Ali se mora žena podrejati svojemu možu?



Vprašanje: Ali se mora žena podrejati svojemu možu?

Odgovor:
Podrejanje je pomembna stvar v zakonu. Svetopisemska zapoved je jasna: »Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odrešenik telesa. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem« (Pismo Efežanom 5,22–24). Še preden je prišel greh na svet, je vladalo načelo, da je mož glava (Prvo pismo Timoteju 2,13). Adam je bil ustvarjen prvi, Eva pa je bila ustvarjena, da bi bila »pomoč« Adamu (Prva Mojzesova knjiga 2,18–20). Bog je postavil več vrst oblasti na svetu: vlade, da uveljavijo pravico v družbi in zagotovijo zaščito; pastorje, da vodijo in hranijo Božje ovce; može, da ljubijo svoje žene in skrbijo zanje; in očete, da opominjajo svoje otroke. V vsakem primeru je potrebno podrejanje: državljan vladi, čreda pastirju, žena možu, otrok očetu. Grška beseda, ki se prevaja kot »podrejati se«, hupotasso, je v nedovršni glagolski obliki. To pomeni, da podrejanje Bogu, vladi, pastorju ali možu ni enkratno dejanje.

To je nenehen odnos, ki postane vedenjski vzorec. Najprej smo seveda odgovorni, da se podrejamo Bogu, kar je edini način, da smo mu resnično poslušni (Jakobovo pismo 1,21; 4,7). Vsak kristjan naj bi živel v ponižni, voljni poslušnosti drugim (Pismo Efežanom 5,21). Glede podrejanja v družini nam Prvo pismo Korinčanom 11,2–3 pravi, da se mora mož podrejati Kristusu (kot se je Kristus podrejal Bogu Očetu), žena pa naj se podreja svojemu možu. V današnjem svetu je veliko napačnega razumevanja o vlogi moža in žene v zakonu. Tudi če so svetopisemske vloge pravilno razumljene, jih mnogi zavračajo v prid domnevne »emancipacije« žena, kar ima za posledico, da je družina razdvojena. Nič presenetljivega ni, da svet zavrača Božji načrt, toda Božje ljudstvo bi moralo ta načrt z veseljem proslavljati.

Podrejanje ni slaba beseda. Podrejanje ni odraz manjvrednosti ali nižje vrednosti. Kristus se je nenehno podrejal Očetovi volji (Evangelij po Luku 22,42; Evangelij po Janezu 5,30), ne da bi se tako odpovedal kančku svoje vrednosti. Da bi se zoperstavili napačnim informacijam v svetu glede ženine podrejenosti njenemu možu, moramo biti pozorni na naslednje v Pismu Efežanom 5,22–24: 1) Žena se mora podrejati enemu moškemu (njenemu možu), ne vsem moškim. Pravilo o podrejanju se ne prenaša na položaj ženske v družbi na splošno. 2) Žena naj se prostovoljno podreja svojemu možu v osebni poslušnosti Gospodu Jezusu. Svojemu možu se podreja, ker ljubi Jezusa. 3) Zgled ženine podrejenosti je primer podrejenosti cerkve Kristusu. 4) Nič se ne govori o ženinih sposobnostih, talentih ali vrednosti; dejstvo, da se podreja svojemu možu, ne vključuje miselnosti, da je na kakršenkoli način manjvredna ali slabša.

Prav tako bodite pozorni na to, da zapoved po podrejanju nima posebnih določil, razen »v vsem«. Zato možu ni treba najprej opraviti testa sposobnosti ali inteligentnosti, preden se mu žena podreja. Morda je dejansko na mnoge načine bolj usposobljena za vodenje kot on, vendar se odloči, da bo upoštevala Božja navodila, tako da se bo podredila moževemu vodenju. Če tako ravna, lahko Bogu predana žena celo pridobi svojega nevernega moža za Gospoda, in sicer »brez besed«, samo s svojim svetim obnašanjem (Prvo Petrovo pismo 3,1). Podrejanje bi moralo biti naraven odziv na ljubeče vodenje. Ko mož ljubi svojo ženo, kot je Kristus ljubil cerkev (Pismo Efežanom 5,25—33), potem je podrejanje naraven odziv žene na njenega moža. Toda ne glede na moževo ljubezen ali njeno pomanjkanje je ženi zapovedano, naj se podreja »kakor Gospodu« (v. 22). To pomeni, da bo njena poslušnost Bogu – njeno sprejemanje njegovega načrta – vodila v njeno podrejanje svojemu možu.

Primerjava »kakor Gospodu« tudi spominja ženo, da obstaja višja oblast, ki ji je odgovorna. Zato ni obvezana, da ne uboga civilnega zakona ali Božjega zakona v imenu »podrejanja« svojemu možu. Podreja se v stvareh, ki so pravilne in zakonite ter slavijo Boga. Seveda se ne »podreja« zlorabi – to ni pravilno niti zakonito niti ne slavi Boga. Poskus uporabe načela »podrejanja« za opravičevanje zlorabe pomeni sprevračanje Svetega pisma in spodbujanje zla. Podrejanje žene možu v Pismu Efežanom 5 ne dovoljuje možu, da bi bil sebičen ali oblasten. Njegova zapoved je, da ljubi (v. 25), in odgovoren je pred Bogom, da izpolni to zapoved. Mož mora uresničevati svojo oblast modro, usmiljeno in v strahu pred Bogom, kateremu daje račun. Ko mož ljubi ženo kot Kristus cerkev, podrejanje ni težko. Pismo Efežanom 5,24 pravi: »In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem.« V zakonu je podrejanje položaj izkazovanja časti in spoštovanja možu (gl. Pismo Efežanom 5,33) in dopolnjevanje tega, kar mu manjka.

To je Božji moder način, kako naj bi delovala družina. Komentator Svetega pisma Matthew Henry je napisal: »Žena je bila ustvarjena iz Adamove strani. Ni bila ustvarjena iz njegove glave, da bi mu vladala, ne iz njegove noge, da bi hodil po njej, ampak iz njegove strani, da bi mu bila enaka, pod njegovo roko, da bi bila zaščitena, in blizu srca, da bi bila ljubljena.« Neposredno sobesedilo zapovedi možu in ženi v Pismu Efežanom 5,19–33 vključuje napolnjevanje s Svetim Duhom. Z Duhom napolnjeni verniki naj bi častili (5,19), bili hvaležni (5,20) in naj bi se podrejali (5,21). Pavel potem sledi temu miselnemu toku o življenju, napolnjenem s Svetim Duhom, in ga prenese na žene v v. 22–24. Žena bi se morala podrejati svojemu možu, a ne zato, ker bi bile ženske manjvredne (Sveto pismo tega nikoli ne uči), ampak ker je Bog tako načrtoval delovanje zakonskega odnosa.



Povratek na slovensko domačo stran



Ali se mora žena podrejati svojemu možu?