Kaj pomeni, da je Jezus zanesljiv pastir?


Vprašanje: Kaj pomeni, da je Jezus zanesljiv pastir?

Odgovor:
»Tedaj so ga obstopili Judje in mu govorili: ›Doklej nas boš pustil v negotovosti? Če si ti Mesija, nam odkrito povej!‹ Jezus jim je odgovoril: ›Povedal sem vam, pa ne verjamete. Dela, ki jih opravljam v imenu svojega Očeta, ta pričajo o meni. Toda vi mi ne verjamete, ker niste izmed mojih ovc. Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj. Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke. Moj Oče, ki mi jih je dal, je večji od vseh, in nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke. Jaz in Oče sva eno.‹« (Evangelij po Janezu 10,24–30)

Zgornja perikopa je eno od »klasičnih mest« v Svetem pismu, ki govori o Božji izvolitvi in vnaprejšnji določitvi. Gre za nauk, ki v večini sodobnih evangelijskih krogov ne uživa posebne popularnosti, prej nasprotno. Popularno je govoriti: »Odločil sem se, da sprejmem Jezusa v svoje srce.« ali, kot pravi popularna pesem: »Sklenil hoditi sem za Gospodom.« Omenjeni trditvi sicer nista čisto napačni, se pa nanašata na posledico Božjega delovanja, ne na vzrok za to, zakaj je nekdo sklenil hoditi za Gospodom.

Kraj dogajanja v naši perikopi je stebrišče jeruzalemskega templja na praznik tempeljskega posvečenja (Evangelij po Janezu 10,22–23). Eno glavnih vprašanj, ki so se tedaj motala po glavah Judov je bilo: »Kdo je sploh ta Jezus?« Vprašanje je aktualno še danes, saj si ga mnogi še danes zastavljajo. Njihovi odgovori niso enoznačni, kajti nekateri menijo, da je šlo za potujočega učitelja, drugi ga imajo za preroka, tretji ga imajo celo za izmišljeno osebo (čeprav se resni zgodovinarji s tem ne bi strinjali) in podobno. Judje, ki so v zgornjem dogodku spraševali Jezusa, če je res Mesija, so videli mnogo njegovih znamenj in čudežev, toda na koncu niso vedeli, kdo je sploh on. Čeprav jim je sam razodel, kdo je (prav tam, v. 25), mu oni kljub njegovim besedam in dejanjem še vedno niso verjeli.

In zakaj mu niso verjeli? Sam Gospod jim je povedal da zato, ker niso bili izmed njegovih ovc (gl. v. 26). Primerjava ljudi z ovcami je danes za mnoge ljudi, ki o ovcah skoraj nič ne vedo, pravo pohujšanje. V današnjem svetu ovce ne uživajo posebnega ugleda, saj jih imajo ljudje za pohlevna in neumna bitja, ki se dajo voditi, kakor si izmislijo pastirji. Zato ne bo odveč pojasnilo, da so ovce obenem pohlevne in svojeglave. Če ovca v bližini opazi malo lepšo pašo, se usmeri tja in se polagoma oddalji od črede ter se izgubi. Take ovce večkrat zaidejo v smrtno nevarnost, ko kam padejo ali pa jih ogrozijo zveri. V tem primeru se navadno ne oglašajo, zaradi česar jih pastirji le stežka najdejo. Jezus je torej zbranim povedal, da ne verujejo vanj, ker niso njegovi. Tisti, ki so njegovi, poslušajo njegov glas in mu sledijo. Še več, tiste, ki so njegovi, on tudi osebno pozna. Tistim, ki jih osebno pozna, tudi daje večno življenje. Nikjer ne pravi, da bi bili ti ljudje kaj zelo posebnega, ne gre torej za idealne ljudi, ampak gre za tiste, ki mu sledijo.

Jezus pravi na drugem mestu o sebi: »Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce.« (Evangelij po Janezu 10,11) On je Odrešenik, ki je položil življenje za svoje ovce. Njegova žrtev je sicer zadostna za vse ljudi vseh časov, toda dejansko se nanaša le na njegove izvoljene. Njegova spravna žrtev torej nima neskončnega, ampak le omejeni učinek. Kdor je Kristusov, ne more biti od koga drugega ali tretjega. Kdor je njegov, se nikoli ne bo pogubil, kajti Bog Oče je tisti, ki ga drži pokonci in ga izroča svojemu Sinu. Bog Oče je torej tisti, ki izvoli in določi posamezne ljudi, ki jih potem prepusti Sinu, ki jim daje večno življenje. Ko in kogar Bog rešuje, tedaj tega zares odreši, zato pravi prerok Izaija: »Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil, zvesto bo delil pravico.« (Izaija 42,3) Poleg kristjanov, za katere mislimo, da so močni, obstajajo tudi taki, ki se imajo morda za šibke in nevredne. Toda v resnici smo vsi nevredni, tako šibki kot močni, pa tudi oni, ki so nekje v sredini. Zato je prav, da se poglobimo v besede apostola Pavla, ki pravi: »Božja pravičnost se daje po veri v Jezusa Kristusa, in sicer vsem, ki verujejo. Ni namreč nobene razlike: saj so vsi grešili in so brez Božje slave, opravičeni pa so zastonj po njegovi milosti, prek odkupitve v Kristusu Jezusu.« (Pismo Rimljanom 3,22–24)

Grešila sta torej tako tisti, ki je šibek, kakor tisti, ki je močan, in posledično oba ostala brez Božje slave. Opravičenja oziroma odrešenja si po naravi nihče ne zasluži. Božja pravičnost je iz milosti, ki se daje po veri v Jezusa Kristusa. Opravičenje pred Bogom je za vse, močne in šibke, zastonjski Božji dar, torej stvar milosti, ne našega prizadevanja. Kdor v veri sprejema to milost, je med izvoljenimi, za katere je Jezus Kristus položil svoje življenje. Tak posluša Gospodov glas in gre za njim. Tak se nikoli ne bo pogubil, ampak bo ob uri smrti ali pa ob drugem Gospodovem prihodu prešel v večno življenje. Na ta način Jezus ni le dober Pastir, ampak tudi zanesljiv.

Si začel verovati v Kristusa zaradi tega, kar si tukaj prebral? Če je tako, potem klikni na gumb »Danes sem sprejel Kristusa«.


Povratek na slovensko domačo stran
Kaj pomeni, da je Jezus zanesljiv pastir?

Ugotovite, kako ...

Preživite večnost z Bogom



Sprejmite odpuščanje z Bogom