Monergizem ali sinergizem – kateri pogled je pravilen?


Vprašanje: Monergizem ali sinergizem – kateri pogled je pravilen?

Odgovor:
O tej temi se že stoletja vroče razpravlja v cerkvi, saj zadeva srce samega evangelija. Pri monergizmu ali sinergizmu gre za to, teološkoteoretično povedano, kdo opraviči grešnika pred Bogom. Monergizem, ki izhaja iz sestavljene grške besede, ki pomeni ›delati sam‹, je nauk, da Bog sam izvede (doseže) opravičenje. Ta nauk potrjujejo predvsem mnoga kalvinistična baptistična, reformirana in luteranska izročila, ki imajo svoje korenine nauka v Avguštinu iz Hipona (13.11.354–28.8.430 po Kr.), patristiki in apostolih. Tesno je povezan s tem, kar poznamo kot »nauki milosti«, ki so se ponovno uveljavili v protestantski reformaciji v 16. stoletju. Sinergizem, ki izhaja iz sestavljene grške besede, ki pomeni ›delati skupaj‹, pa je nauk, da grešnik sodeluje z Bogom v izvedbi (doseganju) svojega opravičenja. Ta nauk pa potrjuje arminiansko izročilo, ki izhaja iz srednjeveške rimske cerkve in Pelagija (pribl. 390–418 po Kr.). Monergizem se povezuje z Martinom Luthrom (10.11.1483–18.2.1546) in Jeanom Calvinom (10.7.1509–27.5.1564 po Kr.). Sinergizem se povezuje z Jacobom Arminiusom (10.10.1560–19.10.1609 po Kr.). Njegovi pogledi so postali priljubljeni zaradi Charlesa Finneyja (29.8.1792–16.8.1875 po Kr.) v 19. stoletju in jih zagovarja večina sodobnih evangelijskih cerkva. Niti Calvin niti Arminius nista avtorja nauka, ki tipično nosi njuno ime, ampak je vsak preprosto najbolj znan zagovornik tega, kar je postalo znano kot kalvinizem (monergizem) in arminianstvo (sinergizem).

O teh dveh nasprotujočih si naukih se je veliko razpravljalo v zgodnjem 17. stoletju, ko so pristaši Arminiusa izdali Pet točk ugovorov, dokument, v katerem je zapisano, kje se njihov nauk razlikuje od naukov Luthra in Calvina in od luteranske in reformirane cerkve. Osrednja točka v tej razpravi je nasprotje med kalvinističnim naukom o brezpogojni izvoljenosti (samo milost) in med arminianskim naukom o pogojni izvoljenosti (milost plus sodelovanje). Če Sveto pismo uči, da je izvoljenost brezpogojna, moramo verovati, učiti in izvajati monergistični nauk o opravičenju. Nasprotno pa, če Sveto pismo uči, da izvoljenost temelji na Božjem vnaprejšnjem vedenju, kdo se bo odzval na njegovo ponudbo milosti po svoji volji (čeprav s pomočjo), moramo verovati, učiti in izvajati sinergistični nauk o opravičenju.

Nauk o brezpogojni izvoljenosti je zapisan v Westminstrski veroizpovedi: »Tiste ljudi, ki so vnaprej določeni za življenje, je Bog pred utemeljitvijo sveta po svojem večnem in nespremenljivem namenu in skrivnem svetovanju in dobri volji izbral v Kristusu za večno slavo, samo po svoji brezplačni milosti in ljubezni, brez predvidevanja o njihovi veri ali dobrih delih ali vztrajanju v njih ali v kateri drugi stvari v bitju, kot pogojih ali vzrokih za to; in vse kot hvala za njegovo slavno milost« (WCF III.5, poudarek dodan). Glej tudi Drugo londonsko baptistično veroizpoved iz leta 1689, 3. poglavje: Božji odlok. Brezpogojna izvoljenost je Božja suverena in svobodna izbira tistih, ki jih je vnaprej določil za odrešitev, kar temelji samo na njegovi ljubeči, dobri volji in na ničemer drugem. Specifično njegova izbira izvoljenih ne temelji na predvidevanju o veri ali dobrih delih ali vztrajanju v veri ali dobrih delih niti na kateri koli drugi stvari v osebi, ki bi pogojevala ali povzročala, da bi ga to navedlo, da jo je izbral.

Izmed številnih besedil od Prve Mojzesove knjige do Razodetja bomo poudarili samo dva tipična svetopisemska odlomka, ki podpirata ta nauk. Prvi je Pismo Efežanom 1,3–6: »Slavljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki nas je v nebesih v Kristusu blagoslovil z vsakršnim duhovnim blagoslovom: pred stvarjenjem sveta nas je izvolil v njem, da bi bili pred njegovim obličjem sveti in brezmadežni. V ljubezni nas je vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep njegove volje, v hvalo veličastva njegove milosti, s katero nas je obdaril v Ljubljenem.« Tukaj Sveto pismo uči, da je Bog izbral izvoljene, da bodo v Kristusu – sveti in brezmadežni – preden je bil ustvarjen svet in ta odločitev je temeljila samo na »dobrem namenu njegove volje.« Drugi odlomek je Pismo Rimljanom 9,14–18: »Kaj bomo torej rekli? Je mar pri Bogu krivica? Nikakor ne! Saj pravi Mojzesu: Usmilil se bom, kogar se usmilim, in milosrčen bom, s komer sem milosrčen. Torej ni odvisno od tistega, ki hoče, niti od tistega, ki teče, ampak od Boga, ki izkazuje usmiljenje. Saj pravi Pismo faraonu: Prav zato sem te obudil, da na tebi pokažem svojo moč in da se moje ime razglasi po vsej zemlji. Bog se torej usmili, kogar se hoče, in zakrkne, kogar hoče.« Božja izbira ni odvisna od ničesar, kar nekdo stori ali veruje. Pač pa je izvoljenost izključna domena Božjega ljubečega usmiljenja in milosti (glej celotno 9. poglavje Pisma Rimljanom).

Bistvo reformirane (monergistične) soteriologije pa je, da Bog v Kristusu pravzaprav opraviči tiste specifične upornike, za katere je Kristus pomiril Božjo jezo nad njimi, ne da Bog naredi vse ljudi za potencialno rešljive. Ker smo vsi smrtniki rojeni duhovno mrtvi v izvirnem grehu, ki smo ga podedovali od Adama, naša pokvarjena, padla narava moralno ne more izbrati Boga (popolna izprijenost). Brez predhodne obnove (ponovno rojstvo), ki jo naredi Sveti Duh, ki prebiva v oživljenem, človek vedno zavrne Boga. Zato mora Bog milostno ravnati monergistično (enostransko), da bi opravičil svoje izvoljene brez kakršnega koli predpogoja, kot je vera, ki bi se zahteval od človeka (Pismo Efežanom 2,8–9). Vse človeštvo v svojem padlem, grešnem stanju preprosto ni zmožno sodelovati z Bogom v opravičenju. Tako je Kristusova spravna žrtev za greh dosežena odkupitev določenega, Bogu znanega, vnaprej določenih izvoljenih ljudi (omejena sprava). Ta milost opravičenja, ki je bila določena v minuli večnosti in dosežena v zgodovini na Kalvariji, se potem prenese posamezno in časovno na Božje izvoljene, ko Sveti Duh prenese Kristusovo spravno žrtev na vse tiste, ki jih je izbral, tako da je obnovil njihovega duha pri ponovnem rojstvu, v njih dosegel spreobrnitev in vero ter jih spreobrnil iz nevere (neustavljiva milost). Nazadnje bo Bog tiste, ki jih je odkupil, ohranil v veri do konca (ohranitev svetih). Od začetka do konca je opravičenje (v vseh svojih vidikih) delo Boga in samo Boga – monergizem! Gre za to, da je Kristusova smrt pravzaprav kupila za Boga specifične, nemočne grešnike, ki jim milostno in suvereno da svojo naklonjenost – izvoljene. Preberite v Pismu Rimljanom 8,28–30. Obstaja skupina ljudi, ki so »poklicani po njegovem [Božjem] načrtu«. Te ljudi prepoznamo kot »tiste, ki ljubijo Boga,« ker jih je Bog že vnaprej poznal, vnaprej določil, poklical, opravičil, poveličal. Troedini Bog stvarstva sam čudežno ponovno ustvarja in vodi kot pastir to izvoljeno in določeno skupino ljudi (tiste, ki ljubijo Boga, izvoljene) od vnaprejšnjega poznavanja do poveličanja in nihče se po poti ne izgubi.

Pet točk ugovorov zagovarja sinergistični argument: »Da je Bog, z večnim in nespremenljivim namenom v Jezusu Kristusu, svojem Sinu, pred utemeljitvijo sveta določil izmed padlega, grešnega človeštva, da bo rešil v Kristusu, zaradi Kristusa in po Kristusu tiste, ki bodo po milosti Svetega Duha verovali v njegovega Sina Jezusa in vztrajali v veri in poslušnosti vere po njegovi milosti vse do konca; po drugi strani pa bo pustil nepopravljive in neverujoče v grehu in pod jezo in jih obsodil kot odtujene od Kristusa v skladu z besedo evangelija v Evangeliju po Janezu 3,36: ›Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza,‹ in prav tako v skladu z drugimi odlomki v Svetem pismu« (FAR, Article I, poudarek dodan). Arminianska, polpelagijanska (sinergistična) trditev je, da je opravičenje pogojeno z vero še neobnovljenih, do Boga sovražnih upornikov in njihove posledične vztrajnosti (religiozna dela). Nauk o pogojni izvoljenosti postavlja odločilni dejavnik opravičenja naravnost na grešnikovo domnevno zmožnost, da izbere Jezusa in ostane v njem. Arminianisti trdijo, da je grešnikova zmožnost, da izbere Jezusa, rezultat univerzalne »predhodne« milosti, ki jo je Bog dal vsem ljudem, kar nadomesti učinke padca in dovoli človeku, da se odloči, ali bo sprejel ali zavrnil Kristusa. Z drugimi besedami, Bog je storil nekaj za vsakogar, da mu omogoči izbiro, da sprejme opravičenje in da ta izbira reši grešnika. Svetopisemska referenca, ki jo navaja Točka I (Evangelij po Janezu 3,36), pravilno potrjuje, da imajo tisti, ki verujejo, večno življenje, tisti pa, ki zavrnejo Kristusa, nimajo večnega življenja. Vendar to samo opisuje, kaj je res za opravičenega svetega in obsojenega brezbožneža, namesto da bi predpisalo, kaj mora storiti duhovno mrtev grešnik, da bi bil odkupljen. Zato sinergistični nauk, ki trdi, da Bog omogoči opravičenje vsakomur, odvisno od njegove posamezne odločitve (dela), ki udejanji odrešitev, svetopisemsko ni podprt.

Monergizem trdi, da je Bog tako potreben kot zadosten povzročitelj opravičenja. Sinergizem trdi, da je Bog potreben, a ne zadosten povzročitelj opravičenja. Trdi, da grešnikova domnevna moralna svobodna volja in Božja aktivnost sinergistično sodelujeta pri opravičenju. Logična in svetopisemska pomanjkljivost pri sinergističnem argumentu je, da v tem pogledu Kristusova spravna žrtev dejansko ne opraviči nikogar. Sinergizem daje odgovornost za opravičenje na duhovno mrtvega (neodzivnega) grešnika. Od sužnjev greha se pričakuje, da bodo udejanjili odrešitev, tako da bodo izbrali Kristusa, preden bodo osvobojeni po Duhu. Torej, če Kristusova smrt na križu dejansko ni bila spravna žrtev za nikogar posebej, potem je mogoče (zares zagotovo), da ne bi nihče izbral, da bi bil odrešen. Se od nas pričakuje, da verjamemo, da je Kristus umrl za to? Če Kristusova žrtev samega sebe za greh pravzaprav ne očisti nikogar, kako razložimo množico odlomkov, kot je Pismo Rimljanom 8,28–30? Vsi grški glagoli tukaj so v aoristu/povednem naklonu, kar pomeni, da so opisana dejanja dokončana. V tem odlomku ni navedena samo potencialnost (glej tudi Pismo Efežanom 2,1–9; Drugo pismo Timoteju 1,9). Ne. Bog pravi, da je monergistično, odločno in v celoti dosegel dejansko in učinkovito opravičenje za svoje izbrane ljudi. Poleg tega Točka IV Ugovorov pravi, da se Božji milosti da upirati, Točka V pa trdi, da lahko tisti, ki so izbrali Božjo milost, tudi padejo iz te milosti in »se vrnejo v ta sedanji hudobni svet« in postanejo »brez milosti«. Ta pogled nasprotuje jasnemu učenju Svetega pisma glede večne gotovosti za vernika (ohranitev svetih).

Monergisti ne zanikajo, da je vera potrebna za odrešitev. A prava, odrešujoča vera sama je milostni dar od Boga, dan njegovim izvoljenim (Pismo Efežanom 2,8–9). To je Božje orodje odrešitve. Red odrešitve (Ordo Salutis) v Pismu Rimljanom 8,29–30 nam kaže Božji logični razvoj odrešitve. Opravičenje, ki je samo po milosti, samo po veri samo v Jezusa Kristusa, je četrta na Božjem seznamu; pred njo je vnaprejšnje poznavanje, vnaprejšnja odločenost (predestinacija) in klic. Božji klic vključuje, da človek sliši evangelij, je obnovljen (Sveti Duh povzroči novo rojstvo), vero (prepričanje) in spreobrnitev (odvrnitev od greha h Kristusu). Ta dejavni klic je od Boga določen in dosežen nadnaravni proces spreminjanja izgubljenih grešnikov v svete. Skozi oznanjanje postave in evangelija Sveti Duh prerodi izvoljene in jim da vero in spreobrnitev (Evangelij po Janezu 3,3–6; Pismo Rimljanom 10,8–17). Vendar preden se opravičenje časovno zgodi v življenju posameznika, mora pred tem logično obstajati Božje suvereno vnaprejšnje poznavanje in vnaprejšnja določitev.

Arminianisti trdijo, da se vnaprejšnje poznavanje nanaša na Boga, ki izbere tiste, za katere je vnaprej vedel, da ga bodo izbrali. Če je tako, potem Božja izvoljenost nič več ne temelji na »dobrem namenu njegove volje«, ampak na zasužnjeni grešnikovi domnevni zmožnosti, da izbere Jezusa, kljub svojemu pokvarjenemu stanju, ki je v skladu s Pismom Rimljanom 8,5–8 sovražno do Boga in nezmožno, da to stori. Arminianski nauk o vnaprejšnjem poznavanju tudi nasprotuje jasnemu učenju odlomkov, kot sta Pismo Efežanom 1,3–6 in Pismo Rimljanom 9,14–18, ki sta bila omenjena zgoraj v podporo brezpogojni izvoljenosti. Arminianski sinergizem izrecno oropa Boga njegove suverenosti in slave, tako da položi odgovornost za odrešitev naravnost na ramena pokvarjenih grešnikov, ki so v celoti nezmožni sodelovanja pri svojem opravičenju.

Če zaključimo, teža tako teoloških kot svetopisemskih dokazov podpira monergistični nauk o opravičenju. Jezus Kristus je začetnik in dopolnitelj vere (Pismo Hebrejcem 12,1–2). Tisti, ki je začel dobro delo v svojih izbranih, ga bo dokončal do dneva Kristusa Jezusa (Pismo Filipljanom 1,6). Monergizem ima globoko posvetitveni vpliv na kristjanov pogled tako na opravičenje kot na evangeliziranje. Ker opravičenje temelji izključno na Božji odrešujoči milosti, ni prostora za to, da bi se kdorkoli hvalil. Vsa slava gre Kristusu (Pismo Efežanom 2,8–9). Ker Bog dejansko reši vse grešnike, za katere je Kristus umrl, potem bo svobodna ponudba evangelija vsakomur obrodila sad, dokler ne bodo vsi izvoljeni varno pripeljani do odrešujoče vere. Bog je obljubil, da bo rešil svoje izvoljene skozi oznanjanje svoje besede, Svetega pisma. Monergizem pomeni slava Bogu! »Zavoljo Kristusa smo torej poslani, po nas vas kliče Bog. Zavoljo Kristusa vas prosimo, spravite se z Bogom. Njega, ki ni poznal greha, je zavoljo nas storil za greh, da bi mi postali Božja pravičnost v njem.« (Drugo pismo Korinčanom 5,20–21).

English


Povratek na slovensko domačo stran
Monergizem ali sinergizem – kateri pogled je pravilen?

Ugotovite, kako ...

Preživite večnost z Bogom



Sprejmite odpuščanje z Bogom