Kakšen je krščanski pogled na kloniranje človeka?


Vprašanje: Kakšen je krščanski pogled na kloniranje človeka?

Odgovor:
Čeprav Sveto pismo ne omenja specifično kloniranja človeka, obstajajo v Svetem pismu načela, ki bi lahko osvetlila razmišljanje o tem. Za kloniranje so potrebne tako DNK kot zarodkove celice. Najprej DNK odstranijo iz jedra celice bitja. Material, ki vsebuje kodirane genetske informacije, potem vstavijo v jedro zarodkove celice, kateri je bila najprej odstranjena njena DNK, da bi lahko sprejela novo DNK. Če celica sprejme novo DNK, se oblikuje podvojen zarodek. Vendar lahko zarodkova celica zavrne novo DNK in umre. Prav tako je zelo mogoče, da zarodek ne preživi, saj je bil iz njegovega jedra odstranjen izvirni genetski material. V mnogih primerih se pri poskusu kloniranja uporabi več zarodkov, da bi povečali verjetnost uspešne vstavitve novega genetskega materiala. Na ta način je mogoče uspešno ustvariti podvojeno bitje (na primer ovca Dolly). Vendar je uspešna podvojitev bitja brez variacij in brez komplikacij izredno redka.

Krščanski pogled na kloniranje človeka lahko ugotovimo v luči več svetopisemskih načel. Prvič, človek je ustvarjen po Božji podobi in je zato edinstven. Odlomek Prva Mojzesova knjiga 1,26–27 pravi, da je človek ustvarjen po Božji podobi in podobnosti in je edinstven med vsem stvarstvom. Jasno je, da je človeško življenje nekaj, kar moramo ceniti, ne ravnati z njim kot z blagom, ki se ga kupuje in prodaja. Nekateri ljudje zagovarjajo kloniranje človeka z namenom ustvarjanja nadomestnih organov za ljudi, ki potrebujejo presaditev organov, a ne najdejo ustreznega darovalca. Nekateri mislijo, da bi, če vzameš svojo DNK in ustvariš podvojen organ, sestavljen iz te DNK, to močno zmanjšalo možnosti, da bi telo organ zavrnilo. Čeprav je to morda res, takšno ravnanje pocení človeško življenje. Proces kloniranja zahteva uporabo človeških zarodkov. Čeprav se da ustvariti celice za nove organe, je treba ubiti več zarodkov, da bi dobili zahtevano DNK. V bistvu bi kloniranje »zavrglo« veliko človeških zarodkov kot »odpadni material« ter odstranilo njihov potencial, da zrastejo do polne zrelosti.

Veliko ljudi verjame, da se življenje ne začne ob spočetju z oblikovanjem zarodka, zato menijo, da zarodki niso v resnici ljudje. Sveto pismo uči drugače. Psalm 139,13–16 pravi: »Zares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, moja duša to dobro pozna. Moje kosti niso bile skrite pred tabo, ko sem bil narejen na skrivnem, stkan v globočinah zemlje. Moj zarodek so videle tvoje oči. V tvojo knjigo so bili vsi zapisani, dnevi, ki so bili oblikovani, ko ni še nobeden od njih obstajal.« Pisec David pravi, da ga je Bog osebno poznal, preden se je rodil, kar pomeni, da je bil ob svojem spočetju človek s prihodnostjo, ki mu jo je določil Bog.

Poleg tega odlomek Izaija 49,1–5 govori o tem, da je Bog poklical Izaija v službo preroka, ko je bil ta še v maternici. Tudi Janez Krstnik je bil napolnjen s Svetim Duhom, ko je bil še v maternici (Evangelij po Luku 1,15). Vse te stvari kažejo na stališče Svetega pisma, da se življenje začne ob spočetju. V luči tega se kloniranje človeka, z uničevanjem človeških zarodkov, ne more skladati s svetopisemskim pogledom na človeško življenje.

Poleg tega, če je bil človek ustvarjen, potem mora obstajati Stvarnik, in človek je zato podrejen in odgovoren temu Stvarniku. Čeprav priljubljena, posvetna psihologija in humanistična miselnost navajata človeka k razmišljanju, da ni odgovoren nikomur drugemu, razen sebi in da je človek najvišja oblast, Sveto pismo uči drugače. Bog je ustvaril človeka in mu dal odgovornost nad zemljo (Prva Mojzesova knjiga 1,28–29; 9,1–2). S to odgovornostjo pride odgovornost Bogu. Človek ni najvišja oblast nad samim seboj in zato ni v položaju, da bi odločal o vrednosti človeškega življenja. Prav tako znanost ni oblast, s katero bi se odločalo o etiki kloniranja človeka, splava ali evtanazije. Po Svetem pismu je Bog edini, ki po pravici izvaja suveren nadzor nad človeškim življenjem. Če bi skušali nadzirati takšne stvari, bi to pomenilo, da si skušamo prilastiti Božji položaj. Jasno je, da človek tega ne sme delati.

Če gledamo na človeka preprosto kot na višje razvito žival, ne kot na Božje edinstveno bitje, ustvarjeno po njegovi podobi, ni težko videti ljudi kot samo mehanizme, ki potrebujejo vzdrževanje in popravilo. Vendar nismo samo zbirka molekul in kemičnih spojin. Sveto pismo uči, da je Bog ustvaril vsakega od nas in ima poseben načrt za vsakega od nas. Poleg tega nas je oblikoval za oseben odnos s seboj po svojem Sinu, Jezusu Kristusu. Čeprav obstajajo vidiki človeškega kloniranja, ki se zdijo koristni, niso upravičeni zaradi tveganja, kam bi lahko šla tehnologija kloniranja. Nespametno je predvidevati, da bodo samo dobri nameni usmerjali uporabo kloniranja. Človek ni v položaju, da bi izvrševal odgovornost ali presojo, ki bi bili potrebni za upravljanje kloniranja ljudi.

Pogosto vprašanje je, ali bi imel klonirani človek dušo, če predpostavljamo, da bo kloniranje človeka nekoč uspešno. Prva Mojzesova knjiga 2,7 pravi: »GOSPOD Bog je iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka, v njegove nosnice je dahnil življenjski dih in tako je človek postal živa duša.« To je opis, kako je Bog ustvaril živo človeško dušo. Duše so, kar smo, ne to, kar imamo (Prvo pismo Korinčanom 15,45). Vprašanje je, kakšno živo dušo bi ustvarili s kloniranjem človeka? To ni vprašanje, na katerega bi lahko dokončno odgovorili. Vendar prav zato jasno je, da človek tega ne sme delati. Človek ni v položaju, da bi izvrševal odgovornost ali presojo, ki bi bili potrebni za upravljanje kloniranja ljudi.

English
Povratek na slovensko domačo stran
Kakšen je krščanski pogled na kloniranje človeka?