svojem nespreobrnjenem, uporniškem stanju nenehno upira Božji ljubezni. Toda dejavna Božja milost, ki deluje v človekovem srcu, povzroči, da si človek začne želeti tistega, čemur se je prej upiral. Tako bo torej dejavna Božja milost v izvoljenih neovirano dovršila delo odrešenja (Evangelij po Janezu 7,37.44; 10,16; Pismo Rimljanom 8,28–30).

5. Vztrajnost svetih: kdor je po Svetem Duhu resnično na novo rojen, bo v veri vztrajal do konca. Bog svoje svete ohranja in varuje, da ne bi odpadli od vere; odrešenje torej pomeni večno življenje (Evangelij po Janezu 10,27–29; Pismo Rimljanom 8,29–30; Pismo Efežanom 1,13-14).

Reformirana teologija uči, da je Bog suveren – to pomeni, da s popolno oblastjo vlada nad vsem stvarstvom (Psalm 103,19; Jeremija 32,17; Pismo Kološanom 1,16–17). On je vse določil vnaprej, torej mu nič ne more prekrižati računov (Apostolska dela 2,22–24; 4,27–28). To pa ne pomeni, da človek ne bi imel svobodne volje ali da je Bog avtor greha (Prva Mojzesova knjiga 3,1–6; Jakobovo pismo 1,13–15).

Reformirani teologi učijo, da je evangeliziranje nujno. Kristjani še naprej živijo v svetu zato, da bi vse narode naredili za učence (Evangelij po Mateju 28,18–20). Cerkev mora odločno in drzno evangelizirati vse prebivalce zemlje, hkrati pa v družbi odražati svoje učenčevstvo s tem, da živi sveto in ljubeče (Drugo Petrovo pismo 3,11–12).

Druge značilnosti reformirane teologije so zlasti obhajanje dveh zakramentov (krsta in Gospodove večerje); poudarjanje ekspozicijskega pridiganja; prepričanje, da je apostolskih karizmatičnih darov (jezikov, ozdravljenj, neposrednega razodetja z darovi v apostolskem obdobju, ki so bili znamenje pristnosti apostolstva) konec; in nedispenzacijski pogled na Sveto pismo. Reformirane cerkve visoko cenijo spise Johna Kalvina, Johna Knoxa, Johna Owena, Ulriča Zwinglija in Martina Lutra. Teologija reformirane tradicije je najbolje povzeta v westminstrski veroizpovedi, drugi londonski baptistični veroizpovedi, savojski deklaraciji in devetintridesetih členih anglikanske cerkve. Med sodobnimi cerkvami v izročilu reformatorjev so prezbiterijanci in kongregacionalisti ter nekateri baptisti in anglikanci.

English
Povratek na slovensko domačo stran
Kaj je reformirana teologija?