settings icon
share icon
Vprašanje

Kaj je največja zapoved?

Odgovor


Farizej, ki naj bi bil »strokovnjak za postavo«, je postavil to vprašanje Jezusu (Evangelij po Mateju 22,34–36). »Rekel mu je: ›Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso dušo in z vsem mišljenjem.‹ To je največja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: ›Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.‹ Na teh dveh zapovedih stoji vsa postava in preroki‹« (Evangelij po Mateju 22,37–40, glej tudi Evangelij po Marku 12,28–34).

Jezus tukaj navaja dve starozavezni zapovedi, ki povzemata vse zakone in zapovedi v Svetem pismu (Tretja Mojzesova knjiga 19,18; Peta Mojzesova knjiga 6,4–5; 10,12–13). Specifično pove bistvo desetih zapovedi (Druga Mojzesova knjiga 20 in Peta Mojzesova knjiga 5), ki povzema Božje stalno merilo za celotno človeštvo glede odnosov z njim in drug z drugim, namreč popolno in neskončno ljubiti Boga in bližnjega s popolnoma vsemi našimi sposobnostmi, ne da bi enkrat samkrat grešili. Pomanjkanje naše brezhibne ljubeče poslušnosti in nesebičnosti je vzrok za odtujitev med Bogom in človekom in med ljudmi. Naše uporništvo do Boga je pokvarilo vsak odnos.

Ko je drug učitelj Mojzesove postave vprašal, kako lahko »doseže večno življenje,« mu je Jezus odgovoril, da mora brezhibno izpolnjevati deset zapovedi, kot so povzete v teh dveh (Evangelij po Luku 10,25–37). Jezus potrjuje, da so Adam in vsi njegovi potomci zavezani k osebni, popolni, natančni in nenehni poslušnosti, z obljubo življenja za izpolnjevanje postave in z obljubo smrti za njeno kršenje. Samo dve zapovedi sta, ki ju moramo izpolnjevati, vendar to vsem spodleti. Celo mnogi samooznanjeni kristjani igrajo farizeja, skušajo upravičiti sebe, tako da zmanjšajo obseg in natančnost Božje moralne postave, da lahko pomirijo svojo vest in krivdo. Prikladno spregledajo ponovljene vse in izključijo tiste, ki jih ne želijo imeti za svojega bližnjega.

Jezusov odgovor je svetopisemski odziv na »farizeja« v vseh ljudeh vsepovsod, ki skušajo meriti duhovnost s tem, kako dobro mislijo, da izvajajo samo zunanje, delno, legalistično in hinavsko pobožnjaštvo. Vsak, tako kristjan kot nekristjan, mora v celoti izpolnjevati vse Božje moralne zakone. Merilo, ki ga je Bog postavil za Adama v edenskem vrtu, in je bilo ponovno postavljeno v Mojzesovi postavi, je isto merilo, ki ga zahteva Jezus – popolnost (Tretja Mojzesova knjiga 11,44–45; 19,2; 20,7.26; Peta Mojzesova knjiga 23,12–14; Evangelij po Mateju 5,43–48; Pismo Rimljanom 13,8–10; Pismo Galačanom 5,14; Jakobovo pismo 2,8–13). Vendar nihče, niti resnično na novo rojen kristjan, v katerem prebiva Sveti Duh, ne ljubi resnično in brezhibno Boga z vsemi zmožnostmi, prav tako ne svojega bližnjega enako kakor sebe.

Če iskreno razložimo Jezusove besede v kontekstu, se srečamo z dejstvom, da povzema celotno Mojzesovo postavo s tema dvema zapovedima. V tem trenutku oznanja postavo, ne evangelij. Jezus hoče, da razumemo, kako nemogoče je za nas, da bi bili brezhibno poslušni. To ni dobra novica. Njegov namen je, da izvoljeni spoznamo, da ker mi vsi vsak dan grešimo v mislih, besedah in dejanjih, ne moremo biti nikoli pravični pred Bogom po svojih zaslugah. Na ta način Jezus vodi tiste, ki jim je Bog dal milost, da vidijo edino upanje, ki nam je na voljo – Bog opravičuje brezbožneže (Pismo Rimljanom 4,1–8). Neuspeh, da bi popolnoma izpolnjevali Božjo postavo, prinaša njegovo jezo nad vse grešnike. Vendar samo po svoji milosti, samo po daru vere Bog pripiše Kristusovo pravičnost, odpusti prestopke in doseže opravičenje za tiste, ki verujejo (Pismo Rimljanom 4,9–25). »Bog pa izkazuje svojo ljubezen do nas s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Pismo Rimljanom 5,8). »Kajti konec postave je Kristus, v pravičnost vsakomur, ki veruje. Mojzes namreč piše o pravičnosti, ki je iz postave: Človek, ki to izpolnjuje, bo živel od tega« (Pismo Rimljanom 10,4–5). Vendar nihče ne more brezhibno izpolnjevati pravičnosti iz Mojzesove postave. Zato Bog usmiljeno pravi: »Kajti če boš s svojimi usti priznal, da je Jezus Gospod, in boš v svojem srcu veroval, da ga je Bog obudil od mrtvih, boš rešen. S srcem namreč verujemo, in tako smo deležni pravičnosti, z usti pa izpovedujemo vero, in tako smo deležni odrešenja. Saj pravi Pismo: Kdor koli vanj veruje, ne bo osramočen. Ni namreč razločka med Judom in Grkom, kajti isti je Gospod vseh, bogat za vse, ki ga kličejo. In res: Kdor koli bo klical Gospodovo ime, bo rešen« (Pismo Rimljanom 10,9–13). Kristusov evangelij »je vendar Božja moč v rešitev vsakomur, ki veruje … V njem se namreč razodeva Božja pravičnost, iz vere v vero, kakor je zapisano: Pravični bo živel iz vere« (Pismo Rimljanom 1,16–17).

Jezus nam jasno pove, kaj je najpomembnejša zapoved. Edino vprašanje je, ali resnično in dejansko živimo ti zapovedi? Ali mi (celo kristjani) resnično ljubimo Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vsem umom in z vso močjo in ali res ljubimo svojega bližnjega kakor samega sebe – ves čas in brezhibno? Če smo iskreni do sebe, vemo, da tega ne delamo. Z veseljem priznamo: »Toda preden je nastopila vera, nas je postava držala zaprte pod ključem, v pričakovanju vere, ki naj bi bila razodeta. To se pravi, da je postava postala za nas vzgojiteljica, ki nas je vzgojila za Kristusa, da bi bili opravičeni iz vere« (Pismo Galačanom 3,23–24). Samo po Božji milosti spreobrnitve priznavamo svojo grešnost in brezupnost ter se obračamo samo na Kristusa kot naše edino upanje odrešitve.

Kot kristjani, celo ko se trudimo v sodelovanju z močjo Svetega Duha, ki prebiva v nas, delamo samo majhne korake do ljubezni do Boga in svojega bližnjega. Zagotovo nikoli izkustveno ne dosežemo merila popolnosti, imenovanega v teh dveh zapovedih. Celo najbolj predani in popolnoma posvečeni kristjani nikoli ne dosežejo tega, da bi ljubili Boga z vsem srcem, dušo, umom in močjo v tem življenju (Pismo Rimljanom 7). Še dobro, da Bog pri kristjanih išče napredek, ne popolnost (Prvo pismo Timoteju 4,15). Ko naše srce in um postopoma spreminja Sveti Duh, ki prebiva v nas, se lahko izboljšamo v ljubezni do Boga in do drugih (Pismo Rimljanom 12; Prvo Petrovo pismo 1,13–16). A dokler smo v tem padlem, zemeljskem telesu, ki ga je pokvaril greh, ne bomo tega nikoli popolno storili. Ne obupujte nad svojimi porazi in ne bodite hinavci, tako da trdite, da delate nekaj, česar ne (Jakobovo pismo 2,8–13). Raje pustite, da vas neuspeh pripelje nazaj h Kristusovemu križu, kjer je umrl za svoje ljudi za njihov greh nepopolne ljubezni do Boga in do drugih. Veselite se v svoji bitki proti preostanku greha, ki prebiva v vas, in se zavedajte, da imate zagotovljeno odrešitev s pripisano Kristusovo pravičnostjo, ne po kakršni koli svoji zaslugi (preučujte Pismo Rimljanom 6–8).

English



Povratek na slovensko domačo stran

Kaj je največja zapoved?
Dajte to stran v skupno rabo: Facebook icon Twitter icon Pinterest icon Email icon
© Copyright Got Questions Ministries