Kaj je božanska skrb (Božja previdnost)?


Vprašanje: Kaj je božanska skrb (Božja previdnost)?

Odgovor:
Božanska skrb (Božja previdnost) je Božji način upravljanja vsega, kar je v vesolju. Doktrina božanske skrbi pravi, da ima Bog vse popolnoma pod svojim nadzorom. To vključuje vesolje kot celoto (Psalm 103,19), snovni svet (Evangelij po Mateju 5,45), vse, kar je povezano z obstojem narodov (Psalm 66,7), človekovo rojstvo in usodo (Pismo Galačanom 1,15), človekove uspehe in neuspehe (Evangelij po Luku 1,52), varovanje Božjega ljudstva (Psalm 4,9) in še marsikaj. Doktrina je v neposrednem nasprotju z zmotnim prepričanjem, da vesolju vlada naključje ali usoda.

Božanska skrb je preprosto Bog, ki uresničuje svojo voljo v vesolju, ki ga je ustvaril. Bog svoje načrte uresničuje med drugim tako, da upravlja človeške zadeve – in sicer prek svojega naravnega reda oziroma naravnih zakonov, ki jih je vzpostavil. Ti naravni zakoni niso nič drugega kot izraz delovanja Boga v njegovem vesolju. Sami po sebi, ločeno od Boga, ne obstajajo niti ne delujejo. Naravni zakoni so preprosto fizični izrazi Božjega upravljanja vesolja, ki ga je ustvaril.

Božja skrb upravlja tudi človekove odločitve. V svojih odločitvah in dejanjih dejansko nismo svobodni, saj delujemo v okviru Božje volje. Kar koli počnemo in kar koli sklenemo, je v popolni skladnosti z Božjo voljo – tudi kadar ravnamo grešno (Prva Mojzesova knjiga 50,20). Bog ima torej nadzor nad našimi odločitvami in dejanji (Prva Mojzesova knjiga 45,5; Peta Mojzesova knjiga 8,18; Pregovori 21,1). Vendar Bog to počne tako, da pri tem ni okrnjena odgovornost človeka kot moralnega subjekta niti njegova odgovornost za lastne odločitve.

Doktrino božanske skrbi lahko povzamemo takole: Bog je v večnosti po svoji volji odredil vse, kar se bo zgodilo; vendar nikakor ni Bog avtor greha, niti ni človek brez odgovornosti. Osnovni način, kako Bog izvršuje svojo voljo, je prek sekundarnih dejavnikov (npr. naravnih zakonov, človekovih odločitev). Z drugimi besedami, Bog deluje posredno prek sekundarnih dejavnikov in s tem uresničuje svojo voljo.

Včasih to stori s čudežnim delovanjem. Takšna dela imenujemo čudeži (tj. nadnaravni dogodki – za razliko od naravnih dogodkov). Čudež je, kadar Bog za kratek čas zaobide naravni red, ki ga je postavil, da bi svojo voljo in načrt uresničil nadnaravno. Naj navedemo dva primera iz Apostolskih del, s katerimi bomo ponazorili Božje neposredno in posredno uresničevanje njegove volje. V apostolskih delih 9 je opisano spreobrnjenje Pavla iz Tarza. Bog je s slepečo svetlobo in glasom, ki ga je slišal le Savel, Savlu za vselej spremenil življenje. V svoji božanski skrbi je določil, da bo Savla spreobrnil za nadaljnje uresničevanje njegove volje. Z neposrednim, čudežnim dejanjem je povzročil, da se je Savel spreobrnil in postal apostol Pavel. Če govorite s katerim koli spreobrnjencem v krščanstvo, boste praviloma slišali sicer manj dramatično, a podobno zgodbo. Sovražni grešniki se pokesajo in spreobrnejo k veri v Kristusa, ko jim Sveti Duh čudežno spreobrne uporno srce – prek pridig, ki jih slišijo, branja Svetega pisma in vztrajnega pričevanja prijatelja ali sorodnika. Poleg tega Bog nenehno deluje v življenjskih situacijah in prek njih. Stiske, kot so izguba službe, razpad zakonske zveze, zasvojenost ... vse to lahko Bog uporabi, da človeka privede do preobrata. Pavlova spreobrnitev je bila posledica neposrednega, nadnaravnega posega božanske skrbi, medtem ko se večina kristjanov spreobrne po dolgem zaporedju posrednih posegov božanske skrbi.

V Apostolskih delih 16,6–10 najdemo tudi poročilo o Božjem posrednem uresničevanju svoje volje. Bilo je med Pavlovim drugim misijonskim potovanjem. Bog je v svoji skrbi želel, da gre Pavel s spremljevalci v Troádo. A ko so odšli iz pizidijske Antiohije, so se sklenili napotiti proti vzhodu v Azijo. Sveto pismo pravi, da jim Sveti Duh ni dovolil besede oznanjati v Aziji. Tako so se odpravili proti zahodu v Bitinijo; a tudi to jim je Kristusov Duh preprečil in končali so na poti v Troádo. Zapisi o tem so nastali naknadno, po samih dogodkih. Sredi dogajanja je bilo mogoče najti običajno, logično razlago, zakaj učenci niso mogli oditi v Azijo ali Bitinijo. Vendar je Luka, pisec Apostolskih del, pri popisovanju teh dogodkov za nazaj po navdihu Svetega Duha spoznal, da je Bog učence vodil, kamor jih je želel poslati; to je Božja skrb. V pregovorih 16,9 je o tem zapisano: »Človekovo srce načrtuje svojo pot, a GOSPOD vodi njegove korake.«

Nekateri menijo, da prepričanje o Božjem neposrednem ali posrednem upravljanju vsega onemogoča vsakršno možnost svobodne volje. Če ima Bog popoln nadzor, kako naj bi bili potemtakem ljudje v svojih odločitvah svobodni? Z drugimi besedami, če naj bi veljal pojem svobodne volje, mora obstajati nekaj, kar je zunaj suverenega Božjega nadzora – npr. naključnost človekovih odločitev. Za namen nazornejše razlage predpostavimo, da to drži. Kaj bi to pomenilo? Če Bog nima popolnega nadzora nad vsemi naključnimi možnostmi, kako nam potem zagotavlja odrešenje? Kot pravi Pavel v Pismu Filipljanom 1,6: »Prepričan sem, da bo on, ki je začel v vas dobro delo, to delo dokončal do dneva Kristusa Jezusa.« Če Bog nima vsega pod svojim nadzorom, je ta obljuba – in s tem tudi vse druge svetopisemske obljube – neveljavna. Potemtakem nimamo popolne gotovosti, da bo dobro delo odrešenja, ki je bilo v nas začeto, tudi dokončano.

Še več: če Bog nima nadzora nad vsem, to pomeni, da ni suveren; in če ni suveren, to pomeni, da ni Bog. Vztrajanje pri naključnem dogajanju zunaj Božjega nadzora nas pripelje do tega, da Bog sploh ni Bog. In če lahko naša »svobodna« volja preseže božansko skrb, kdo je navsezadnje Bog? Mi sami. To pa seveda ni sprejemljivo za nikogar, ki ima krščanski, svetopisemski pogled na svet. Resnica je ta, da smo, dokler nas milost božanske skrbi ne privede do spreobrnjenja in vere samo v Kristusa, duhovno mrtvi in usužnjeni grehu (Evangelij po Janezu 8,31–38; Pismo Rimljanom 6,15–23). Nimamo torej nekakšne »moralne nevtralnosti«, ki bi bila naše izhodišče pri ravnanju na podlagi svobodne volje. Božanska skrb ne uniči naše domnevne svobode. Nasprotno: edino božanska skrb nas dela svobodne v Kristusu in nam omogoča, da primerno ravnamo v njegovi svobodi.

English
Povratek na slovensko domačo stran
Kaj je božanska skrb (Božja previdnost)?