Ali je narobe, če smo razočarani nad Bogom?


Vprašanje: Ali je narobe, če smo razočarani nad Bogom?

Odgovor:
Razočaranje nad Bogom je – glede na definicijo, kdo je on (Stvarnik) in kdo smo mi (stvaritve), grešen vidik človeškega stanja (Pismo Rimljanom 9,20). Razočaranje nad Bogom je v svojem bistvu v nasprotju z Avguštinovo znamenito mislijo: »Ustvaril si nas zase, Gospod, in nemirno je naše srce, dokler ne počiva v tebi.« Slovenski slovar knjižnega jezika razočaranje opredeljuje kot »neugodno duševno stanje, ki ga povzroči neizpolnitev želj, pričakovanj«. Kadar Bog ne izpolni naših upov ali pričakovanj, se nas lahko polasti razočaranje. Če Bog ne dela tako, kot menimo, da bi moral, ter se zato nad njim razočaramo in postanemo nezadovoljni z njegovim delovanjem, je to znak, da smo skrenili od glavnega človekovega namena: slaviti Boga in se v njem veseliti na veke. Že tako ali tako omahujemo v veri. V svojem gledanju na Boga, predvsem na njegovo suverenost in dobroto, smo že tako ali tako manj občudujoči, kot bi morali biti.

Če Bog ne ravna, ko in kot bi želeli mi, razlog ni v tem, da on tega ne zmore. Pač se pa iz utemeljenih – nam neznanih – razlogov preprosto odloči, da ne bo tako ravnal. Četudi se nam to mogoče zdi samovoljno in muhasto od njega, pa drži ravno nasprotno. Bog sklene, da bo ravnal ali da ne bo ravnal na določen način, v skladu s svojo popolno, sveto voljo, ker »vse uresničuje po sklepu svoje volje« (Pismo Efežanom 1,11). Ne zgodi se nič, kar bi bilo zunaj Božjega načrta. Bog ima popoln nadzor nad vsako posamezno molekulo v vesolju. Božja popolna volja zajema vsa dejanja in odločitve vseh ljudi po vsem svetu in vselej. V Izaiju 46,11 Bog pravi: »Od vzhoda kličem roparico, iz daljne dežele moža po svojem načrtu. Kakor sem govoril, tako bom izpeljal, kakor sem oblikoval, tako bom to naredil.« Kar koli se zgodi, je v končni fazi izpolnitev njegovega suvereno vnaprej izdelanega načrta. Včasih se odloči, da bo svoje načrte razkril (Izaija 46,10), kdaj drugič, da jih ne bo (Peta Mojzesova knjiga 29,28). Včasih razumemo, kaj Bog počne; včasih ne (Izaija 55,9). Nekaj pa vemo zagotovo: če pripadamo njemu, bo vse, kar on stori, v naše dobro, naj to razumemo ali ne (Pismo Rimljanom 8,28–30).

Najboljši način, da se izognemo razočaranju, je ta, da svojo voljo uskladimo z njegovo – da svojo voljo v vsem podredimo njegovi. Tako bomo preprečili svoje morebitno razočaranje nad Bogom ter opustili grešno godrnjanje in pritoževanje nad dogodki v svojem življenju. Izraelci so vedno znova tarnali in se pritoževali nad Bogom ter dvomili vanj, čeprav jih je ta čudežno rešil z mogočno močjo, ki jo je izkazal, ko je poslal nadloge nad Egipt, razdelil Rdeče morje, v puščavi priskrbel mano in prepelice; ter s svojo slavo, ko jih je varoval v ognjenem stebru (Druga Mojzesova knjiga 7,14–12,36; 15–16; Četrta Mojzesova knjiga 14,2–37). Kljub nepretrgani Božji zvestobi svojemu ljudstvu je ljudstvo grešno godrnjalo, razočarano nad Bogom, češ da Bog ne ravna skladno z njihovimi pričakovanji. Namesto da bi se podredili njegovi volji in mu zaupali, so bili nenehno razburjeni in zmedeni.

Če svojo voljo uskladimo z Božjo in skupaj z Jezusom rečemo »Ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Evangelij po Luku 22,42), bomo deležni zadovoljstva, o kakršnem je govoril Pavel v Prvem pismu Timoteju 6,6–8 in Pismu Filipljanom 4,11–12. Pavel se je navadil biti zadovoljen z vsem, kar mu je Bog namenil. Bogu je zaupal in se podrejal njegovi volji, saj je vedel, da bo svet, pravičen, popoln, ljubeč in usmiljen Bog deloval tako, da bo za Pavla vse pripomoglo k dobremu – zato, ker je Bog tako obljubil (Pismo Rimljanom 8,28–30). Ko na Boga gledamo v tej luči, nikakor ne moremo biti nad njim razočarani. Pač pa se nebeškemu Očetu voljno podrejamo, saj vemo, da je njegova volja popolna in da bo vse, kar Oče v našem življenju dopusti, nam v dobro in njemu v slavo.

English


Povratek na slovensko domačo stran
Ali je narobe, če smo razočarani nad Bogom?

Ugotovite, kako ...

Preživite večnost z Bogom



Sprejmite odpuščanje z Bogom