Kaj so Apokrifi/Devterokanonične knjige? Ali Apokrifi/Devterokanonične knjige spadajo v Sveto pismo?


Vprašanje: Kaj so Apokrifi/Devterokanonične knjige? Ali Apokrifi/Devterokanonične knjige spadajo v Sveto pismo?

Odgovor:
Rimskokatoliška in vzhodna pravoslavna Sveta pisma vsebujejo približno 15 Apokrifnih ali Devterokanoničnih knjig, ki niso v protestantskih Svetih pismih. Beseda apokrif pomeni ›skrit‹, medtem ko beseda devterokanonični pomeni ›drugi kanon‹. Apokrifi oz. Devterokanonične knjige so bile napisane predvsem med štiristoletnim obdobjem med Staro in Novo zavezo. Apokrifi vključujejo naslednje knjige: Prva Ezdrova knjiga, Druga Ezdrova knjiga, Tobit, Judita, Knjiga modrosti, Sirah, Sirahova modrost, Baruh, Jeremijevo pismo, Manasejeva molitev, Prva knjiga Makabejcev, Druga knjiga Makabejcev in Tretja knjiga Makabejcev, Psalm 151 in dodatki h knjigama Estera in Daniel. Vse te knjige niso vključene v rimskokatoliško Sveto pismo.

Judje so vedno priznavali Apokrife/Devterokanonične knjige kot splošno zanesljive zgodovinske zapise, vendar jih niso nikoli sprejeli kot kanonske knjige hebrejskega Svetega pisma. Jožef, največji judovski zgodovinar prvega stoletja, je razložil: »Res je, da je bila naša zgodovina zapisana zelo podrobno vse od Artakserksa, vendar se je nima za enako avtoriteto kot prejšnjo [hebrejsko Sveto pismo] naših očetov« (Josephus [Jožef], Against Apion 1.41, poudarek dodan). Noben zgodnji ali nedavni judovski kanon ne vključuje Apokrifov. Da so Judje zavrnili te judovske dokumente kot Sveto pismo, je močan namig, da ne spadajo v naše Sveto pismo.

Jezus pravi v Evangeliju po Luku 24,44, da judovska Pisma vključujejo Mojzesovo postavo, preroke in psalme. Z drugimi besedami je Jezus prepoznal judovski kanon, ki vsebuje tri dele – postavo, preroke in pisanja (Psalmi so predstavljali pisanja). Bodite pozorni na to, da ni omenil Apokrifov.

Zgodnji kristjani so prav tako zavračali Apokrife/Devterokanonične knjige kot nenavdihnjene od Boga, tako da jih niso vključili v najzgodnejše sezname kanonskih knjig. Novozavezni pisci so navajali iz Stare zaveze približno 295-krat (Wayne Grudem, Systematic Theology, 57), a nikoli nikjer ne navajajo niti ne namigujejo na katerokoli apokrifno ali devterokanonično knjigo. Tako Nova zaveza daje močan dokaz, da Apokrifi ne spadajo v naše Sveto pismo.

Papež Damaz I. (pribl. l. 304–384 po Kr.) je pritiskal na Hieronima, naj vključi te knjige v svojo Vulgato, vendar jih je ta specifično ločil od preostanka Svetega pisma. Nakazal je, da te knjige »niso namenjene vzpostavljanju avtoritete doktrin cerkve« (Jerome, Prologus Galeatus, 81n.8.). To pomeni, da je Hieronim spoznal, da te knjige nimajo avtoritete kot Sveto pismo. Samo Sveto pismo vzpostavlja krščansko doktrino. Apokrifi nimajo duhovne avtoritete. Rimskokatoliška cerkev je uradno dodala Apokrife/Devterokanonične knjige na Tridentskem koncilu sredi 16. stoletja z izjavo, da so to sveti spisi. To so storili predvsem kot nasprotovanje protestantski reformaciji kot način, da uveljavijo »svetopisemsko« podporo za zmote, v katere Rimskokatoliška cerkev veruje in jih izvaja, a niso v skladu s Svetim pismom. Primeri tega so vice, molitev za mrtve, prošnja »svetnikom« v nebesih za njihove molitve, čaščenje angelov in »dajanje miloščine« kot sprava za grehe. Poznavanje izvora njihove vključitve v latinsko Vulgato in kasnejše razglasitve njihovega kanonskega statusa je še en razlog, zakaj bi morali te knjige izključiti iz našega Svetega pisma.

Poleg tega je v Apokrifih/Devterokanoničnih knjigah veliko dokazanih zmot in nasprotovanj. Knjiga Sirah uči, da dajanje miloščine opravi spravo za greh. »Kdor spoštuje očeta, bo dosegel odpuščanje grehov. … Plameneč ogenj pogasi voda, miloščina pa bo izbrisala grehe« (Sirah 3,3.30). Vendar Mojzesova postava dosledno uči, da se sprava doseže s krvno žrtvijo. Na primer, Tretja Mojzesova knjiga 17,11 pravi: »Kajti življenje mesa je v krvi in dal sem vam jo za oltar, da opravite spravo za svoje življenje, kajti kri opravi spravo za življenje« (gl. tudi Pismo Hebrejcem 9,22). Zato Sirah napačno uči, da je spoštovanje staršev in dajanje miloščine spravna daritev za grehe, s tem pa trdi, da je lahko oseba opravičena z drugo metodo kot z nadomestno žrtvijo. Opravičenje po delih postave (spoštovanje staršev itd.) Sveto pismo neposredno ovrže: » … vemo, da človek ni opravičen po delih postave, ampak edinole po veri v Jezusa Kristusa« (Pismo Galačanom 2,16a). Pravzaprav apostol Pavel celo reče: » … če je pravičnost po postavi, potem je Kristus umrl zaman« (v. 21b). Če bi lahko dosegli pravičnost s stvarmi, kot je izpolnjevanje zapovedi in dobrodelnost, potem ne bi bilo potrebe, da bi Kristus umrl na križu.

Podobno Tobit 12,9 pravi: »Miloščina rešuje smrti in očiščuje vsakega greha; kdor daje miloščino, se bo nasitil življenja.« A Sveto pismo pravi: » … kri njegovega Sina Jezusa nas očiščuje vsakega greha« (Prvo Janezovo pismo 1,7b). Ker smo prepričani po Božji besedi, da Kristusova kri resnično očiščuje Božje ljudstvo vsakega greha, ne moremo sprejeti, da je dajanje miloščine pravi način očiščenja greha. »In po postavi se skoraj vse očiščuje s krvjo in brez krvi ni odpuščanja« (Pismo Hebrejcem 9,22). Tobit napačno predlaga drug, zmoten način očiščevanja greha, saj edino prelitje krvi očisti greh.

Knjiga modrosti pravi, da je Bog ustvaril svet iz predobstoječe snovi (11,17), kar je v nasprotju s preostankom učenja Svetega pisma, da je Bog ustvaril svet iz nič (ex nihilo). Odlomek Knjiga modrosti 8,19–20 je še en primer nasprotja med Apokrifi in Svetim pismom. »Bil sem obetaven mladenič, prejel sem plemenito [dobro] dušo, ali bolje, ker sem bil plemenit [dober], sem prišel v neomadeževano telo.« Vendar Sveto pismo uči, da se vsi rodimo z izvirnim grehom. »Kakor se je torej po prestopku enega človeka zgrnila obsodba na vse ljudi, tako tudi zaradi pravičnega dejanja enega prihaja na vse ljudi opravičenje, ki daje življenje. Kakor so namreč zaradi neposlušnosti enega človeka mnogi postali grešniki, tako bodo tudi zaradi poslušnosti enega mnogi postali pravični« (Pismo Rimljanom 5,18–19). Sveto pismo še pravi, da brez Kristusa: »Ni pravičnega, niti enega« (Pismo Rimljanom 3,10). Pisec Knjige modrosti je nespametno verjel, da je on izjema.

Sirah 12,4–7 svetuje: »Dajaj pobožnemu, grešniku pa ne pomagaj. Stori dobro ponižnemu, ne dajaj pa brezbožnemu. Odklanjaj njegov kruh in sam mu ga ne dajaj, … Dajaj dobremu, za grešnika pa se ne zavzemaj.« To je poganska filozofija, ne Božji nauk. »Vam pa, ki poslušate, pravim: Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo. Blagoslavljajte tiste, ki vas preklinjajo, in molíte za tiste, ki grdo ravnajo z vami. Tistemu, ki te udari po enem licu, nastavi še drugo, in kdor ti hoče vzeti plašč, mu tudi obleke ne brani. Vsakemu, ki te prosi, dajaj, in če kdo vzame, kar je tvoje, ne zahtevaj nazaj. In kakor hočete, da bi ljudje storili vam, storite vi njim« (Evangelij po Luku 6,27–31). »Če je tvoj sovražnik lačen, mu daj jesti; če je žejen, mu daj piti« (Pismo Rimljanom 12,20a, prim. Pregovori 25,21).

V Apokrifih so tudi zgodovinske napake. Na primer, Tobit trdi, da je živel, ko se je Jeroboam uprl (l. 931 pr. Kr.) in ko je Asirija premagala Izrael (722 pr. Kr.). Med tema dvema dogodkoma je bilo več kot 200 let razlike, a celotno življenje Tobita naj bi bilo 158 let (Tobit 1,3–5; 14,11)! Judita zmotno predstavi Nebukadnezarja kot kralja Asircev (1,1.7), ko pa je bil dejansko kralj Babilona (Druga knjiga kraljev 24,1).

Apokrifi/Devterokanonične knjige učijo mnogo stvari, ki so tako teološko nepravilne kot zgodovinsko netočne. Tako kot pri večini starih besedil je nekaj od tega, kar pravijo Apokrifi/Devterokanonične knjige, resnično in pravilno. A zaradi zgodovinskih in teoloških napak je treba na te knjige gledati kot na nič več kot zmotljive, zgodovinske in verske dokumente. Niso navdihnjene (od Boga, gl. Drugo pismo Timoteju 3,16–17). Zato niso nezmotljiva Božja beseda in nimajo avtoritete v Božji Cerkvi.

Preprosto povedano, Apokrifi/Devterokanonične knjige ne spadajo v Sveto pismo in ne bi smele biti vključene vanj, ker niso od Svetega Duha (od Boga) navdihnjena Božja beseda.

English


Povratek na slovensko domačo stran
Kaj so Apokrifi/Devterokanonične knjige? Ali Apokrifi/Devterokanonične knjige spadajo v Sveto pismo?

Ugotovite, kako ...

Preživite večnost z Bogom



Sprejmite odpuščanje z Bogom