Ali je mogoče, da bi Svetemu pismu dodali še več knjig?


Vprašanje: Ali je mogoče, da bi Svetemu pismu dodali še več knjig?

Odgovor:
Ni razloga, da bi verjeli, da bo Bog dal dodatno razodetje, ki naj bi ga dodali njegovi besedi. Sveto pismo se začne s samim začetkom človeštva v Prvi Mojzesovi knjigi. Konča se s koncem človeštva, kot ga poznamo, in nam predstavi večnost v Razodetju. Vse vmes je popolno in dokončano za naše posvečenje kot verujočih, da bi vsakodnevno živeli v poslušnosti Bogu. To vemo iz Drugega pisma Timoteju 3,16–17: »Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo.«

Če bi dodali dodatne knjige Svetemu pismu, bi bilo to enako, kot če bi rekli, da je Sveto pismo, ki ga imamo danes, nepopolno in nam ne pove vsega, kar moramo vedeti. Razodetje 22,18–20 se, ker je vključeno v Sveto pismo, posredno nanaša na celotno Sveto pismo. Uči nas pomembno resnico o dodajanju Božji besedi: »Vsakomur, ki posluša preroške besede, ki so v tej knjigi, izjavljam: če bi jim kdo kaj dodal, ga bo Bog udaril z nadlogami, ki so opisane v tej knjigi. Če pa bi kaj odvzel od besed, ki so v tej preroški knjigi, bo Bog odvzel njegov delež pri drevesu življenja in pri svetem mestu …«

Obstajajo številni premisleki, ki jih je treba upoštevati pri temi kanonizacije ali kako so knjige Svetega pisma postale prepoznane kot Sveto pismo.

Samopotrditev. Bistveno se je zavedati, da Sveto pismo potrjuje samo sebe, ker so njegove knjige navdihnjene od Boga (Drugo pismo Timoteju 3,16–17). Z drugimi besedami, njegove knjige so bile kanonske v trenutku, ko so bile napisane. Ni bilo treba čakati, da bi različni koncili pregledali knjige in določili, ali so sprejemljive ali ne. Njihova kanonizacija je neločljivo povezana z njimi, ker so prišle od Boga. Ljudje in koncili so samo prepoznali in priznali, kar je res zaradi resnične navdihnjenosti knjig v trenutku, ko so bile napisane. Nobena svetopisemska knjiga ni postala kanonska zaradi dejanja nekega cerkvenega koncila.

Odločitve ljudi. Bog deluje preko sredstva. Ljudje in koncili so morali premisliti, katere knjige naj bi bile priznane kot del kanona, saj jih je bilo nekaj, ki niso bile navdihnjene od Boga. Morali so sprejeti določene odločitve. Bog je vodil cerkve, da se pravilno odločijo glede na specifične smernice in da zberejo različna pisanja v kanon Stare in Nove zaveze.

Razprave o kanonizaciji. V procesu odločanja in zbiranja ne bi bilo nepričakovano, če bi prišlo do razprav o nekaterih knjigah. In tako se je tudi zgodilo. Vendar te razprave nikakor ne slabijo pristnosti resnično kanonskih knjig niti ne dajo tega statusa tistim, ki niso bile navdihnjene od Boga. Pravzaprav so te razprave služile samo za krepitev izbirnega procesa, da bi zagotovili, da bi bili v kanon vključeni samo od Boga navdihnjeni zapisi.

Zaključek kanona. Od Hiponskega koncila (393 po Kr.) do Kartaginskega koncila (397 po Kr.) je imela Cerkev svetopisemski kanon za dokončan. Ker je celoten, mora biti zaključen. Zato ne moremo pričakovati, da bi odkrili ali napisali dodatne knjige, ki bi ponovno odprle kanon in kaj dodale 66 knjigam. Tudi če bi odkrili pismo kakšnega apostola, ne bi bilo kanonsko. Navsezadnje so morali apostoli napisati veliko pisem v svojem življenju poleg tistih, ki so v Novi zavezi; vendar jih cerkev ni vključila v kanon. Ni bilo vse, kar je napisal apostol, navdihnjeno od Boga, saj ni bil navdihnjen pisec, ampak njegovo pisanje, in sicer ne nujno vse njegovo pisanje.

Kasnejše knjige kultov, ki se jih postavlja poleg Svetega pisma, niso navdihnjene od Boga in zanje ne moremo trditi, da so del svetopisemskega kanona. Zagotovo tako imenovani preroški govori ali videnja, za katera nekateri trdijo, da so od Boga, danes ne morejo biti navdihnjeni in upoštevani kot del Božjega razodetja ali kot da imajo takšno avtoriteto kot kanonske knjige.

Vse, kar potrebujemo, imamo v 66 knjigah Svetega pisma, ki sestavljajo Staro in Novo zavezo. V življenju Cerkve ni niti ene situacije, ki je Sveto pismo ne bi omenjalo. Kar se je začelo v Prvi Mojzesovi knjigi, najde svoj zaključek v Razodetju. Sveto pismo je popolnoma dokončano in zadostno v vseh zadevah vere in prakse.

English
Povratek na slovensko domačo stran
Ali je mogoče, da bi Svetemu pismu dodali še več knjig?