Ali naj bi bili kristjani strpni do verskih prepričanj drugih ljudi?



Vprašanje: Ali naj bi bili kristjani strpni do verskih prepričanj drugih ljudi?

Odgovor:
V našem času »strpnosti« se moralni relativizem slavi kot najvišja vrednota. Vse filozofije, ideje in verski sistemi imajo enako vrednost, pravi relativist, in so vredni enakega spoštovanja. Tisti, ki so bolj naklonjeni enemu verskemu sistemu v primerjavi z drugimi ali – še huje – ki trdijo, da poznajo absolutno resnico, veljajo za ozkosrčne, nerazsvetljene ali celo fanatične.

Seveda različna verstva zagovarjajo medsebojno izključujoče trditve in relativist ne more logično uskladiti popolnih nasprotij. Na primer, Sveto pismo trdi: »Kakor je ljudem določeno enkrat umreti, potem pa pride sodba« (Pismo Hebrejcem 9,27), medtem ko nekatera vzhodna verstva učijo o reinkarnaciji. Torej, ali umremo enkrat ali velikokrat? Obe učenji ne moreta biti resnični. Relativist v bistvu ponovno definira resnico, da bi ustvaril paradoksalen svet, kjer lahko soobstajajo mnogovrstne, nasprotujoče si »resnice«.

Jezus je rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Evangelij po Janezu 14,6). Kristjan je sprejel Resnico, in sicer ne samo kot koncept, ampak kot osebo. To priznavanje Resnice oddalji kristjana od današnje tako imenovane »odprtosti«. Kristjan javno priznava, da je Jezus vstal od mrtvih (Pismo Rimljanom 10,9–10). Če resnično verjame v vstajenje, kako je lahko »odprt« za nevernikovo trditev, da Jezus ni nikoli vstal od mrtvih? Če bi kristjan zanikal jasno učenje Božje besede, bi s tem izdal Boga.

Bodite pozorni na to, da smo v naših primerih do zdaj navedli temelje vere. O nekaterih stvareh (na primer o Jezusovem telesnem vstajenju) se ne da razpravljati. Druge stvari so morda odprte za razpravo, na primer: kdo je napisal Pismo Hebrejcem ali kakšna je bila narava Pavlovega »trna v mesu«. Izogibati pa bi se morali vključevanju v razprave o stvareh, ki so drugotnega pomena (Drugo pismo Timoteju 2,23; Pismo Titu 3,9).

Tudi ko kristjan razpravlja oz. se pogovarja o pomembnih naukih, bi moral obvladovati samega sebe in izkazovati spoštovanje drugim. Nekaj je, če se ne strinjaš z nekim mnenjem; nekaj drugega pa je, če omalovažuješ človeka. Trdno se moramo oklepati Resnice, obenem pa izkazovati usmiljenje tistim, ki dvomijo vanjo. Kot Jezus moramo biti polni milosti in resnice (Evangelij po Janezu 1,14). Peter je našel dobro ravnotežje med pravim odgovorom in ponižnostjo: »Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem« (Prvo Petrovo pismo 3,15–16).



Povratek na slovensko domačo stran



Ali naj bi bili kristjani strpni do verskih prepričanj drugih ljudi?