Kaj je mesén kristjan?


Vprašanje: Kaj je mesén kristjan?

Odgovor:
Je pravi kristjan lahko mesén? Beseda »mesén« je prevedek grške besede sarkikos. S to besedo so opisani kristjani v Prvem pismu Korinčanom 3,1–3. Apostol Pavel te Korinčane naslavlja kot »brate«; to je izraz, s katerimi sicer Pavel označuje skoraj samo kristjane. V nadaljevanju jih opisuje kot »mesene«. Zato lahko sklepamo, da so pravi kristjani lahko meseni. Sveto pismo nedvoumno pravi, da noben kristjan ni brez greha (Prvo Janezovo pismo 1,8–10). Kadar koli grešimo, ravnamo meseno.

Pravilno pojmovanje je torej takšno: čeprav kristjan občasno ravna meseno, pravi kristjan ne ostaja mesen ves čas. Nekateri pojem »mesen kristjan« tolmačijo napačno, saj trdijo, da lahko prenovljen človek živi tudi povsem meseno, ne da bi kar koli v njegovem življenju kazalo, da je bil ta človek na novo rojen oziroma da je nova stvaritev (Drugo pismo Korinčanom 5,17). Takšno pojmovanje je povsem nebiblično. Pravimo mu herezija antinomizma. Iz Jakobovega pisma 2 je več kot jasno razvidno, da iz prave vere vznikajo dobra dela. V Pismu Efežanom 2,8–10 je zapisano, da smo sicer odrešeni samo z milostjo, samo po veri, samo v Kristusa, da pa odrešenost vedno privede do dobrih del posvečenosti. Ali je možno, da se kristjan v obdobju neuspeha in/ali uporništva vede meseno? Da. Ali bo pravi kristjan ostal neskesano mesen? Ne.

Sveto pismo uči doktrino, ki jo imenujemo vztrajnost svetih (Pismo Rimljanom 8,28–30). Ker je večna varnost svetopisemsko dejstvo, je rešen celo kristjan, ki se vede meseno. Odrešenja ni mogoče izgubiti, saj je odrešenje brezplačno Božje darilo, ki nam ga Bog ne bo odvzel (gl. Evangelij po Janezu 10,28; Pismo Rimljanom 8,37–39; Prvo Janezovo pismo 5,13). V prvem pismu Korinčanom 3,15 je rečeno, da bo kristjan, ki ravna meseno, zagotovo odrešen. »Tisti pa, čigar delo bo zgorelo, bo trpel škodo. Sam se bo sicer rešil, vendar kakor skozi ogenj.« Vprašanje ni, ali je človek, ki se razglaša za kristjana, a živi meseno, odrešenje izgubil; vprašanje je, ali je bil ta človek sploh res odrešen (Prvo Janezovo pismo 2,15–19). Vztrajna, neprestana, neskesana grešna mesenost je znak, da človek sploh ni bil obnovljen in da se v njim ni naselil Sveti Duh.

Kristjani, ki se začnejo vesti meseno, morajo pričakovati, da jih bo Bog ljubeče discipliniral (Pismo Hebrejcem 12,4–11) in jih tako obnovil v svetosti, pravičnosti in poslušnosti. Pravi kristjani postopoma rastejo v svetosti (Pismo Rimljanom 12,1–2), pri čemer postajajo vse bolj duhovni in vse manj meseni – to je proces, ki mu pravimo posvečevanje. Dokler nismo popolnoma in dokončno rešeni svojega grešnega mesa v smrti ali v Kristusovi vrnitvi, se soočamo z občasnimi izbruhi mesenosti. Za pravega kristjana pa so ti meseni izbruhi izjema, ne pravilo. Z vztrajanjem v veri njihova moč in pogostost postopoma upadata.

English


Povratek na slovensko domačo stran
Kaj je mesén kristjan?