Vprašanje
Kaj pravi Sveto pismo o evtanaziji / samomoru s pomočjo?
Odgovor
Evtanazija, ki ji včasih rečejo »uboj iz usmiljenja«, zna biti težko vprašanje. Po eni strani ne želimo vzeti človeškega življenja v svoje roke in ga prehitro končati. Po drugi strani pa ne želimo podaljšati procesa umiranja dlje, kot je potrebno – to pomeni, želimo ohraniti življenje, ne podaljšati smrti. Na kateri točki preprosto dovolimo človeku, da umre, in ne ukrepamo, da bi podaljšali njegovo življenje?
S tem povezana tema je samomor s pomočjo. V bistvu človek, ki prosi za samomor s pomočjo, prosi za evtanazijo samega sebe s pomočjo druge osebe, da bi si zagotovil, da bi bila smrt hitra in brez bolečin. Človek, ki pomaga pri samomoru, pospeši smrt, tako da pripravi in priskrbi potrebno opremo; vendar je človek, ki si želi smrti, tisti, ki dejansko sproži proces. S tem, ko sam nima direktnega pristopa k smrti, se pomočnik skuša izogniti obsodbi za umor. Zagovorniki skušajo samomor s pomočjo predstaviti pozitivno, tako da uporabljajo izraze, kot je »dostojanstvena smrt«. Vendar je »dostojanstvena smrt« še vedno smrt, »pomoč pri samomoru« še vedno samomor, samomor pa je napačen.
Živimo v kulturi, ki jo včasih opisujemo kot »kultura smrti«. Desetletja se izvajajo splavi. Nekateri resno predlagajo detomor. Evtanazijo zagovarjajo kot primerno sredstvo za reševanje različnih socialnih in finančnih problemov. Ta osredotočenost na smrt kot odgovor na svetovne probleme je popolnoma obratna od svetopisemskega modela. Smrt je naš sovražnik (Prvo pismo Korinčanom 15,26). Življenje je sveti dar od Boga (Prva Mojzesova knjiga 2,7). Kadar je na izbiro življenje in smrt, je Bog naročil Izraelu: »Izberi življenje« (Peta Mojzesova knjiga 30,19). Evtanazija potepta ta dar in sprejme prekletstvo.
Najpomembnejša resnica, da je Bog suveren, nas pripelje do sklepa, da sta evtanazija in samomor s pomočjo napačna. Vemo, da je telesna smrt neizogibna za nas smrtnike (Psalm 89,49; Pismo Hebrejcem 9,27). Vendar je samo Bog suveren nad tem, kdaj in kako bo človek umrl. Job pričuje v vrstici Job 30,23: »Saj vem, da me poganjaš v smrt, v zbirno hišo vseh živih.« Pridigar 8,8 pravi: »Noben človek nima oblasti nad dihom, da bi mogel zadržati dih življenja, in nihče nima oblasti nad dnevom smrti.« Bog ima zadnjo besedo nad smrtjo (glej Prvo pismo Korinčanom 15,26.54–56; Pismo Hebrejcem 2,9.14–15; Razodetje 21,4). Evtanazija in pomoč pri samomoru sta človekova poskusa, da bi se polastil Božje oblasti.
Smrt je naraven pojav. Včasih Bog dovoli, da človek dolgo časa trpi pred smrtjo; drugič je človekovo trpljenje relativno kratko. Nihče ne uživa v trpljenju, vendar to še ne pomeni, da je prav, da se določi, da naj bi človek umrl. Pogosto se Božji nameni razodenejo skozi trpljenje. »Ob dnevu sreče bodi dobre volje, ob hudem dnevu pa pomisli: tudi to, kakor ono, je naredil Bog, tako da človek nikakor ne more dognati, kaj ga čaka« (Pridigar 7,14). Pismo Rimljanom 5,3 nas uči, da kristjanom stiske prinašajo potrpljenje. Bog skrbi za tiste, ki kličejo smrt, ker si želijo končati svoje trpljenje. Bog daje namen v življenju vse do konca. Samo Bog ve, kaj je najboljše, in njegov čas, celo v primeru smrti, je popoln.
Nikoli ne bi smeli skušati prezgodaj končati življenje, prav tako pa se ne zahteva od nas, da umetno in v neskončnost ohranjamo življenje. Aktivno pospešiti smrt je napačno; pasivno odbiti terapijo je tudi lahko napačno; dovoliti naravno smrt na smrt bolnega človeka pa ni nujno napačno. Kdorkoli se srečuje s takšnim primerom, naj moli k Bogu za modrost (Jakobovo pismo 1,5). Vsi pa bi se morali spominjati besed nekdanjega glavnega kirurga, C. Everetta Koopa, ki je posvaril, da izvajanje medicine »ne more biti tako naš zdravitelj kot naš ubijalec« (iz KOOP, The Memoirs of America's Family Doctor [Spomini ameriškega družinskega zdravnika]; C. Everett Koop, M.D., Random House, 1991).
English
Kaj pravi Sveto pismo o evtanaziji / samomoru s pomočjo?
