Kaj so postaje križevega pota in kaj se lahko naučimo iz njih?


Vprašanje: Kaj so postaje križevega pota in kaj se lahko naučimo iz njih?

Odgovor:
Postaje križevega pota, znane tudi kot Via Dolorosa, vsebujejo opis dogodkov v Kristusovem pasijonu [opis dogodkov v času Kristusovega trpljenja, smrti], ki spodbujajo kristjane, ko premišljujejo o neprimerljivi žrtvi, ki jo je naredil Bog za njihovo večno odrešitev prekletstva greha in smrti. Postaje križevega pota služijo kot močni opomniki na veliko ljubezen, zaradi katere je Jezus odložil svoje božanske privilegije in umrl, da bi dosegel odrešitev s svojo nadomestno spravno žrtvijo za Božje izvoljene.

Obstaja široko sprejeta izročilna verzija, ki opisuje zadnje ure Kristusovega ponižanja za tiste, ki jih je kupil s svojo smrtjo. Ni zvesto Svetemu pismu, ker skuša uskladiti izročila izven Svetega pisma z dejanskimi dogodki o Jezusovi odločilni zmagi nad hudičem. Ta sinkretistična oblika postaj križevega pota je:
1. Jezus je obsojen na smrt.
2. Jezusu dajo križ.
3. Jezus prvič pade.
4. Jezus vidi mater Marijo.
5. Simon iz Cirene je prisiljen nositi križ.
6. Veronika obriše kri z Jezusovega obraza.
7. Jezus drugič pade.
8. Jezus vidi žene iz Jeruzalema.
9. Jezus tretjič pade.
10. Jezusu slečejo oblačila.
11. Jezusa pribijejo na križ – križanje.
12. Jezus umre na križu.
13. Jezusovo telo snamejo s križa – snetje telesa ali žalostinka.
14. Jezusovo telo položijo v grob.

V tej zavajajoči, izročilni obliki postaj križevega pota postaje 3, 4, 6, 7 in 9 niso svetopisemske, zato jih je treba zavrniti. Namesto njih se je razvil »svetopisemski križev pot«. V nadaljevanju so opisi štirinajstih svetopisemskih postaj križevega pota.

Prva postaja križevega pota: Jezus na Oljski gori (Evangelij po Mateju 26,36–46; Evangelij po Marku 14,32–42; Evangelij po Luku 22,39–46).
V pričakovanju strašne napovedane smrti z grozljivim mučenjem Jezus vpraša svojega Očeta, ali je mogoče, da gre ta kelih srda nad grehom mimo njega. Ali se lahko odkupitev za Božje ljudstvo doseže kako drugače kot z njegovo smrtjo na križu? Njegova molitev je še en prikaz njegove resnične, ponižne, človeške poslušnosti, predane volji njegovega Očeta. Jezus je na robu vstopa v trpljenja polno krivico, sovraštvo, posmehovanje, izdajo in telesno bolečino, ki si jih sploh ne moremo predstavljati. A zaradi ljubezni do svoje neveste, Cerkve, in spoštovanja do svojega Očeta se Jezus odloči, da bo prestal vse, kar je potrebno, da nas osvobodi krivde in prekletstva greha. Čeprav je bilo to izredno boleče, se je Jezus odkrito predal Očetovi volji za naše dobro in njegovo slavo. »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Evangelij po Janezu 15,13).

Druga postaja križevega pota: Juda izda Jezusa in Jezusa primejo (Evangelij po Mateju 26,47–56; Evangelij po Marku 14,43–50; Evangelij po Luku 22,47–53; Evangelij po Janezu 18,2–11).
Juda ravna v imenu vseh Adamovih namerno uporniških potomcev. Mi vsi, ko smo še vedno v duhovno mrtvem stanju izvirnega greha, ravnamo samo uporniško in izdajalsko. Nekateri kot Juda si želijo politično revolucionarnega Mesija, orodje za njihovo lastno željo po moči. Drugi, kot nekateri v Jezusovi skupini, se želijo boriti z orožjem in taktiko tega padlega sveta. Jezus zavrne vse samopromocijske igre moči, saj ve, da je resnična bitka proti hudiču, grehu, smrti in peklu. Prostovoljno in mirno gre svoji smrti naproti, da bi porazil sovražnike Boga in njegovega ljudstva. Sile teme nimajo moči nad njim, vendar se jim preda, da bi dosegel njihov propad.

Tretja postaja križevega pota: Peter zataji Jezusa (Evangelij po Mateju 26,69–75; Evangelij po Marku 14,66–72; Evangelij po Luku 22,54–62; Evangelij po Janezu 18,15–18. 25–27).
Peter, ki še ni na novo rojen po Božjem Svetem Duhu (Evangelij po Janezu 20,22; Apostolska dela 1,4–5.8), je tipičen primer spodletelih prizadevanj vsake neobnovljene religiozne osebe, ki skuša ohranjati predanost Kristusu z omahljivo močjo grešne človeške volje. V svojem mesu, brez Svetega Duha, se je Peter hvalil, da je pripravljen umreti z Jezusom, Jezus pa je napovedal njegovo izdajo. Peter, podobno kot vsi neprerojeni ljudje, se ne more niti identificirati kot Jezusov učenec, kaj šele umreti z njim. Čeprav je Peter tako blizu, da vidi Jezusa, ne more brez neposrednega, fizičnega posredovanja Gospoda storiti ničesar s svojo predanostjo Kristusu. Ob svojem popolnem porazu se bridko razjoče. Za takšne je Kristus dal svoje življenje, da bi jih rešil. Tisti, ki spoznajo, da so popolni neuspehi po Božjih popolnih, svetih in pravičnih merilih, to storijo, ker so dobili milost spreobrnitve in vere v Kristusa (Pismo Rimljanom 2,4; Pismo Efežanom 2,8–9).

Četrta postaja križevega pota: Jezusa obsodi sanhedrin [tj. véliki zbor] (Evangelij po Mateju 26,57–68; Evangelij po Marku 14,53–65; Evangelij po Luku 22,66–71; Evangelij po Janezu 18,19–24).
Véliki zbor starešin (sanhedrin), ki ga je sestavljalo sedemdeset duhovnikov, pismoukov in en véliki duhovnik, je bil politično in moralno pokvarjena, najvišja verska oblast v judovstvu. Jezus je neposredno izzval in spodkopal njihovo oblast v svojem javnem učenju. Zato so skovali zaroto, da bi ga nezakonito ubili kot krivega bogokletja. Ker niso poznali niti Svetega pisma niti Boga, ki ga je razodevalo, niso spoznali Jezusa kot Kristusa, utelešenega Boga, prerokovanega Mesija. Ker so bili zaslepljeni s svojo željo po začasni politični moči, so zavrnili svojega dolgo pričakovanega večnega Kralja, ker ni prišel, da bi jih rešil pred Rimljani, ampak pred prekletstvom večne smrti kot Božje pravične kazni za njihov greh.

Peta postaja križevega pota: Jezus pred političnimi voditelji (Evangelij po Mateju 27,11–23; Evangelij po Marku 15,1–15; Evangelij po Luku 23,1–25; Evangelij po Janezu 18,28–40).
Niti kralj Herod niti Poncij Pilat nista našla krivde na Jezusu in oba sta ga želela osvoboditi, ampak véliki zbor je zmanipuliral Pilata, da je ukazal njegovo usmrtitev. Ker je véliki zbor vladal judovstvu v skladu z izkrivljeno, legalistično verzijo Mojzesove postave, prepleteno s človeškim izročilom (npr. Mišna in Talmud), je Jezus, ki je živel v popolni poslušnosti čisti Mojzesovi postavi od Boga, predstavljal veliko grožnjo njihovi vladajoči oblasti nad Judi. Jezus je zvesto učil zavezno odrešitev samo po Božji milosti, samo po veri v nasprotju z legalistično, na delih temelječo, farizejsko religijo rabinskega judovstva v zavezništvu s politično močjo vélikega zbora. Zato ni le spodkopal njihove verske oblasti, ampak je tudi predstavljal resno grožnjo njihovemu družbenemu položaju in preživljanju. Še danes je Božje sporočilo o odrešitvi samo po njegovi suvereni milosti brez primesi človeških prizadevanj nepriljubljeno. Brezbožneži z arogantno, padlo naravo hočejo vedno sami doseči svojo odrešitev ali vsaj imeti svoj delež v njej, zato da si lahko pripišejo vsaj del slave. Ampak odrešitev je samo od Boga, ki ne deli svoje slave z nikomer (Izaija 42,8). Verski legalisti tega ne morejo prenesti, zato obsodijo sami sebe z obsodbo Boga in izpustitvijo morilca, kakršni so bili sami.

Šesta postaja križevega pota: Jezusa prebičajo in ga okronajo s trnjem (Evangelij po Mateju 27,24–31; Evangelij po Marku 15,15–20; Evangelij po Janezu 19,1–3).
Več kot petsto let prej je Izaija v 53. poglavju prerokoval, da bo Jezus ranjen zaradi naših prestopkov, strt zaradi naših krivd in da bo njegovo ljudstvo ozdravljeno po njegovih ranah. Ozdravljenje, ki se omenja v peti vrstici, je duhovno ozdravljenje – ozdravljenje prekletstva greha, večne duhovne smrti v peklu. Odpuščanje grehov, ki je prineslo obnovljen odnos z Bogom, je ozdravljenje, ki ga je prinesla Kristusova prebičanost za njegove izvoljene. Zdaj pa je naša sprava v Kristusu le duhovna, vendar bo v polnosti poslednjih stvari prinesla tudi popolno fizično ozdravljenje z vstalim telesom, ki bo živelo večno nepropadljivo kakor Jezus zdaj (Prvo pismo Korinčanom 15; Razodetje 21–22).

Sedma postaja križevega pota: Jezus vzame svoj križ nase (Evangelij po Janezu 19,16–17).
Ko je Jezus vzel nase svoj križ, je nosil več kot les. S križem je nosil grehe tistih, za katere je prišel, da bi umrl kot odkupnina zanje. Jezus, Božje Jagnje, je postal nadomestilo namesto nas, da bi trpel kazen, ki so si jo zaslužili naši grehi. Umrl je, da bi pravzaprav kupil in jamčil odrešitev svojih izvoljenih (Evangelij po Janezu 10,11–16). Kristusova žrtev ni splošna spravna žrtev, ki bi preprosto omogočala odrešitev vsakomur. Je posebna spravna žrtev, darovana izrecno za tiste, ki so bili vnaprej določeni za odrešitev. Kristusove ovce se odzovejo na njegov glas in so mu pripravljene slediti v smrt (Prvo Petrovo pismo 2,21–25; Evangelij po Mateju 10,38; 16,24–25). Vzeti svoj križ, orodje počasne, mučne smrti, pomeni umreti sebi vsak dan, ker zdaj živimo v Kristusu kot popolnoma nove stvaritve (Drugo pismo Korinčanom 5,17–21). Kristusovi učenci, tako kot Jezus, živijo predani Bogu in se odrečejo vsemu za Božjo slavo.

Osma postaja križevega pota: Simon iz Cirene nosi Jezusov križ (Evangelij po Mateju 27,32; Evangelij po Marku 15,21; Evangelij po Luku 23,26).
V Božji previdnosti je Simon iz Cirene, za katerega se zdi, da hodi po svojih opravkih, v mogoče običajnem delu svojega rutinskega dne, prisiljen v službo za Kralja, ki koraka proti zmagi. Preprosto je »prihajal s polja,« ko so mu nenadoma rimski vojaki ukazali, naj nese Jezusov križ. Zaradi silne moči cesarstva se rimskim vojakom ni upiralo. V nasprotju z Jezusom, ki je bil pripravljen sam nositi svoj križ, ga je bil Simon iz Cirene prisiljen nositi. Bodite pozorni, da je nosil križ za Jezusom (Evangelij po Luku 23,26, glej Evangelij po Luku 9,23–24). Zagotovo to ni naključje, saj je vse pod Božjim suverenim nadzorom. Isti Bog, ki je deloval po ribi (Jona 1,17; Evangelij po Mateju 17,27), deluje po vojakih. Mi vsi, ki nosimo svoj križ za Jezusom, smo tudi »prisiljeni« v to (Apostolska dela 9,1–17; Drugo pismo Korinčanom 5,14; Pismo Galačanom 2,20; Pismo Kološanom 3,3). Jezus izbere svoje učence in jim naroči, naj hodijo za njim (Evangelij po Mateju 8,22; 9,9; Evangelij po Janezu 1,43; 15,16; 21,22). Da, kralj vesolja nas je prestregel, ko smo bili ovce, ki so tavale, hodile po svojih opravkih, in nam »vsilil« svoj milostni, ljubeči in odrešujoči neustavljivi klic ter nas pripravil, da se prostovoljno predamo v njegovo službo. Da, kristjani slišijo Gospodov obvezujoči glas, zaradi katerega se prostovoljno pridružijo Jezusu v njegovem trpljenju (Drugo pismo Timoteju 1,8).

Deveta postaja križevega pota: Jezus sreča žene iz Jeruzalema (Evangelij po Luku 23,27–31).
Celo ko je Jezus trpel hude bolečine in ponižanje, ga ni skrbelo zase, ampak za duše tistih, tako Judov kot poganov, ki so se spopadali z neopisljivim začasnim pomanjkanjem in večno obsodbo za njihov greh, ker so ga zavrnili kot svojega Kralja. Velika stiska prihaja – preganjanje Jezusovih učencev s strani zlobnih sil tega padlega sveta in Božja nepotešljiva jeza nad tistimi, ki se nočejo spreobrniti. Prihaja leto 70 po Kr. Ker so Judje zavrnili Jezusa, bodo rimske legije uničile Jeruzalem na najstrašnejši način (Evangelij po Luku 19,41–44; 21,5–24), kar je zaznamovalo Božjo začasno zavrnitev Judov kot izvoljenega ljudstva (Pismo Rimljanom 11). Jezus prerokuje, da je njegovo križanje prelomna točka, ki bo pognala v tek konec sedanjega sveta. S tem se začne sedanji čas milosti, dokler ne pokliče vseh izvoljenih, potem pa uniči svoje sovražnike, ki preganjajo njegovo Cerkev, in sproži njegovo večno vladanje nad vsem (Evangelij po Mateju 24,1–35; Evangelij po Marku 13; Razodetje). Naša osebna situacija, kot se nanaša na te stvari, bi morala biti naša glavna skrb.

Deseta postaja križevega pota: Jezus je križan (Evangelij po Mateju 27,33–54; Evangelij po Marku 15,22–39; Evangelij po Luku 23,33–47; Evangelij po Janezu 19,16–30).
Božjega usmiljenja in človeške brutalnosti si skoraj ne moremo predstavljati. Jezus moli za tiste, ki se mu posmehujejo, ga zlorabljajo in ga bodo ubili! Kolikim izmed njih je bila kasneje podarjena odrešujoča vera? On nakloni večno življenje zločincu, ki se pokesa, medtem ko skupaj umirata. Triurni popolni sončni mrk dramatično pokaže v fizičnem kraljestvu popolno temo, ki se dogaja nevidno v duhovnem svetu. Jezus trpi v popolni temi ločenosti od Boga Očeta za vse grehe vseh tistih, ki bodo kdaj koli odkupljeni z njegovo krvjo. Jezus je gotov, stanoviten, zvest in zmagoslaven do konca. Samo utelešeni Bog je lahko dosegel to spravo! Čeprav nihče od prisotnih ni v celoti razumel, kar se je pravkar zgodilo, je teža in pomembnost teh dogodkov močno pritiskala na nekatere. Če se ozremo nazaj, vemo, da je bilo to hudobno dejanje ljudi v skladu z večno božanskim namenom in odlokom Boga za odrešitev vseh, ki bodo verovali v Kristusa. Zdaj ko smo slišali: »Le kako bomo ušli mi, če nam ni mar za tako veliko odrešenje« (Pismo Hebrejcem 2,3). »V nikomer drugem ni odrešenja; zakaj pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apostolska dela 4,12).

Enajsta postaja križevega pota: Jezus obljubi raj tatu, ki začne verovati (Evangelij po Luku 23,39–43).
Razširjeno poznavanje Jezusovega učenja, pristnih čudežev in trditev, da je on edina pot sprave z Bogom, dejansko jamči, da je ta obsojeni zločinec točno vedel, s kom govori. Prebral je lahko napis nad Jezusovo glavo in slišal posmehljive obtožbe množice, da je Jezus kralj Judov. Videl je lahko, kako se je Jezus vedel v smrti, kot se ne bi mogel noben smrtnik. Priča je Jezusu, ki umira, tako kot je napovedal, da bo (Evangelij po Janezu 3,13–16). In nekaj se mu zgodi, kar se ne zgodi drugim. V Božji previdnostni milosti mu je podarjeno srce, pripravljeno verovati (Pismo Efežanom 2,8–9). Takoj po svoji smrti tistega dne je bil v raju. Ni opravil nobenega verskega obreda niti dobrih del. Nič časa ni preživel v bajeslovnih vicah. Rešen je bil samo po Božji milosti, samo po veri samo v Jezusa Kristusa, samo v skladu s Svetim pismom, samo v Božjo slavo.

Dvanajsta postaja križevega pota: Jezus na križu govori s svojo materjo in učencem (Evangelij po Janezu 19,25–27).
Še nekaj trenutkov pred smrtjo je Jezus dal potrebe drugih pred svoje. Nesebično je predal svojo mater v skrb svojega ljubljenega učenca Janeza. Njegovo celotno zemeljsko življenje, vse do svoje smrti in vključno z njo, je služba ljubeče skrbi za potrebe drugih. Nič čudnega, da je to univerzalna značilnost njegovih učencev (Evangelij po Janezu 13,34; Pismo Rimljanom 12,10; Pismo Efežanom 5,21; Pismo Filipljanom 2,3; Pismo Kološanom 3,12; Prvo Petrovo pismo 3,8; Prvo Janezovo pismo 4,7).

Trinajsta postaja križevega pota: Jezus umre na križu (Evangelij po Mateju 27,45–51; Evangelij po Marku 15,33–39; Evangelij po Luku 23,44–47; Evangelij po Janezu 19,28–30).
V najtemnejši uri je Jezus zmagoslavno porazil greh, smrt, pekel in hudiča (Psalm 22)! Prostovoljno je daroval svoje življenje, kot je bilo načrtovano še pred samim stvarstvom (Prva Mojzesova knjiga 22,1–14; Pismo Efežanom 1,4; Pismo Titu 1,2; Prvo Petrovo pismo 1,20–21; Razodetje 13,8). V trenutku Jezusove smrti se je zagrinjalo v templju, ki je ločevalo sveto od najsvetejšega, pretrgalo od vrha do tal. Kristus, popolno Božje Jagnje, je bil popolna in dokončna žrtev za grehe Božjega ljudstva. Dosegel je neposreden in popoln dostop do Boga za vse, ki se mu bodo približali po njegovi spravni smrti (Evangelij po Janezu 1,35–36; Pismo Kološanom 2,13–15). Končno je zmagal tisti, za katerega je bilo prerokovano v Prvi Mojzesovi knjigi 3,15, da bo strl kači glavo! Samo v Kristusu imamo neposreden dostop do Boga (Evangelij po Janezu 10,7–10; 14,6; Pismo Hebrejcem 6,19–20; 10,18–22)!

Štirinajsta postaja križevega pota: Jezusovo telo položijo v grob (Evangelij po Mateju 27,57–61; Evangelij po Marku 15,42–47; Evangelij po Luku 23,50–56; Evangelij po Janezu 19,38–42).
Jožef iz Arimateje, član vélikega zbora, ki je obsodil Jezusa na smrt, je na skrivaj verjel, da je Jezus Mesija, vendar se je bal posledic javnega priznanja svojega prepričanja. Vendar se ni strinjal z načrtom vélikega zbora, da obsodijo Jezusa. Potem ko je bil priča dogodkom ob usmrtitvi, je drzno prišel z Nikodemom, drugim očitno spreobrnjenim verskim voditeljem (Evangelij po Janezu 3,1), da bi pokopal Jezusovo telo (Izaija 53,9; Evangelij po Mateju 27,57–60; Evangelij po Marku 15,42–46; Evangelij po Janezu 19,38–40). Ali sta bila ta dva med tistimi, za katere je Jezus prosil za odpuščanje (Evangelij po Luku 23,34)?

Jezusova nadomestna, spravna žrtev je dolgo pričakovana zmaga, ki je premagala prekletstvo večne smrti (Prva Mojzesova knjiga 3,15; Pismo Galačanom 4,4–5), fizično smrt in večno ločenost od Božje dobrohotne dobrote, ki bi bile drugače neizogibna usoda vseh nas, ki smo se rodili pod prekletstvom greha. Bog je popolnoma pravičen in mora zato zahtevati plačilo za kazen za greh. Bog pa je tudi ljubeč in usmiljen, zato je poslal svojega edinorojenega Sina, da plača kazen za tiste, ki jih milostno reši. Drugače bi bili vsi pogubljeni za vso večnost (Evangelij po Janezu 3,14–19.35–36). »Kajti ko smo bili še slabotni, je Kristus v času, ki je bil za to določen, umrl za brezbožne. Težkó namreč, da bi kdo umiral za pravičnega: morda bi si kdo še upal umreti za dobrega. Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki. Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo. Kajti če smo se po smrti njegovega Sina spravili z Bogom, ko smo bili še sovražniki, bomo veliko bolj rešeni po njegovem življenju, odkar smo prišli do sprave. Pa ne samo to, ampak se celo ponašamo v Bogu po našem Gospodu Jezusu Kristusu, po katerem smo zdaj dosegli spravo« (Pismo Rimljanom 5,6–11).

English


Povratek na slovensko domačo stran
Kaj so postaje križevega pota in kaj se lahko naučimo iz njih?

Ugotovite, kako ...

Preživite večnost z Bogom



Sprejmite odpuščanje z Bogom