Vprašanje
Kaj, če se ne počutim odrešenega?
Odgovor
To vprašanje je med kristjani zelo razširjeno. Marsikdo dvomi o tem, da je odrešen, ker odrešenja ne čuti. V Svetem pismu veliko piše o odrešenju, prav nič pa o občutku, da smo odrešeni. Odrešenje je proces, v katerem je grešnik rešen »jeze«, tj. Božje sodbe nad grehom (Rimljanom 5,9; 1 Tesaloničanom 5,9). Odrešenje sta nam omogočila Jezusova smrt na križu in nato njegovo vstajenje (Rimljanom 5,10; Ef 1,7).
Naš del v procesu odrešenja je to, da smo odrešeni po veri. Prvič, slišati moramo evangelij, dobro novico o Jezusovi smrti in odrešenju (Efežanom 1,13). Nato moramo začeti verovati – popolnoma zaupati samo v Gospoda Jezusa (Rimljanom 1,16) in njegovo žrtev. Ne zanašamo se na to, da si bi lahko odrešenje pridobili s svojimi deli in trudom. Ta vera – ki je Božji dar, ne naš lastni dosežek (Efežanom 2,8–9) – pomeni, da se spreobrnemo in pokesamo, spremenimo stališče do greha in Kristusa (Apostolska dela 3,19), z usti priznamo, da je Jezus Gospod, ter kličemo njegovo ime (Rimljanom 10,9–10.13). Posledica odrešenja je spremenjeno življenje, ko zaživimo kot nova stvaritev (2 Korinčanom 5,17).
Živimo v družbi, ki je osredotočena na čustva in občutke, in žal se je ta naravnanost prenesla tudi v cerkve. A občutki niso zanesljivi in čustva niso vredna zaupanja. Nihajo in se spreminjajo kot plima in oseka, ki na morsko obalo naplavljata alge in odpadke, odnašata tla, na katerih stojimo, ter jih spirata v morje. V takem stanju so ljudje, ki jim v življenju vladajo čustva. Že povsem nedolžne okoliščine – glavobol, oblačen dan, nepremišljena beseda prijatelja – lahko spodkopljejo njihovo samozavest in jih pahnejo v obup. Če si poskušajo svoja čustva razlagati kot resnico, jih to neogibno vodi v dvom in malodušje, še posebno glede krščanskega življenja. A čustva ne povedo nič o tem, kaj je resnica.
Kristjanu, ki je opozorjen in dobro opremljen, ne vladajo njegova čustva, temveč resnica, ki jo pozna. Ne zanaša se, da mu bodo čustva karkoli dokazala. Zanašanje na čustva je velika napaka večine ljudi. Marsikdo je nenehno zazrt vase, stalno analizira svoja čustva in se preveč ukvarja sam s sabo. Ves čas dvomi o svojem odnosu z Bogom: »Ali res ljubim Boga? Ali Bog res ljubi mene? Sem dovolj dober?« A namesto da bi tuhtali sami o sebi in proučevali svoja čustva, pozornost raje preusmerimo na Boga in na resnico o njem, ki jo poznamo iz njegove besede.
Če nas obvladujejo subjektivna čustva osredotočenosti nase, namesto da bi imeli pred očmi objektivno resnico o Bogu, smo nenehno pobiti. V žarišču objektivne resnice pa so velike doktrine o veri in njihov pomen za naše življenje: Božja suverenost, Kristusovo velikoduhovniško posredovanje, obljuba Svetega Duha in upanje na večno slavo. Če te velike resnice razumemo, če se nanje osredotočamo in o njih razmišljamo, se bomo v življenjskih preizkušnjah znali nanje tudi opreti; naša vera bo močna in živa. Če se opiramo na svoja čustva in občutke o sebi, namesto na to, kar vemo o Bogu, je to zanesljiva pot v duhovni poraz. Krščansko življenje je življenje odmiranja jaza in stopanja »na pot novosti življenja« (Rimljanom 6,4). V tem novem življenju pa prevladujejo misli nanj, ki nas je odrešil, namesto misli in občutkov v zvezi z mrtvim mesom, ki je bilo križano skupaj s Kristusom. Če nenehno razmišljamo o sebi in svojih občutkih, se pravzaprav ukvarjamo s truplom, ki propada in bo umrlo.
Bog je obljubil, da nas bo odrešil, če k njemu pridemo v veri. Nikoli pa ni obljubil, da se bomo odrešene tudi počutili.
English
Kaj, če se ne počutim odrešenega?
