Kaj je teorija o inteligentnem načrtu?



Vprašanje: Kaj je teorija o inteligentnem načrtu?

Odgovor:
Teorija o inteligentnem načrtu pravi, da so potrebni inteligentni vzroki za razlago kompleksnih, informacijsko bogatih bioloških struktur in da se da te vzroke empirično odkriti. Določene biološke značilnosti kljubujejo standardni Darwinovi razlagi nastanka sveta po naključju, ker se zdi, da so bili načrtovani. Ker načrt logično zahteva inteligentnega načrtovalca, navajajo pojav načrta kot dokaz za načrtovalca. V teoriji o inteligentnem načrtu obstajajo trije primarni argumenti: 1) nepoenostavljiva kompleksnost, 2) specifična kompleksnost, in 3) antropično načelo.

Nepoenostavljiva kompleksnost je definirana kot ›… posamezen sistem, ki je sestavljen iz dobro ujemajočih se delov, ki vplivajo drug na drugega in prispevajo k osnovni funkciji, pri čemer odstranitev kateregakoli dela povzroči, da sistem neha učinkovito delovati.« Če poenostavimo, je življenje sestavljeno iz prepletenih delov, ki so odvisni drug od drugega, da so uporabni. Naključna mutacija morda povzroči razvoj novega dela, vendar ne povzroči hkratnega razvoja več delov, ki so potrebni za delujoč sistem. Na primer, človeško oko je očitno zelo uporaben sistem. Brez zrkla, optičnega živca in vidnega korteksa bi bilo naključno mutirano nepopolno oko antiproduktivno za preživetje vrste in bi bilo zato izločeno v procesu naravnega izbora. Oko ni uporaben sistem, razen če so prisotni vsi deli in če ob istem času pravilno delujejo.

Specifična kompleksnost pa se nanaša na sistem, ki pravi, da ker lahko v organizmih najdemo specifične kompleksne vzorce, mora biti za njihov izvor odgovorna neka oblika vodenja. Argument o specifični kompleksnosti trdi, da je nemogoče, da bi se kompleksni vzorci razvili z naključnimi procesi. Na primer, soba s 100 opicami in 100 računalniki bi morda sčasoma privedla do nekaj besed ali celo do stavka, nikoli pa ne bi ustvarila Shakespearove igre. In koliko bolj kompleksno je biološko življenje kot Shakespearova igra?

Antropično načelo trdi, da sta svet in vesolje »fino usklajena«, da omogočata življenje na zemlji. Če bi razmerje elementov v ozračju zemlje nekoliko spremenili, bi veliko vrst zelo hitro nehalo obstajati. Če bi bila zemlja nekaj kilometrov bliže ali dlje od sonca, bi veliko vrst nehalo obstajati. Obstoj in razvoj življenja na zemlji zahteva, da bi bilo toliko spremenljivk popolnoma usklajenih, da bi bilo nemogoče, da bi vse spremenljivke nastale skozi naključne, neusklajene dogodke.

Čeprav teorija o inteligentnem načrtu ne predpostavlja identifikacije vira inteligence (najsi je to Bog ali neznani leteči predmeti ali kaj drugega), je velika večina teoretikov inteligentnega načrta teistov. Pojav načrta, ki prežema biološki svet, vidijo kot dokaz za obstoj Boga. Obstaja pa nekaj ateistov, ki ne morejo zanikati močnih dokazov za načrt, vendar niso pripravljeni priznati Stvarnika Boga. Nagnjeni so k temu, da interpretirajo podatke kot dokaz, da je zemljo zasejala neka vrsta nadrase zunajzemeljskih bitij (vesoljcev). Seveda se ne ukvarjajo niti z izvorom vesoljcev, zato so spet pri izvirnem argumentu brez verodostojnega odgovora.

Teorija o inteligentnem načrtu ni svetopisemsko stvarjenje. Obstaja pomembna razlika med tema dvema stališčema. Zagovorniki svetopisemskega stvarjenja začnejo s sklepom, da je svetopisemsko poročilo o stvarjenju zanesljivo in pravilno, da je življenje na zemlji ustvarilo inteligentno bitje – Bog. Potem iščejo dokaze iz naravnega kraljestva, ki podpirajo ta sklep. Zagovorniki teorije o inteligentnem načrtu pa začnejo z naravnim kraljestvom in pridejo do sklepa, da je življenje na zemlji ustvarilo inteligentno bitje (kdorkoli to že je).



Povratek na slovensko domačo stran



Kaj je teorija o inteligentnem načrtu?