Kaj je svetopisemski kanon?


Vprašanje: Kaj je svetopisemski kanon?

Odgovor:
Beseda »kanon« izhaja iz pravila o resničnosti, ki se je uporabljal za določanje, ali knjiga ustreza merilu božanske navdihnjenosti. Pomembno je poudariti, da so bili svetopisemski zapisi kanonski v trenutku, ko so bili napisani. Sveto pismo je bilo Sveto pismo, ko se je pisalo dotaknilo pergamenta. To je zelo pomembno, ker se krščanstvo ne začne z definiranjem Boga ali Jezusa Kristusa ali odrešitve ali katerega koli drugega nauka neodvisno od Svetega pisma. Vse nauke krščanstva najdemo le v avtoritativnem Svetem pismu. Zato je bistvenega pomena prepoznati, kaj je Sveto pismo, da bi lahko pravilno razlikovali teološko resnico od zmote.

Kakšno merilo se je uporabljalo v zgodnjih cerkvah za določanje, katere knjige bi morali uvrstiti v božansko navdihnjeno Sveto pismo? Ključna vrstica za razumevanje procesa, namena in časa pisanja Svetega pisma je Judovo pismo 1,3, ki pravi, da je bila krščanska vera »svetim izročena enkrat za vselej«. Krščansko vero natančno, izključno in dokončno definira Sveto pismo. Zato Juda pravi, da je bilo Sveto pismo dano enkrat za vselej kot avtoritativno merilo za vse kristjane in cerkve. Ni avtoritete, ki bi bila enaka ali večja kot Sveto pismo. Ne obstajajo dodatni, skriti ali izgubljeni svetopisemski rokopisi, ki jih je treba še najti. Ni skrivnih knjig, ki bi jih poznalo samo nekaj posebnih izbrancev. Ni sodobnih prerokov ali apostolov, ki imajo posebno razodetje, ki naj bi mu verjeli. Prepričani smo lahko, da nam je dal Bog svoje popolno pričevanje v Svetem pismu. Isto nadnaravno moč, ki jo je Bog uporabil za zapis svoje besede, uporablja tudi za njeno ohranitev.

Psalm 119,160 pravi, da je vsa Božja beseda resnica. Glede na pravkar omenjeno lahko primerjamo pisanja izven sprejetega svetopisemskega kanona, da bi videli, ali opravijo preizkus. Kot primer, Sveto pismo trdi, da je Jezus Kristus Bog (Izaija 9,6–7; Evangelij po Mateju 1,22–23; Evangelij po Janezu 1,1.2.14; 20,28; Apostolska dela 16,31.34; Pismo Filipljanom 2,5–6; Pismo Kološanom 2,9; Pismo Titu 2,13; Pismo Hebrejcem 1,8; Drugo Petrovo pismo 1,1). Veliko besedil izven Svetega pisma, ki trdijo, da so Sveto pismo, pravi, da Jezus ni Bog. Kadar obstaja jasno protislovje, je treba zaupati uveljavljenemu Svetemu pismu. Besedila, ki nasprotujejo Svetemu pismu, so izven obsega Svetega pisma in jih ne smemo jemati za avtoritativna.

V zgodnjih stoletjih cerkve so kristjane včasih usmrtili, ker so imeli pri sebi izvode Svetega pisma. Zaradi tega preganjanja se je kmalu pojavilo vprašanje: »Za katere knjige je vredno umreti?« Nekatere knjige so morda vsebovale Jezusove besede, ampak ali so bile navdihnjene, kot je opisano v Drugem pismu Timoteju 3,16? Cerkveni koncili so imeli vlogo v javnem priznanju svetopisemskega kanona, kot je bil potrjen s splošnim strinjanjem cerkva. Pogosto so cerkve spoznale knjigo za navdihnjeno iz njene notranje avtoritete (npr.: Pismo Kološanom 4,16; Prvo pismo Tesaloničanom 5,27). Cerkve so tudi sprejele knjige glede na njihovo skladnost in enotnost z avtoritativnim apostolskim pričevanjem. V zgodnjih stoletjih cerkve se je prerekalo le o malo knjigah in osnovni seznam knjig Svetega pisma so določili leta 303 po Kr.

Pri Stari zavezi so upoštevali tri pomembna dejstva: 1) Nova zaveza navaja ali se sklicuje na vse starozavezne knjige razen dveh. 2) Jezus je učinkovito potrdil hebrejski kanon v Evangeliju po Mateju 23,35, ko je navedel eno prvih pripovedi in eno zadnjih v Svetem pismu tistega časa. 3) Judje so zelo natančno ohranjali starozavezno Sveto pismo in so imeli malo razprav glede tega, kateri deli spadajo vanj ali ne. Rimskokatoliški apokrifi ne ustrezajo tem merilom. Judje niti protestanti jih niso nikoli sprejeli kot Sveto pismo.

Večina vprašanj, katere knjige spadajo v Sveto pismo, se je ukvarjala z zapisi iz Kristusovega časa in s kasnejšimi zapisi. Zgodnja cerkev je imela nekaj zelo specifičnih in strogih kriterijev za umeščanje knjig v Novo zavezo. Ti so vključevali: (1) Knjigo je napisal nekdo, ki je bil očividec Jezusa Kristusa. Z drugimi besedami, apostol ali imanuinsus (pomočnik/sodelavec) apostola. (2) Knjiga opravi »preizkus resničnosti«. (tj. ujema se z besedili, ki so že potrjena kot Sveto pismo). Novozavezne knjige, ki jih je sprejela zgodnja Cerkev, so prestale test časa in krščanska pravovernost jih je sprejela z le malo resnimi težavami v več stoletjih.

Zaupanje v sprejemanje specifičnih knjig sega v prvo stoletje k izvirnim prejemnikom, ki so dali o njihovi pristnosti pričevanje iz prve roke. Poleg tega tema o poslednjih časih v Razodetju in prepoved dodajanja besedam knjige Razodetja v Razodetju 22,18 močno podpirata argument, da je bil kanon dokončan v času njenega pisanja (pribl. leta 95 po Kr.).

Obstaja pomembno teološko bistvo, ki ga ne smemo zgrešiti. Bog je tisočletja uporabljal svojo besedo s primarnim namenom, da razodene sebe človeštvu. Navsezadnje cerkveni koncili niso odločali, ali je neka knjiga del Svetega pisma ali ne. To je bilo odločeno, ko je Bog izbral človeškega pisca, da napiše njegovo razodeto voljo. Da bi ohranil svojo besedo skozi stoletja, je Bog vodil koncile zgodnje Cerkve pri določanju kanona.

Pridobitev spoznanja o stvareh, kot so prava Božja narava, izvor vesolja, izvor življenja, namen in smisel življenja, čudeži odrešitve in prihodnji dogodki (vključno z večno usodo vsakega človeka), presega naravno opazovalno in znanstveno sposobnost človeštva. 66 kanonskih knjig Stare in Nove zaveze je avtoritativnih in dovolj, da nam razloži vse, kar moramo vedeti o Kristusu (Evangelij po Janezu 5,18; Apostolska dela 18,28; Pismo Galačanom 3,22; Drugo pismo Timoteju 3,15), ter da nas poučuje, svari, poboljšuje in vzgaja v pravičnosti (Drugo pismo Timoteju 3,16).

English
Povratek na slovensko domačo stran
Kaj je svetopisemski kanon?