Zakaj so vsi kristjani hinavci?


Vprašanje: Zakaj so vsi kristjani hinavci?

Odgovor:
Za kristjane verjetno nobena oznaka ni bolj žaljiva kot ta, da so kristjani hinavci. Žal pa mnogi ljudje menijo, da kristjane upravičeno imenujejo hinavce. Grška beseda hypokrisis pomeni 'pretvarjanje, uprizarjanje'. Pojavlja se tako v klasični kot v novozavezni grščini, in sicer z istim pomenom: igrati vlogo, pretvarjati se. Takó je besedo uporabljal Jezus. Ko je na primer učil o pomembnosti molitve, posta in dajanja miloščine, nas je opozarjal pred zgledom hinavcev (Evangelij po Mateju 6,2.5.16). Z dolgimi javnimi molitvami ter z razkazovanjem svojega postenja in darovanja templju in revežem so kazali svojo hinavščino. Čeprav so namreč farizeji svojo vlogo javnega zgleda pobožnosti igrali dramatično nadvse vešče, pa jim je v notranjem svetu srca bedno spodletelo – v svetu srca, kjer biva resnična krepost (Evangelij po Mateju 23,13–33; Evangelij po Marku 7,20–23). Razlog je v tem, da so navzven, za občinstvo, igrali vlogo, ki ni bila skladna z njihovo resnično notranjostjo.

Svojih učencev Jezus nikoli ni imenoval hinavci. Izraz se je nanašal le na zapeljane verske gorečneže. Svoje privržence pa je imenoval učenci, otroci, ovce in cerkev. Vendar v Novi zavezi najdemo pomembno svarilo v zvezi z grehom hinavščine (Prvo Petrovo pismo 2,1); Peter ga tu imenuje »zvijačnost« in »hinavščina«. Omenjena sta tudi dva primera brezsramne hinavščine v cerkvi. V Apostolskih delih 5,1–11 je prišlo na dan, ko sta se dva učenca pretvarjala, da sta bolj darežljiva, kot sta v resnici. Posledice so bile hude. Ravno Petra pa je zadel očitek, da so on in njegovi privrženci hinavski v odnosu do poganskih kristjanov (Pismo Galačanom 2,11–14).

Na podlagi novozaveznih naukov torej lahko sklepamo najmanj dvoje. Prvič, med ljudmi, ki se izrekajo za kristjane, so hinavci. Hinavci so bili med njimi že v času prve cerkve, in glede na Jezusovo priliko o ljuljki in pšenici bo tako do konca časa (Evangelij po Mateju 13,24–30). In če je verjetno celo apostol zakrivil hinavščino, ni razloga za mnenje, da so »navadni« kristjani zanjo imuni. Vedno moramo biti budni, da ne podležemo tej skušnjavi (Prvo pismo Korinčanom 10,12–13).

Seveda pa ni vsak, ki se razglaša za kristjana, tudi v resnici kristjan. Mogoče so bili vsi ali vsaj najbolj znani hinavci med ljudmi, ki so se preslepljeni izrekali za kristjane, v resnici pretendenti in prevaranti. Od nekdaj se je dogajalo, da je pomemben krščanski voditelj zagrešil kaj hudega, in tako je še danes. Videti je, da krščansko skupnost pretresajo finančni in spolni škandali. A namesto da s prstom kažemo na dejanja teh posameznikov in omalovažujemo celotno krščansko skupnost, se moramo vprašati, ali so vsi ti ljudje res kristjani. Številni svetopisemski odlomki zatrjujejo, da resnični Kristusovi učenci rodijo sad Duha (Pismo Galačanom 5,22–23). Jezusova prilika o semenu in zemlji (Evangelij po Mateju 13,3–9; 18–23) jasno ponazarja, da niso vsi, ki se izrekajo za kristjane, v resnici kristjani. Žal bodo mnogi ljudje, ki trdijo, da verjamejo v Jezusa, nadvse presenečeni, ko bodo nekega dne slišali njegove besede: »Nikoli vas nisem poznal. Pojdite proč od mene, kateri ravnate nepostavno!« (Gl. Evangelij po Mateju 7:15–23)

Drugič, ne bi nas sicer smelo presenetiti, da se ljudje, ki se pretvarjajo, da so veliko svetejši, kot so v resnici, izrekajo za kristjane; po drugi strani pa zaradi tega še ne smemo sklepati, da cerkev sestoji skoraj samo iz hinavcev. Vsak pravi kristjan prizna, da vsi, ki resnično pripadamo Jezusu, ostajamo grešniki še potem, ko nas on naredi za svetnike. Drugače rečeno: čeprav smo že zdaj rešeni večne kazni za grehe (Pismo Rimljanom 5,1–2; 6,20–23), pa bomo šele v večnosti deležni tudi odrešenja in rešitve od navzočnosti greha v našem življenju (Prvo Janezovo pismo 1,8–10), vključno z grehom hinavščine. Z vztrajno vero v Gospoda Jezusa nenehno premagujemo moč greha, dokler ne bomo dokončno rešeni navzočnosti greha v nebesih (Prvo Janezovo pismo 5,1–5).

Noben kristjan ne more popolno zadostiti merilu, ki ga uči Sveto pismo. Še noben kristjan nikoli ni bil popolno posvečen v tem življenju. Vendar številni kristjani resnično stremijo k pristni svetosti v življenju, pri čemer se vse bolj zanašajo na Svetega duha, da jih ta preobraža. Nešteti kristjani živijo brez moralnih škandalov. Noben kristjan ni brezhiben; toda narediti napako in ne doseči popolnosti v vedenju v tem življenju še ne pomeni biti hinavec.

English


Povratek na slovensko domačo stran
Zakaj so vsi kristjani hinavci?