Ali je anihilacionizem svetopisemski?



Vprašanje: Ali je anihilacionizem svetopisemski?

Odgovor:
Anihilacionizem je prepričanje, da neverniki ne bodo izkusili večnega trpljenja v peklu, ampak da bodo po smrti »uničeni«. Za mnoge je anihilacionizem privlačno prepričanje zaradi strašnosti misli, da bi ljudje preživljali večnost v peklu. Čeprav obstaja nekaj odlomkov, za katere se zdi, da zagovarjajo anihilacionizem, poglobljen pogled v to, kaj Sveto pismo pravi o usodi hudobnih, odkriva dejstvo, da je kazen v peklu večna. Vera v anihilacionizem izhaja iz napačnega razumevanja ene ali več naslednjih doktrin: 1) posledic greha, 2) Božje pravičnosti, 3) narave pekla.

Glede narave pekla anihilacionisti napačno razumejo pomen ognjenega jezera. Očitno je, da če bi človeka vrgli v gorečo lavo, bi ga ta skoraj takoj uničila. Vendar je ognjeno jezero fizično in duhovno kraljestvo. Ne gre za to, da bi bilo v ognjeno jezero vrženo samo telo; gre za človeško telo, dušo in duha. Duhovne narave fizični ogenj ne more uničiti. Zdi se, da neodrešeni vstanejo s telesom, pripravljenim na večnost, prav tako kot odrešeni (Razodetje 20,13; Apostolska dela 24,15). Ta telesa so pripravljena na večno usodo.

Večnost je še en vidik, ki ga anihilacionisti ne razumejo popolnoma. Anihilacionisti imajo prav, da grška beseda aionion, ki se jo običajno prevaja kot ›večen‹, po definiciji ne pomeni ›večen‹. Specifično se nanaša na ›vek‹ ali ›eon‹, ki je specifično časovno obdobje. Vendar je jasno, da se v Novi zavezi aionion včasih uporablja za večno dolžino časa. Razodetje 20,10 govori o hudiču, zveri in lažnem preroku, ki bodo vrženi v ognjeno jezero in mučeni »podnevi in ponoči na veke vekov«. Jasno je, da ti trije niso »pokončani«, ko so vrženi v ognjeno jezero. Zakaj bi bila usoda neodrešenih kaj drugačna (Razodetje 20,14–15)? Najprepričljivejši dokaz za večnost pekla je Evangelij po Mateju 25,46: »Ti [neodrešeni] pojdejo v večno kazen, pravični pa v večno življenje.« V tej vrstici se za usodo hudobnih in pravičnih uporablja ista grška beseda. Če bodo hudobne mučili samo neko »obdobje«, potem bodo tudi pravični izkusili življenje v nebesih samo neko »obdobje«. Če bodo verniki večno v nebesih, bodo tudi neverniki večno v peklu.

Drugi ugovor anihilacionistov proti večnosti pekla je, da bi bilo nepravično, če bi Bog kaznoval nevernike v peklu za vso večnost za omejeno število grehov. Kako bi bilo pošteno, če bi Bog vzel človeka, ki je 70 let živel grešno življenje, in ga kaznoval za vso večnost? Odgovor je, da ima naš greh večne posledice, ker je storjen proti večnemu Bogu. Ko je David zagrešil greh prešuštva in umora, je izjavil: »Zoper tebe, tebe samega, sem grešil, hudobijo v tvojih očeh sem storil …« (Psalm 51,6). David je grešil proti Batšebi in Urijáju; kako lahko David trdi, da je grešil samo proti Bogu? David je razumel, da je navsezadnje vsak greh proti Bogu. Bog je večno in neskončno bitje. Zaradi tega je vsak greh proti njemu vreden večne kazni. Ne gre za dolžino časa, ko grešimo, ampak za Božji značaj, proti kateremu grešimo.

Bolj oseben vidik anihilacionizma je misel, da nikakor ne bi mogli biti srečni v nebesih, če bi vedeli, da nekateri izmed naših bližnjih trpijo večno mučenje v peklu. Toda ko bomo prispeli v nebesa, ne bo ničesar, zaradi česar bi se pritoževali ali bili žalostni. Razodetje 21,4 nam pravi: »In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več. Kajti prejšnje je minilo.« Če nekateri naši bližnji niso v nebesih, se bomo stoodstotno strinjali, da ne spadajo tja in da so obsojeni, ker niso hoteli sprejeti Jezusa Kristusa za svojega Odrešenika (Evangelij po Janezu 3,16; 14,6). To je težko razumeti, vendar ne bomo žalostni zaradi njihove odsotnosti. Ne smemo se osredotočiti na to, kako lahko uživamo v nebesih brez vseh naših bližnjih, ampak kako lahko usmerimo svoje bližnje k veri v Jezusa, zato da bodo tudi oni tam.

Pekel je morda prvoten razlog, zakaj je Bog poslal Jezusa Kristusa, da plača kazen za naše grehe. Ni se treba bati, da bi bili po smrti »pokončani«, pač pa se je treba prav gotovo bati večnosti v peklu. Jezusova smrt je bila neskončna smrt, ki je plačala naš neskončni dolg zaradi greha, zato da ga ne bi bilo treba plačati nam v peklu za vso večnost (Drugo pismo Korinčanom 5,21). Ko začnemo verovati vanj, smo odrešeni, odpuščeno nam je, smo očiščeni in obljubljen nam je večen dom v nebesih. Če pa zavrnemo Božji dar večnega življenja, se bomo soočili z večnimi posledicami te odločitve.



Povratek na slovensko domačo stran



Ali je anihilacionizem svetopisemski?