Ali je narobe, če smo jezni na Boga?


Vprašanje: Ali je narobe, če smo jezni na Boga?

Odgovor:
Jeza na Boga je čustvo, s katerim se tako verujoči kot neverujoči spoprijemajo že od nekdaj. Ko se zgodi kaj tragičnega, marsikdo vpraša Boga: »Zakaj?« Do neke mere je tak odziv naraven. Kaj hitro pa se utegnemo od vprašanja »Bog, zakaj?« pomakniti k vprašanju »Bog, zakaj jaz?«. Tak odziv kaže na dve napaki v našem razmišljanju. Prvič, razkriva napačno predpostavko, da nam Bog dolguje láhko življenje brez vsakršnih težav. Če ne izpolni vseh naših zmotnih pričakovanj, se nanj razjezimo. Drugič, tak odziv razodeva naše nerazumevanje Božje suverenosti in vsemogočnosti – to pa spodkopava naše zaupanje v njegovo sposobnost, da nadzoruje okoliščine, druge ljudi in način, kako to dvoje vpliva na nas. Posledica je, da se razjezimo na Boga, češ da je izgubil nadzor nad vesoljem in predvsem nadzor nad stvarmi, ki zadevajo nas osebno. Ko se nam dogajajo »dobre« stvari, to pogosto pripisujemo lastnim dosežkom in osebni uspešnosti. Ko pa se zgodijo »slabe« stvari, zanje kaj hitro okrivimo Boga in se nanj razjezimo, ker da jih ni preprečil. Vse to kaže na prvo napako v našem razmišljanju, namreč da si zaslužimo biti imuni na neprijetne okoliščine.

Pogosto domnevamo, da smo sposobni in dolžni nadzorovati izid življenjskih okoliščin. Toda »tragedije« jasno kažejo, da nad tem nimamo nadzora. V resnici ima nadzor nad vsem svojim stvarstvom Bog. Kar koli se zgodi, je posredno ali neposredno povzročil Bog. Niti vrabec ne pade na zemljo, ne da bi bilo to po Božji volji (Evangelij po Mateju 10,29). Lahko se pritožujemo, se jezimo in za dogajanje krivimo Boga – ali pa mu sredi trpljenja zaupamo in se izogibamo zameri. Če se bomo upirali grehu ošabnega uveljavljanja svoje volje nad Božjim delovanjem, bomo prejeli njegov mir in moč, da bomo lahko prestali vsakršne težavne situacije (Prvo pismo Korinčanom 10,13). To lahko potrdijo številni kristjani. Potencialnih razlogov za jezo na Boga imamo veliko. Če se torej želimo izogibati grehu, moramo sprejeti dejstvo, da s svojim omejenim umom marsičesa ne moremo razumeti, kaj šele nadzorovati.

Potrjevanje Božje suverenosti nad vsemi situacijami mora biti osnovano na drugih Božjih atributih: ljubezni, usmiljenju, blagosti, dobrotljivosti, pravičnosti in svetosti, če navedemo le nekatere. Tako na svoje »težave« gledamo skozi leče dejstva, da Bog v vsem deluje v dobro tistih, ki ga ljubijo in ki so bili poklicani po njegovem načrtu (Pismo Rimljanom 8,28). Okrepljeni smo v vednosti, da ima Bog popoln načrt in namen za svoje ljudstvo in da se tega načrta ne dá onemogočiti (Izaija 14,24; 46,9–10). Tako začnemo na svoje »težave« gledati v luči ljubeče Božje previdnosti. Pojem Božja previdnost pomeni, da Bog nosi absolutno vse, kar je, in vodi vse, kar se zgodi. Zato mu lahko zaupamo in smo mu dolžni zaupati. Življenje na tem grešnem planetu nikoli ne bo življenje nepretrgane sreče. Job nas spomni, da je človek »rojen za trpljenje in tisti, ki jih čaka strela, letajo visoko« (Job 5,7) ter da človek »živi malo časa in je poln trepetanja« (Job 14,1). Da smo na novo rojeni v Kristusu in s tem odrešeni večnih posledic greha, nam ne zagotavlja življenja brez težav. Pravzaprav je Jezus rekel: »Na svetu imate stisko, toda bodite pogumni: jaz sem svet premagal.« (Evangelij po Janezu 16,33) To nam prinaša notranji mir in radost kljub preizkušnjam, s katerimi se spoprijemamo (Evangelij po Janezu 14,27).

Nekaj pa je gotovo: neprimerna jeza je greh (Pismo Galačanom 5,20; Pismo Efežanom 4,26–27.31; Pismo Kološanom 3,8). Nepobožna jeza je samouničujoča, saj hudiču odpira vrata v naše življenje ter nas ropa radosti in miru v Gospodu. Vztrajanje pri grešni jezi poraja zagrenjenost in zamero v srcu. Moramo se pokesati, s tem ko Gospodu izpovemo greh nepravične jeze. V njegovi odpuščajoči milosti bomo opustili grešno jezo. Ključ za premagovanje nepobožne zagrenjenosti, jeze in zamere je vsakodnevna molitev. V Drugi Samuelovi knjigi 12,15–23 beremo o Davidovi neuslišani molitvi za ozdravljenje bolnega otroka. Ko je otrok umrl, je David vstal in častil Gospoda, saj ni želel gojiti zamere do njega in se nanj jeziti (»moliti v Gospodovi hiši« je pomenilo častiti Boga). David je klical h Gospodu, ko je bil otrok bolan; po tem pa se je priklanjal pred Bogom v čaščenju. To je čudovito pričevanje, da se moramo prepustiti Božji previdnosti. David je resno molil za to, kar si je želel od Boga, a je hkrati sprejemal Božjo voljo, s tem ko je bil poln zaupanja poslušen Božji suvereni previdnosti. Ponižno moramo Bogu izraziti svoje srčne želje, nato pa sprejeti njegovo odločitev o tem, kako bo deloval v nas in prek nas v procesu posvečevanja – ter nas tako oblikoval v vse večjo podobnost sebi (Pismo Rimljanom 8,28–30).

Bog torej pričakuje, da mu bomo zaupali v vsem, vključno s svojim življenjem in življenjem naših dragih. Naš Bog je sočuten, poln milosti in ljubezni; kot Kristusovi učenci mu lahko zaupamo glede vsega. V preizkušnjah vemo, da jih Bog načrtno uporablja, da bi nas privedel bližje k sebi ter da bi rasli v veri in zrelosti kot učenci (Jakobovo pismo 1,2–4). Tako nas Bog usposablja, da lahko tolažimo druge v njihovi stiski (Drugo pismo Korinčanom 1,3–7). Seveda je lažje o tem govoriti kot tako živeti. Za takšno življenje se moramo zavestno vsakodnevno prepuščati Božji volji, zvesto proučevati njegove atribute, kot so prikazani v Svetem pismu, veliko moliti in spoznanja dosledno uresničevati v praksi. Na tak način bomo postopoma zoreli v krščanski veri ter postajali bolje usposobljeni za spoprijemanje s prihodnjimi tragedijami (te so namreč neizogibne).

Če torej odgovorimo naravnost: da, narobe je, če smo jezni na Boga. Jeza na Boga razodeva nesposobnost ali nepripravljenost, da bi zaupali Bogu, kadar ne razumemo, kaj počne. Jeza na Boga je v bistvu obtoževanje Boga, da počne nekaj napačnega. To je seveda grešna, zmotna obtožba. Ali Bog razume, kadar smo zmedeni, razočarani in preplašeni? Da, on pozna naše srce in ve, kako težko in boleče je lahko življenje na tem svetu. Ali je potemtakem jeza na Boga upravičena? Nikakor ne. Namesto da se jezimo na Boga, mu raje izlijmo srce v molitvi, nato pa zaupajmo, da ima on vse pod nadzorom in da je njegov načrt popoln. Bog nosi absolutno vse, kar je, in vodi vse, kar se zgodi. Zato mu lahko zaupamo in smo mu dolžni zaupati.

English


Povratek na slovensko domačo stran
Ali je narobe, če smo jezni na Boga?

Ugotovite, kako ...

Preživite večnost z Bogom



Sprejmite odpuščanje z Bogom