Vprašanje
Zakaj obstaja toliko različnih krščanskih razlag?
Odgovor
Sveto pismo pravi, da obstaja »en Gospod, ena vera, en krst« (Pismo Efežanom 4,1–6). Ta odlomek poudarja enotnost, ki obstaja v Kristusovem telesu, ker v vseh prebiva »en Duh« (vrstica 4). V vrsticah 1–3 Pavel poziva vernike k ponižnosti, krotkosti, potrpežljivosti in ljubezni. Vse to je potrebno, »da ohranite edinost Duha.« V skladu z odlomkom Prvo pismo Korinčanom 2,6–13 Sveti Duh kot Bog (tretja oseba troedinega Boga) pozna Božji um (vrstica 11). Razodel je (vrstica 10) skrito Božjo modrost (vrstica 7) svojim apostolom (gl. »mi/nas« v vrsticah 6–7.10–12). Apostoli so govorili, kar je v Bogu, kar jih je učil Sveti Duh (gl. »mi« v vrstici 13). Ta dejavnost Svetega Duha se imenuje posebno razodetje. To posebno razodetje je Sveto pismo.
V popolnem svetu bi vsak vernik vestno preučeval Sveto pismo (Drugo pismo Timoteju 2,15). Zanašanje v molitvi na razsvetljenje Svetega Duha posebnega razodetja apostolom, ki je zapisano za nas v Svetem pismu, bi odstranilo veliko zmede. Kot lahko jasno vidimo, to ni popoln svet. Nihče izmed nas, v katerem prebiva Sveti Duh, ne uboga brez napak Svetega Duha. Vsi kristjani ga v različnih merah žalostijo (Pismo Efežanom 4,30). Tako je verjetno najpogostejši vzrok, da imajo pristni kristjani različne razlage Svetega pisma, preprosto ta, da nihče izmed nas ne uboga v celoti in brez izjeme Svetega Duha. V nadaljevanju je naštetih nekaj drugih razlogov za veliko razlikovanje prepričanj med tistimi, ki poučujejo Sveto pismo.
1. Nevera. Dejstvo je, da mnogi, ki trdijo, da so kristjani, niso bili na novo rojeni (Evangelij po Janezu 3,1–21). Nosijo nalepko »kristjan«, vendar niso obnovljeni. Mnogi, ki sploh ne verjamejo, da je Sveto pismo resnično, si ga drznejo učiti. Trdijo, da govorijo za Boga, vendar živijo v samoprevari nevere. Mnoge napačne razlage Svetega pisma prihajajo iz takšnih virov.
Nemogoče je, da bi nevernik pravilno razlagal Sveto pismo. »Duševni človek ne sprejema tega, kar prihaja iz Božjega Duha. Zanj je to norost in tega ne more spoznati, ker se to presoja duhovno« (Prvo pismo Korinčanom 2,14). Neodrešeni človek ne more razumeti resnice Svetega pisma. Nima razsvetljenja od Svetega Duha. Če je nekdo duhovnik ali teolog, to ne jamči točnosti njegove razlage.
Primer zmede, ki jo ustvari nevera, najdemo v Evangeliju po Janezu 12,28–29. Jezus moli k Očetu z besedami: »Oče, poveličaj svoje ime.« Oče odgovori s slišnim glasom iz nebes, ki ga slišijo vsi v bližini. Vendar bodite pozorni na razliko v razlagi: »Množica, ki je stala zraven in to slišala, je govorila: ›Zagrmelo je.‹ Drugi pa so govorili: ›Angel mu je govoril.‹« Vsi so slišali isto – razumljivo izjavo iz nebes –, a vsak je slišal, kar je želel slišati.
2. Pomanjkanje usposabljanja. Apostol Peter svari pred tistimi, ki napačno razlagajo Sveto pismo. Njihovo napačno učenje pripisuje dejstvu, da »niso poučeni« in »so neutrjeni« (Drugo Petrovo pismo 3,16). Timoteju je bilo naročeno: »Potrudi se, da se boš pred Bogom izkazal za preizkušenega, za delavca, ki se mu ni treba sramovati in ki pravilno ravna z besedo resnice« (Drugo pismo Timoteju 2,15). Ne obstaja bližnjica do pravilne svetopisemske razlage. Za to je potrebno vestno preučevanje.
3. Slaba hermanevtika. Do velikih napak je prišlo zaradi spodletelega poskusa uporabe prave hermanevtike (vede o razlaganju Svetega pisma). Razlaganje vrstice ali majhnega dela besedila brez konteksta vodi v branje besedila s predpostavljenim pomenom. To lahko močno škodi namenu vrstice ali besedila. Neupoštevanje širšega konteksta poglavja in knjige ali nerazumevanje zgodovinskega/kulturnega konteksta prav tako vodi v težave. Da bi pravilno razložili besedilo, ga je treba razumeti v splošnem okviru celotnega Svetega pisma.
4. Neupoštevanje celotne Božje besede. Apolo je bil mogočen in spreten govorec, vendar je poznal samo Janezov krst. Ni vedel za Jezusa in kako je omogočil odrešitev, zato je bilo njegovo sporočilo nepopolno. Akvila in Priskila sta ga vzela na stran »in mu še podrobneje razložila Božjo pot« (Apostolska dela 18,24–28). Po tem je Apolo pravilno oznanjal Jezusa Kristusa. Nekatere skupine in posamezniki danes imajo nepopolno sporočilo, ker ne učijo celotnega Svetega pisma. Ne dovolijo, da bi Sveto pismo razlagalo Sveto pismo. Zato jim manjka tako svetopisemska kot sistematska teologija.
5. Sebičnost in prevzetnost. Žalostno je reči, a mnogo razlag Svetega pisma temelji na posameznikovih osebnih pristranskostih in doktrinah, ki jih je ustvaril človek. Lažni učitelji izkoriščajo priložnosti za osebno napredovanje, tako da oglašujejo »nov pogled« na Sveto pismo. Nekateri aktivno izkrivljajo Sveto pismo za oseben dobiček. (Gl. opis lažnih učiteljev v Judovem pismu.)
6. Nezrelost. Ko kristjani ne zorijo, kot bi morali, to negativno vpliva na njihovo zmožnost, da bi razumeli Božjo besedo. »Mleka sem vam dal piti, ne jedi, saj je še niste zmogli. Pa tudi zdaj je še ne zmorete. Še ste namreč meseni« (Prvo pismo Koričanom 3,2–3). Nezrel kristjan ni pripravljen na »meso« Božje besede. Zato je ovirano njegovo razumevanje, razlaga in uporaba težjih stvari v Svetem pismu. Bodite pozorni, da je dokaz za mesenost Korinčanov razdor v njihovi cerkvi (vrstica 4).
7. Neprimeren poudarek izročila. Nekatere cerkve trdijo, da verjamejo v Sveto pismo, vendar je njihova razlaga vedno podrejena nesvetopisemskim izročilom njihove cerkve. Kjer sta izročilo in učenje Svetega pisma v sporu, dajejo prednost izročilu. To učinkovito negira avtoriteto besede in daje prevlado doktrinam zmotljivega vodstva cerkve, ki jih je ustvaril človek.
V bistvenih stvareh je Sveto pismo zelo jasno. V Svetem pismu ni nič dvoumnega o božanstvu Kristusa. Resničnost nebes in pekla je jasno predstavljena. Odrešitev samo po milosti, po veri samo v Kristusa, kot je razodeto samo v Svetem pismu, samo v Božjo slavo je nezmotljivo sporočilo Svetega pisma. O nekaterih manj pomembnih stvareh pa je učenje Svetega pisma manj jasno, zato to naravno vodi v različne razlage. Na primer, nimamo neposredne svetopisemske zapovedi, ki bi urejala pogostost Gospodove večerje ali sloga glasbe, ki naj bi ga uporabljali. Res je, da imajo lahko iskreni kristjani različne razlage odlomkov, ki se tičejo teh manj pomembnih zadev.
Moramo biti dogmatični, kjer je dogmatično Sveto pismo, in se izogibati dogmatizmu, kjer Sveto pismo ni dogmatično. Cerkve naj bi si prizadevale, da bi bile podobne Judom v Beroji, ko so slišali učenje apostola Pavla. »... vsak dan [so] preiskovali Pisma, če je res tako« (Apostolska dela 17,11). To je varovalo, ki ga potrebujemo, da ostanemo trdno združeni v doktrini apostolov. Vedno obstaja enotnost med verniki, ki verujejo v doktrino apostolov (Evangelij po Janezu 17,20–21; Pismo Efežanom 4,1-16).
English
Zakaj obstaja toliko različnih krščanskih razlag?
