Vprašanje
Kako vemo, da je Sveto pismo Božja beseda, da pa apokrifi, Koran, Mormonova knjiga itd. to niso?
Odgovor
Vprašanje, katero (če sploh katero) versko besedilo je resnična Božja beseda, je izjemno pomembno. Da bi se izognili krožnemu sklepanju, se najprej vprašajmo: Kako lahko sploh vemo, ali je Bog komuniciral s človekom? Če je res komuniciral, je komuniciral tako, da bi ga ljudje razumeli. To pa pomeni tudi, da bi si lahko ljudje sporočila izmišljevali sami, nato pa trdili, da so ta sporočila od Boga. Zdi se torej smiselno domnevati, da bi Bog, če bi želel potrditi pristnost svoje komunikacije, to storil tako, da ga človek ne bi mogel posnemati – torej s čudeži. S tem se področje našega članka že občutno zoži.
Poleg dejstev, ki kažejo na pravilnost (rokopisna dejstva) in zgodovinskost (arheološka dejstva) Svetega pisma, je najpomembnejše dokazno dejstvo njegova navdihnjenost. Pismo o sebi trdi, da je absolutno navdihnjena resnica. Pravi preizkus te trditve je v njenih nadnaravnih dokaznih dejstvih, vključno s preroštvi. Bog je uporabil preroke, da je izrekel in zapisal svojo besedo, ter čudeže, npr. izpolnitev prerokb, da je potrdil pristnost svojih glasnikov. Tako je npr. Bog v Prvi Mojzesovi knjigi 12,7 obljubil, da bo dal izraelsko deželo Abrahamu in njegovim potomcem. Leta 1948 je bil Izrael drugič v zgodovini vrnjen Judom. To se mogoče na prvi pogled ne zdi nič posebnega. Toda pomislimo, da se še nobeno ljudstvo v svetovni zgodovini ni razselilo iz domovine in se pozneje vrnilo. Izraelu se je to zgodilo kar dvakrat. Danielova knjiga pa je natančno napovedala vzpon štirih velikih kraljestev – od Babilonije, Medije in Perzije ter Grčije tja do Rima – skupaj s podrobnostmi, kako bodo vladala in kako propadla, in sicer že stoletja, preden se je to dejansko zgodilo. Zajeti sta tudi vladavini Aleksandra Velikega in Antíoha Epifana.
Ezekiel je v svoji knjigi med drugim napovedal prihodnjo usodo mesta Tir. Mnogi biblicisti menijo, da se je prerokba uresničila deloma v Nebukadnezarjevem 13-letnem obleganju Tira in deloma ok. 250 let pozneje, ko je mesto osvojil in ga veliki meri uničil Aleksander Veliki.
V zvezi s Kristusom je v Stari zavezi več kot 270 prerokb. Jezus sam na mnoga izmed teh prerokovanih dejstev, npr. na čas in kraj svojega rojstva, ne bi mogel vplivati. Drugič, možnost, da bi en človek naključno izpolnil že samo dobrih deset takih prerokb, je nepopisno majhna. Jezus, ki je potrjeval, da je Sveto pismo Božja beseda, je svojo zanesljivost in božanskost nazadnje neizpodbitno dokazal z vstajenjem, zgodovinskim dejstvom, ki ga je težko spregledati.
V nasprotju z njim pa Mohamed, avtor Korana, ni naredil nobenih čudežev, s katerimi bi potrdil verodostojnost svojega sporočila (niti ko so ga privrženci za to prosili – suri 17,91–95; 29,47–51). Šele v mnogo poznejšem izročilu (Hadit) beremo o domnevnih čudežih, ki pa odražajo dokaj bujno domišljijo (npr. da je Mohamed luno razcepil na dvoje) in ki jih ne potrjujejo nobena pričevanja. Poleg tega je v Koranu najti očitne zgodovinske napake. Muslimani verujejo, da je Sveto pismo navdihnjeno, le da so v njem nekatere napake zaradi urejanja (sura 2,136 in sure 13, 16, 17, 20, 21, 23, 25). Ne zmorejo pa ustrezno odgovoriti na vprašanje, v katerem obdobju naj bi se Sveto pismo izpridilo. Če naj bi bilo to pred letom 600 n. št., kako lahko Koran vernike spodbuja, naj berejo Pismo? Če naj bi bilo to po letu 600, je treba poudariti, da biblicisti nikakor ne dvomijo v točnost svetopisemskih rokopisov najmanj od 3. stoletja naprej. Poleg tega Koran kristjanom zmotno pripisuje vero v stvari, v katere pa kristjani ne verujejo in nikoli niso verovali. Koran npr. trdi, da kristjani verujejo v trojico Oče, Mati (Marija) in Sin (sura 5,73–75.116); Bog naj bi imel spolne odnose z Marijo, da bi dobil sina (sure 2,116; 6,100–101; 10,68; 16,57; 19,35; 23,91; 37,149–151; 43,16–19). A če naj bi bil Koran res od Boga, bi morale biti točne vsaj njegove navedbe o tem, v kaj kristjani verujejo.
Pisec Mormonove knjige Joseph Smith je nekajkrat poskusil narediti čudež, npr. prerokovati (kar v Peti Mojzesovi knjigi 18,21–22 velja za preizkus resničnega preroka), a mu je to večkrat spodletelo. V Zgodovini cerkve (HC) 2,382 je napovedal Kristusov drugi prihod. Joseph Smith je učil, da bo Gospod znova pričel čez 56 let (kar bi pomenilo okrog leta 1981). Drugi prihod se ni zgodil leta 1891 (in mormonska cerkev niti ne trdi, da se je), in zgodil se ni vse do danes. Smith je v Doktrini in zavezah (D&C) 84,114–115 tudi prerokoval, da bodo uničena mesta New York, Albany in Boston, če njihovi meščani ne bodo sprejeli evangelija, kot ga je poučeval Smith. Joseph Smith je v teh mestih tudi pridigal. Mesta niso sprejela njegovega evangelija, pa vendar niso bila uničena. Še ena znamenita prerokba Josepha Smitha je bila »konec vseh narodov« v D&C 87 o uporu Južne Karoline v državljanski vojni. Jug naj bi na pomoč poklical veliko Britanijo, posledica pa naj bi bila ta, da se bo vojna razširila na vse narode; sužnji se bodo upirali; zemljani bodo žalovali; prišli bodo lakota, kuga, potres, grom, blisk in nato konec vseh narodov. Jug se je leta 1861 res uprl, a sužnji niso vstali, vojna se ni razširila na vse narode, niso nastopili svetovna lakota, kuga, potres. itd. in ni prišel »konec vseh narodov«.
Zbirka knjig, ki jim protestanti pravijo apokrifi (‘skriti, skrivni, nepristni’ spisi), katoliki pa devterokanonične (‘poznejši’ ali ‘drugi’ kanon) knjige. Napisane so bile med letoma 300 pr. n. št. in 100 n. št., v obdobju med zavezama, v času med navdihnjenimi spisi Božjih prerokov v Stari zavezi in spisi apostolov oz. njihovih sodobnikov v Novi zavezi. Rimskokatoliška cerkev je apokrifne knjige leta 1546 na tridentinskem koncilu »nezmotljivo« uvrstila v svetopisemski kanon. Apokrife bi omenili v sklopu dokaznih dejstev, ki govorijo v prid Svetega pisma, če bi bile te knjige resnično navdihnjene – a dejstva kažejo, da niso. V Svetem pismu beremo o Božjih prerokih, katerih sporočila so se potrdila s čudeži ali so se njihove prerokbe uresničile, ljudje pa so njihovo sporočilo takoj sprejeli (5 Mojzes 31,26; Jozue 24,26; 1 Samuel 10,25; Daniel 9,2; Kološanom 4,16; 2 Peter 3,15–16). Kar zadeva apokrife, je ravno nasprotno: nobene apokrifne knjige ni napisal prerok. Nobena izmed teh knjig bi bila vključena v judovsko Sveto pismo. V nobeni apokrifni knjigi ni potrjena verodostojnost njenega avtorja. Poznejši svetopisemski avtorji ne navajajo nobene apokrifne knjige kot avtoritativne. V nobeni apokrifni knjigi ni opisa izpolnjene prerokbe. In nazadnje tudi Jezus, ki je navajal iz vseh delov Stare zaveze, niti enkrat ni navajal iz apokrifov. Enako velja za njegove učence.
Na vprašanje, ali je kateri izmed virov, ki so »konkurenca« Svetemu pismu, resnično Božje razodetje, lahko mirno odgovorimo, da Pismo te vire popolnoma zasenči. In če Sveto pismo ni Božja beseda, nam ne preostanejo nobena jasna merila, po katerih bi lahko presodili, kaj potemtakem Sveto pismo je.
English
Kako vemo, da je Sveto pismo Božja beseda, da pa apokrifi, Koran, Mormonova knjiga itd. to niso?
