Zakaj obstaja toliko krščanskih denominacij?


Vprašanje: Zakaj obstaja toliko krščanskih denominacij?

Odgovor:
Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo najprej razlikovati med denominacijami v Kristusovem telesu in nekrščanskimi kulti in lažnimi religijami. Baptisti, prezbiterijanci in luterani (evangeličani) so primeri krščanskih denominacij. Mormoni in Jehovove priče so primeri kultov. Trdijo, da so krščanski, ampak zanikajo enega ali več bistvenih elementov krščanske vere. Judaizem, islam, hinduizem in budizem so primeri popolnoma ločenih lažnih religij.

Porast denominacij v krščanski veri se je začel s protestantsko reformacijo. Reformatorji (Luther, Calvin, Zwingli, Cranmer itd.) so skušali popraviti doktrinske zmote v Rimskokatoliški cerkvi v 16. stoletju. Sčasoma so se pojavile štiri glavne smeri protestantizma: luterani (evangeličani), reformirana cerkev, anabaptisti in anglikanci. Iz teh štirih so se skozi stoletja razvile druge denominacije.

Luteranska (evangeličanska) denominacija se imenuje po Martinu Luthru in temelji na njegovem učenju. Reformirane cerkve poudarjajo učenje Jeana Calvina, Ulricha Zwinglija in drugih, ki so zagovarjali doktrine milosti. V okviru anabaptistov obstajajo menoniti, amiši, huteriti in drugi. Prezbiterijanci in episkopalci (anglikanci) se imenujejo po svojih pogledih na vodenje cerkve, ki izhaja iz poudarka na grških besedah za starešine – presbyteros in škofe – epískopos. Metodisti, veja anglikanstva, so dobili svoje ime, ker je bil njihov ustanovitelj John Wesley znan po svojih »metodah« za duhovno rast. Baptisti, ki izhajajo iz reformirane cerkve, so dobili svoje ime, ker poudarjajo izključno krst verujočega, to je »credo baptizem«. Vsaka denominacija ima nekoliko drugačne doktrinske poudarke, ki temeljijo na razumevanju stvari, kot so: način in pomen krsta, Gospodova večerja, suverenost Boga proti svobodni volji človeka pri odrešitvi, prihodnost Izraela in cerkve, vzetje vernikov s sveta pred veliko stisko ali po njej, obstoj darov »znamenj« v sodobnem času in tako naprej. Te razlike so sprejemljive, dokler ne kršijo osrednje svetopisemske resnice, da je odrešitev samo po milosti, po veri samo v Kristusa, kot je razodeto samo v Svetem pismu, samo za Božjo slavo. Denominacije so sprejemljive samo, če so rezultat iskrenih razlik pri tolmačenju pobožnih ljudi, ki imajo pomanjkljivosti, če se ti trudijo častiti Boga in ohraniti doktrinsko čistost v skladu s svojo vestjo in razumevanjem Svetega pisma o sekundarnih ali terciarnih zadevah.

Danes obstaja veliko različnih denominacij. Izvorne »glavne« denominacije, ki so omenjene zgoraj, so pognale številne poganjke, kot so Skupnosti Boga, Krščanska in misijonarska zveza, nazarenci, svobodne evangelijske cerkve, neodvisne svetopisemske cerkve in drugi. Nekatere denominacije poudarjajo rahle doktrinske razlike. Nekatere imajo različne sloge čaščenja in vodenja cerkve. So sprejemljive, če ostajajo v skladu s pričevanjem Svetega pisma. Prave cerkve in verniki morajo biti enotnih misli o svetopisemskih bistvenih elementih vere. Ti so povzeti v zgodovinskih, pravovernih izpovedih zgodnje Cerkve: apostolska veroizpoved, nicejska veroizpoved (325 n. št.), kalcedonska veroizpoved (451 n. št.), atanazijska veroizpoved (500 n. št.), kanoni koncila v Orangeu (529 n. št.) in izjava o veri tretjega koncila v Konstantinoplu (681 n. št.). Ta zemljepisna širina povzroča toliko različnih »okusov« krščanstva. Prezbiterijanska cerkev v Ugandi bo imela čaščenje drugačnega sloga kot prezbiterijanska cerkev v Sloveniji, vendar bo njuno doktrinsko stališče večinoma enako. Različnost je nekaj dobrega, neenotnost pa ni. Če se dve cerkvi ne strinjata glede doktrin, je morda potrebna milostna razprava in dialog o pomenu in uporabi Svetega pisma. Takšno »brušenje železa z železom« (Pregovori 27,17) je koristno za vse. Če se ne strinjajo o slogu in obliki, pa je dobro, da ostanejo ločeni in priznajo drug drugega. Vendar ta ločenost ne odstrani naloge kristjanov, naj se ljubijo med seboj (Prvo Janezovo pismo 4,11–12) in so nazadnje združeni kot eno v Kristusu po apostolski doktrini, ki jo vsebuje Sveto pismo (Evangelij po Janezu 17,21–22).

English
Povratek na slovensko domačo stran
Zakaj obstaja toliko krščanskih denominacij?