Če je naša odrešitev večno gotova, zakaj Sveto pismo tako močno svari pred odpadom?



Vprašanje: Če je naša odrešitev večno gotova, zakaj Sveto pismo tako močno svari pred odpadom?

Odgovor:
Razlog, da nas Sveto pismo tako močno svari pred odpadom, je, da se prava spreobrnitev meri po vidnem sadu. Ko je Janez Krstnik krščeval ljudi v reki Jordan, je svaril tiste, ki so mislili, da so pravični: »Obrodite vendar sad, vreden spreobrnjenja« (Evangelij po Mateju 3,7-8). Jezus je svaril tiste, ki so poslušali njegovo Pridigo na gori, da vsako drevo spoznamo po njegovem sadu (Evangelij po Mateju 7,16) in da vsako drevo, ki ne obrodi dobrega sadu, posekajo in vržejo v ogenj (Evangelij po Mateju 7,19).

Namen teh svaril je, da nasprotujejo temu, kar nekateri ljudje imenujejo »vera na lahek način«. Z drugimi besedami, hoja za Jezusom je več kot to, da rečeš, da si kristjan. Vsak lahko trdi, da je Kristus Odrešenik, toda tisti, ki so resnično odrešeni, bodo pokazali viden sad spremenjenega življenja. Morda bo kdo vprašal: »Kaj je mišljeno s sadom?« Najjasnejši primer krščanskega sadu najdemo v Pismu Galačanom 5,22–23, kjer Pavel opisuje sad Svetega Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost in samoobvladanje. Obstajajo še druge vrste krščanskega sadu, na primer dobra presoja, hvaležnost, pravičnost, resnicoljubnost, poveličevanje, pričevanje, usmiljenje itd., a ta seznam je dober povzetek krščanskega vedenja. Pravi verniki bodo kazali takšno vedenje v svojem življenju v vse večji meri, ko napredujejo v učenčevstvu (Drugo Petrovo pismo 1,5–8).

Ti pravi učenci, ki obrodijo sad, imajo jamstvo večne gotovosti in bodo vztrajali do konca. Veliko je svetopisemskih odlomkov, ki to poudarjajo. Pismo Rimljanom 8,29–30 oriše »zlato verigo« odrešitve, tako da poudari, da so bili tisti, ki jih je Bog vnaprej poznal, določeni, poklicani, opravičeni in poveličani – nihče se po poti ne izgubi. Pismo Filipljanom 1,6 nam pove, da bo Bog delo, ki ga je začel v nas, tudi dokončal. Pismo Efežanom 1,13–14 uči, da nas je Bog zapečatil s Svetim Duhom kot jamstvom naše dediščine, dokler je ne bomo dobili v nebesih. Evangelij po Janezu 10,29 potrjuje, da ne more nihče iztrgati Božjih ovc iz njegove roke. Obstaja veliko svetopisemskih odlomkov, ki pravijo enako – pravi verniki so večno gotovi v svoji odrešitvi.

Odlomki, ki svarijo pred odpadom, imajo dva prvotna namena. Prvič, opominjajo prave vernike, naj se prepričajo v svojo »poklicanost in izvoljenost« (Drugo Petrovo pismo 1,10–11). Pavel nam govori v Drugem pismu Korinčanom 13,5, naj se preiščemo, ali smo v veri. Ker pravi verniki hodijo za Jezusom Kristusom in obrodijo sad, bomo lahko v njih videli dokaze odrešitve. Kristjani kažejo podobnost Kristusu do različne mere, odvisno od njihovega napredka v učenčevstvu. Vsi kristjani obrodijo sad Duha v skladu s spreobrnitvijo. Dokaz za to bomo videli, če se preiščemo.

Občasno bodo v življenju kristjana obdobja, za katera bo značilen manj viden sad. To se zgodi v časih vztrajnega, ukoreninjenega greha in neposlušnosti. V teh obdobjih podaljšane neposlušnosti lahko kristjan izkusi odsotnost zagotovila odrešitve (Drugo Petrovo pismo 1,9). Veselja odrešitve ne izkusimo, kadar neposlušno živimo v grehu. Zato nam Sveto pismo naroča: »Sami se preverite, ali ste verni [v veri], in preizkusite se« (Drugo pismo Korinčanom 13,5). Ko se pravi kristjan preišče in ne vidi nobenega nedavnega sadu, se bo resno pokesal in se obrnil k Bogu (Psalm 51).

Drugi razlog za odlomke o odpadu je, da prikažejo odpadnike, tako da jih lahko prepoznamo. Odpadnik je nekdo, ki je lažni spreobrnjenec. Ker se odpadniki niso nikoli resnično ponovno rodili in postali pravi člani nevidne Cerkve, mnogi sčasoma zapustijo vidno Cerkev. Iz Svetega pisma je jasno, da so odpadniki ljudje, ki so priznali vero v Jezusa Kristusa, vendar ga niso nikoli pristno sprejeli za Odrešenika in Gospoda. Evangelij po Mateju 13,1–9.18–23 (prilika o sejalcu) to popolno ponazarja. V tej priliki sejalec seje semena, ki so simbol Božje besede, v štiri vrste prsti: steptano prst ob poti, plitvo kamnito prst, prst, kjer plevel zaduši seme, in v dobro, plodno prst. Te vrste prsti predstavljajo štiri vrste odzivov na evangelij. Prvi je čisto zavračanje. Seme ne more nikjer prodreti in hudič ga ukrade. Druge tri vrste predstavljajo različne stopnje sprejemanja. Kamnita prst in prst, kjer plevel zaduši seme, predstavljata ljudi, ki se površinsko naklonjeno odzovejo na evangelij. Ko pa pride preganjanje (kamnita prst) ali skrbi sveta (prst, kjer plevel zaduši seme), odpadejo. Jezus pojasni ti dve vrsti odziva tako, da čeprav so na začetku »sprejeli« evangelij, niso nikoli obrodili sadu, ker seme (evangelija) ni nikoli pognalo korenin ali pa ga je zadušil plevel. Samo četrta prst, ki jo je »pripravil« Bog, je lahko resnično sprejela seme (slišala in razumela) ter obrodilo sad. Jezus prav tako reče v Pridigi na gori: »Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹« (Evangelij po Mateju 7,21).

Morda se zdi nenavadno, da Sveto pismo svari proti odpadu in obenem pravi, da ne bo noben pravi vernik nikoli odpadel. Vendar tako pravi Sveto pismo. Prvo Janezovo pismo 2,19 specifično pravi, da tisti, ki so odpadli od vere, kažejo, da niso bili pravi verniki. Svetopisemska svarila proti odpadu so torej opozorilo tistim, ki so v bližini vernih, ne da bi kdaj koli v resnici sprejeli vero. So ljuljka med pšenico (Evangelij po Mateju 13,24–30). Odlomki, kot so Pismo Hebrejcem 6,4–6 in 10,26–29, so svarila Judom, ki so se pridružili Cerkvi, ampak so razmišljali o tem, da bi zavrgli Kristusa in se vrnili k judovstvu. Svarilo pravi, da če odpadejo, s tem kažejo, da niso bili nikoli resnično odrešeni in jih zavračanje Jezusa Mesija pušča brez upanja. Evangelij po Mateju 7,22–23 kaže, da ti »lažni verniki«, ki jih Bog zavrača, niso zavrnjeni zato, ker bi bili izgubili vero, ampak zaradi dejstva, da jih Bog ni nikoli poznal.

Veliko je ljudi, ki so se pripravljeni površinsko poistovetiti z Jezusom. Kdo si ne želi večnega življenja in blagoslova? Vendar nas Jezus svari, naj ocenimo ceno učenčevstva (Evangelij po Luku 9,23–26; 14,25–33). Pravi verniki so ocenili to ceno, odpadniki pa ne. Odpadniki so ljudje, ki – ko zapustijo verne – kažejo dokaze, da sploh niso bili odrešeni (Prvo Janezovo pismo 2,19). Odpad ni izguba odrešitve, ampak pokazatelj, da odrešitve v resnici sploh niso imeli.



Povratek na slovensko domačo stran



Če je naša odrešitev večno gotova, zakaj Sveto pismo tako močno svari pred odpadom?