Ali obstaja absolutna resnica / univerzalna resnica?



Vprašanje: Ali obstaja absolutna resnica / univerzalna resnica?

Odgovor:
Da bi razumeli absolutno ali univerzalno resnico, moramo začeti z definicijo resnice. Resnica, kot pravi slovar, je »skladnost z dejstvom ali resničnostjo; izjava, ki je dokazana ali sprejeta kot resnična.« Nekateri ljudje bi rekli, da ni prave resničnosti, samo zaznave in mnenja. Drugi trdijo, da mora obstajati neka absolutna resničnost ali resnica.

En pogled pravi, da ne obstajajo absoluti, ki določajo resničnost, kar je ironično že samo trditev o absolutni resnici. Tisti, ki so tega mnenja, verjamejo, da je vse relativno glede na nekaj drugega, zato ne more biti dejanske resničnosti. Zaradi tega navsezadnje ni moralnih absolutov, nobene avtoritete, ki bi odločala, ali je neko dejanje pozitivno ali negativno, pravilno ali napačno. Ta pogled vodi k »situacijski etiki«, prepričanju, da je to, kar je pravilno ali napačno, odvisno od situacije. Ni pravilnega ali napačnega; zato je tisto, kar se čuti ali zdi pravilno v tistem trenutku in v tisti situaciji, pravilno. Seveda situacijska etika vodi k subjektivni miselnosti in življenjskemu slogu »karkoli se čuti dobro«, kar ima uničujoč vpliv na družbo in posameznike. To je postmoderni relativizem. Ustvarja družbo, ki ime vse vrednote, prepričanja, življenjske sloge in trditve o resnici za enakovredno veljavne.

Drugo mnenje pravi, da obstajajo absolutne resničnosti in merila, ki določajo, kaj je prav in kaj ne. Zato lahko dejanja določimo za pravilna ali napačna po tem, kako ustrezajo tem absolutnim merilom. Če ni absolutov, resničnosti, nastane kaos. Vzemimo, na primer, zakon težnosti. Če ne bi bil absolut, ne bi mogli biti gotovi, ali lahko stojimo ali sedimo na enem mestu, dokler se ne bi odločili, da se premaknemo. Ali če dva plus dva ne bi bilo vedno štiri, bi bili učinki na civilizacijo pogubni. Zakoni znanosti in fizike bi bili nepomembni in trgovina bi bila nemogoča. Kakšna zmešnjava bi bila to! Še dobro, da je dva plus dva enako štiri. Obstaja absolutna resnica in lahko jo najdemo in razumemo.

Nelogično je izjaviti, da ni absolutne resnice. Vendar danes mnogo ljudi sprejema kulturni relativizem, ki zanika vsakršno vrsto absolutne resnice. Dobro vprašanje, ki ga lahko zastavimo ljudem, ki pravijo: »Ni absolutne resnice,« je naslednje: »Ali ste absolutno prepričani v to?« Če rečejo »da«, so podali absolutno izjavo – ki sama po sebi namiguje na obstoj absolutov. Pravijo, da je že samo dejstvo, da ni absolutne resnice, ena in edina absolutna resnica.

Poleg problema nasprotovanja samemu sebi obstaja nekaj drugih logičnih problemov, ki jih mora človek premagati, da bi verjel, da ni absolutnih ali univerzalnih resnic. Eden je, da imamo vsi ljudje omejeno znanje in končen [omejen] um in zato ne moremo logično podajati absolutno negativnih izjav. Človek ne more logično reči: »Ni Boga« (čeprav mnogi to delajo), ker bi moral, če bi hotel podati tako izjavo, imeti absolutno znanje vsega vesolja od začetka do konca. Ker pa je to nemogoče, je največ, kar lahko nekdo logično reče, tole: »Z omejenim znanjem, ki ga imam, ne verjamem, da Bog obstaja.«

Drug problem z zanikanjem absolutne resnice/univerzalne resnice je, da se ne more kosati s tem, za kar vemo, da je resnično, v naši vesti, izkušnjah in v tem, kar vidimo v resničnem svetu. Če absolutna resnica ne obstaja, potem ni ničesar dokončno pravilnega ali napačnega o ničemer. Kar je morda »prav« zate, ne pomeni, da je »prav« zame. Čeprav se zdi na površju takšna vrsta relativizma privlačna, pomeni, da si vsak postavlja svoja pravila, po katerih živi, in dela, kar misli, da je prav. Neizogibno je, da bo občutek za prav neke osebe kmalu trčil ob občutek za prav neke druge osebe. Kaj se zgodi, če se mi zdi »prav«, da ne upoštevam semaforjev, tudi če so rdeči? Ogrozim mnogo življenj. Ali pa morda mislim, da je prav, če kradem od tebe, ti pa morda misliš, da ni prav. Jasno je, da so najina merila pravilnega in napačnega v navzkrižju. Če ni absolutne resnice, nobenega merila, kaj je prav in kaj narobe, ki smo mu vsi odgovorni, potem ne moremo biti nikoli prepričani v nič. Ljudje bi bili svobodni, da bi delali, kar bi hoteli – ubijali, posiljevali, kradli, lagali, goljufali itd., in nihče ne bi mogel reči, da so te stvari napačne. Ne bi moglo biti vlade, zakonov, pravice, ker človek ne bi mogel niti reči, da ima večina ljudi pravico postavljati in vsiliti merila manjšini. Svet brez absolutov bi bil najstrašnejši svet, kar si jih lahko predstavljamo.

Z duhovnega stališča takšna vrsta relativizma vodi v versko zmešnjavo, brez ene prave vere in brez načina, kako imeti pravi odnos z Bogom. Vsa verstva bi bila torej lažna, ker vsa podajajo absolutne trditve glede življenja po smrti. Danes ni neobičajno, da ljudje verjamejo, da sta lahko dve diametralno nasprotni verstvi enako »pravilni«, čeprav obe trdita, da imata edino pot do nebes ali učita dve popolnoma nasprotni si »resnici«. Ljudje, ki ne verjamejo v absolutno resnico, ne upoštevajo teh trditev in sprejemajo bolj strpen univerzalizem, ki uči, da so vsa verstva enaka in da vse poti vodijo v nebesa. Ljudje, ki sprejemajo ta svetovni nazor, silovito nasprotujejo evangelijskim kristjanom, ki verjamejo Svetemu pismu, ko pravi, da je Jezus »pot, resnica in življenje« in da je on najvišja manifestacija resnice in edini način, kako lahko prideš v nebesa (Evangelij po Janezu 14,6).

Strpnost je postala glavna vrlina postmoderne družbe, absolut, in zato je nestrpnost edino zlo. Na kakršnokoli dogmatično prepričanje – še posebej prepričanje v absolutno resnico – se gleda kot na nestrpnost, največji greh. Tisti, ki zanikajo absolutno resnico, bodo pogosto rekli, da je v redu verjeti, kar hočeš, dokler ne skušaš vsiliti svojih prepričanj drugim. Toda ta pogled sam je prepričanje o tem, kar je prav in kaj narobe, in tisti, ki zagovarjajo ta pogled, ga vsekakor skušajo vsiliti drugim. Določijo merilo vedenja, za katerega vztrajajo, da se ga morajo drugi držati, pri tem pa kršijo prav tisto, za kar trdijo, da zagovarjajo – kar je še nekaj nasprotujočega samemu sebi. Tisti, ki zagovarjajo takšno prepričanje, preprosto ne želijo biti odgovorni za svoja dejanja. Če obstaja absolutna resnica, potem obstajajo absolutna merila pravilnega in napačnega, mi pa smo odgovorni tem merilom. Ta odgovornost je to, kar ljudje v resnici zavračajo, ko zavračajo absolutno resnico.

Zavračanje absolutne resnice/univerzalne resnice in kulturni relativizem, ki spada zraven, je logični rezultat družbe, ki je sprejela evolucijsko teorijo kot razlago življenja. Če je naturalistična evolucija resnična, potem življenje nima pomena in smisla, mi nimamo namena, zato ne more obstajati nekaj absolutno pravilnega ali napačnega. Človek ima potem svobodo, da živi, kot mu ugaja, in za svoja dejanja ni odgovoren nikomur. Toda ne glede na to, kako grešni ljudje zanikajo obstoj Boga in absolutne resnice, bodo vseeno nekega dne stali pred Bogom na sodbi. Sveto pismo pravi: »Saj jim je to, kar je mogoče spoznati o Bogu, očitno: sam Bog jim je namreč to razodel. Kajti od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. Čeprav so namreč Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali, marveč so postali v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo. Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli« (Pismo Rimljanom 1,19–22).

Ali obstaja kakšen dokaz za obstoj absolutne resnice? Da. Prvič, to je človeška vest, tisto »nekaj« v nas, kar nam govori, da bi moral svet delovati na določen način, da so nekatere stvari pravilne, nekatere pa napačne. Naša vest nas prepričuje, da je nekaj narobe s trpljenjem, stradanjem, posilstvom, z bolečino in zlom, in nam daje zavedanje, da so ljubezen, velikodušnost, usmiljenje in mir pozitivne stvari, za katere bi si morali prizadevati. To je univerzalno pravilno v vseh kulturah vseh časov. Sveto pismo opisuje vlogo človeške vesti v Pismu Rimljanom 2,14–16: »Kajti kadar pogani, ki nimajo postave, po naravi izpolnjujejo to, kar veleva postava, so sami sebi postava, čeprav so brez postave. Ti dokazujejo, da je delo postave zapisano v njihovih srcih: o tem pričuje tudi njihova vest in misli, ki se medsebojno obtožujejo ali pa zagovarjajo. To se bo pokazalo na dan, ko bo Bog v skladu z mojim evangelijem po Kristusu Jezusu sodil temu, kar se skriva v ljudeh.«

Drugi dokaz za obstoj absolutne resnice je znanost. Znanost je preprosto stremljenje k znanju, preučevanje tega, kar vemo, in iskanje, da bi vedeli več. Zato vse znanstveno preučevanje nujno temelji na prepričanju, da obstajajo objektivne resničnosti v svetu in da lahko te resničnosti odkrijemo in dokažemo. Če ne bi bilo absolutov, kaj bi preučevali? Kako bi lahko vedeli, da so ugotovitve znanosti resnične? Dejansko sami zakoni znanosti temeljijo na obstoju absolutne resnice.

Tretji dokaz za obstoj absolutne resnice/univerzalne resnice je vera. Vse vere sveta si prizadevajo dati pomen in definicijo življenju. Rodijo se iz človekove želje po nečem več kot preprostem obstoju. Skozi vero ljudje iščejo samoopravičenje, upanje za prihodnost, odpuščanje grehov, mir sredi težav in odgovore na naša najgloblja vprašanja. Vera je pravzaprav dokaz, da je človek več kot samo visoko razvita žival. Je dokaz višjega namena in obstoja osebnega Stvarnika z namenom, ki je vgradil v človeka zavedanje Stvarnika. In če zares obstaja Stvarnik, potem on postane merilo za absolutno resnico in njegova avtoriteta je tista, ki uveljavlja to resnico.

Še dobro, da obstaja tak Stvarnik in da nam je razodel svojo resnico po svoji besedi, Svetem pismu. Poznavanje absolutne resnice/univerzalne resnice je mogoče samo skozi osebni odnos s tistim, ki je sam resnica – z Jezusom Kristusom. Jezus je trdil, da je on edina pot, edina resnica, edino življenje in edina pot k Bogu (Evangelij po Janezu 14,6). Dejstvo, da absolutna resnica obstaja, nas usmerja k resnici, da obstaja suveren Bog, ki je ustvaril nebesa in zemljo in ki se nam je razodel, da bi ga lahko osebno spoznali po njegovem Sinu Jezusu Kristusu. To je absolutna resnica.



Povratek na slovensko domačo stran



Ali obstaja absolutna resnica / univerzalna resnica?