Kaj je Božja volja?


Vprašanje: Kaj je Božja volja?

Odgovor:
Teologi vidijo tri različne vidike Božje volje v Svetem pismu: njegova suverena (dokončna) volja, njegova razodeta (objavljena) volja in njegova dispozicijska volja.

Božja suverena ali dokončna volja se imenuje tudi njegova »skrita« volja. Je »suverena« v tem, da kaže, da je Bog absolutni vladar vesolja, ki predpisuje vse, kar se zgodi. Je »dokončna odločilna«, ker vključuje Božje odloke. Je »skrita«, ker se ne zavedamo tega vidika Božje volje, dokler se to, kar je odločil, ne zgodi. Ničesar ni, kar bi se zgodilo izven Božje suverene volje. Na primer, bila je Božja suverena volja, da so Jožefa odpeljali v Egipt, da je ostal v faraonovem zaporu, razložil kraljeve sanje in sčasoma rešil svoje ljudstvo pred lakoto ter so ga vsi spoštovali (Prva Mojzesova knjiga 37–50). Najprej se Jožef in njegovi bratje nikakor niso zavedali Božje volje v teh stvareh, ampak ob vsakem koraku na poti je bil Božji načrt jasnejši. Ko Pismo Efežanom 1,11 opiše Boga kot tistega, »ki vse uresničuje po sklepu svoje volje,« govori o Božji suvereni ali dokončni odločilni volji. O vsem, kar se zgodi, odloča Bog. Bog sam izrazi dejstvo svoje suverene volje v vrstici Izaija 46,10: »Moj sklep obvelja in vsako svojo željo izpolnim.« Ker je Bog suveren, ne more biti njegova odločilna, vnaprej določena volja nikoli neizpolnjena.

Suverena ali odločilna Božja volja se deli na njegovo neposredno, učinkovalno voljo in njegovo posredno, dopustno voljo. To je potrebno, ker Bog ne »povzroči« neposredno vsega, da se zgodi. Nekateri njegovi odloki so učinkovalni kar pomeni, da neposredno prispevajo k izpolnitvi Božje volje. Drugi njegovi odloki so dopustni, kar pomeni, da dovoljujejo posredno izpolnitev Božje volje. Ker je Bog suveren, najmanj vsaj »dopusti« vse dogodke, ki se zgodijo. Da Bog »dovoli« ali »dopusti« zlo, ne pomeni, da mu pritrdi v smislu, da ga odobrava. V okviru Božje suverene volje se odloči, da bo dopustil, da se zgodijo mnoge stvari, v katerih ne uživa. Na primer, Bog se je svobodno odločil, z dejanjem dokončne volje, da dovoli ugrabitev in zasužnjenost Jožefa. Čeprav ni povzročil, da so grešili, je Božja dopustna volja dovolila grehe Jožefovih bratov, da bi iz tega nastalo večje dobro (gl. Prva Mojzesova knjiga 50,20). Ob vsaki krivici, ki se je zgodila Jožefu, je imel Bog moč, da posreduje, vendar je »dopustil« zlo in v tem omejenem smislu suvereno dopustno »privolil«, da se to zgodi, da bi izpolnil svojo skrito, dokončno voljo.

Božja razodeta ali objavljena volja ni skrita pred nami. Ta del Božje volje vključuje to, kar se je Bog odločil, da nam bo razodel v Svetem pismu – njegovi predpisi so jasno navedeni. »Oznanil ti je, o človek, kaj je dobro, kaj GOSPOD hoče od tebe: nič drugega, kakor da ravnaš pravično, da ljubiš dobrohotnost in ponižno hodiš s svojim Bogom« (Mihej 6,8). Predpisana Božja volja je, kar Bog zahteva od nas, da storimo (ali ne storimo). Na primer, vemo, da je Božja volja, da govorimo resnico v ljubezni (Pismo Efežanom 4,15), se pokesamo grehov in se obrnemo k Bogu (Apostolska dela 3,19). Božja razodeta volja je, naj ne prešuštvujemo (Prvo pismo Korinčanom 6,18) in naj ne pijančujemo (Pismo Efežanom 5,18). Božja razodeta volja nenehno »nevednega dela modrega« (Psalm 19,8).

Dolžni smo izpolnjevati Božjo razodeto ali objavljeno voljo; vendar smo zmožni, da je ne izpolnjujemo. Božja razodeta volja za Adama in Evo je bila, naj bosta rodovitna in se množita, skrbita za vrt, si podredita zemljo in ne jesta z določenega drevesa (Prva Mojzesova knjiga 1–2). Žal sta se uprla Božji razodeti volji (Prva Mojzesova knjiga 3). Posledice, ki sta jih trpela, kažejo, da nista mogla opravičiti svojega greha. Prav tako mi ne moremo trditi, da naš greh preprosto izpolnjuje Božjo suvereno voljo, kot da bi nas to rešilo krivde. Božja volja je bila, da Jezus trpi in umre, ampak tisti, ki so bili odgovorni za njegovo smrt, so še vedno nosili odgovornost (Evangelij po Marku 14,21).

Božja dispozicijska volja se ukvarja z njegovo »držo«. Njegova dispozicijska volja je, kar mu je všeč ali kar mu ni. Na primer, Bog »hoče, da bi se vsi ljudje rešili in prišli do spoznanja resnice« (Prvo pismo Timoteju 2,4) in »noče, da bi se kdo pogubil, temveč da bi vsi dosegli spreobrnjenje« (Drugo Petrovo pismo 3,9). To je izraz Božje drže do izgubljenih. Želi, da bi bili rešeni samo po milosti, samo po veri samo v Jezusa Kristusa. Čeprav si Bog želi, da bi bili vsi odrešeni, niso vsi odrešeni. Zato je razlika med Božjo dispozicijsko voljo in njegovo suvereno voljo. Božja volja ni, da bi bil v notranjosti naklonjen temu ali da bi se veselil, če bi bili ljudje za vedno pogubljeni v peklu. Bog ne uživa v smrti hudobnih (Ezekiel 18,23; 33,11). Vendar odloči nekaj, v čemer ne uživa. Namreč Bog bo odločno in za vedno uveljavil pravico nad zlobnimi kršitelji, ki bodo pogubljeni v svojih grehih. Zadovoljen je, ko se ohranja pravica in se spoštuje pravičnost, vendar osebno ne uživa v kaznovanju.

Če povzamemo, Božja volja vključuje tri vidike: 1) Božja suverena volja je razodeta v njegovih nespremenljivih, vnaprej dokončnih, določenih odlokih. Rekel je, naj bo luč, in bila je luč (Prva Mojzesova knjiga 1,3) – primer njegovega učinkovalnega odloka. Dopustil je hudiču, da muči Joba (Job 1,12) – primer njegovega dopustnega odloka. 2) Božja razodeta (objavljena) volja se nahaja v njegovih predpisih. Dolžni smo jih ubogati v osebni svetosti. Imamo zmožnost (a ne pravico), da kršimo te zapovedi v svojo škodo. 3) Božja dispozicijska volja je njegova drža. Včasih Bog odloči nekaj, kar mu ne prinaša užitka, na primer smrt hudobnih (gl. Ezekiel 33,11).

English


Povratek na slovensko domačo stran
Kaj je Božja volja?