Kakšno je svetopisemsko razumevanje Božje jeze?


Vprašanje: Kakšno je svetopisemsko razumevanje Božje jeze?

Odgovor:
Tako ljudje kot Bog izražajo jezo. Vendar obstaja ogromna razlika med Božjo jezo in človeško jezo. Božja jeza je sveti gnus Boga, ki je upravičeno izražen v nepopustljivem odporu do vsega, kar nasprotuje njegovi svetosti (Pismo Rimljanom 1,18–19). Božja jeza, njegovo nepopustljivo, upravičeno nasprotovanje vsemu nesvetemu, je vedno sveto in vedno upravičeno. Človeška jeza ni nikoli sveta in nikoli upravičena (Pismo Rimljanom 12,17–19).

V Stari zavezi je Božja jeza primeren božanski odziv na človeški greh in neposlušnost. Izraelovo malikovanje je bilo najpogosteje priložnost za božansko jezo (Ezekiel 20,8). Božja jeza je dosledno usmerjena proti tistim, ki ne sledijo njegovi volji (Peta Mojzesova knjiga 1,26–46; Jozue 7,1; Psalm 2,1–6). Starozavezni preroki so pogosto pisali o prihodnjem »dnevu jeze« (Sofonija 1,14–15). Božja jeza nad grehom in neposlušnostjo je popolnoma upravičena, ker so njegova upravičena pričakovanja od človeštva sveta popolnost, tako kot je Bog sam popolnoma svet (Tretja Mojzesova knjiga 11,44-45; 19,2; 20,7.26). Bog usmiljeno daje božansko naklonjenost vsem, ki izrazijo pravo spreobrnjenje od svojih grehov, kar milostno odvrne Božjo jezo od grešnika (Jona 3). Prevzetni, trdovratni in nespokorjeni zavračajo Božjo ljubezen, usmiljenje, milost in naklonjenost ter si tako nakopljejo njegovo pravično jezo (Prva Mojzesova knjiga 19).

Nova zaveza prav tako uči, da je Bog Bog jeze, ki obsoja greh. Zgodba o bogatašu in Lazarju govori o Božji sodbi in resnih posledicah za nespokorjenega grešnika (Evangelij po Luku 16,19–31). Evangelij po Janezu 3,36 pravi: »Kdor veruje v Sina, ima večno življenje; kdor pa ne veruje v Sina, ne bo videl življenja, ampak ostane nad njim Božja jeza.« Tisti, ki je spravljen z Bogom v Kristusu, ne bo trpel Božje jeze za svoje grehe, ker je Jezus vzel Božjo jezo nase, ko je umrl namesto njega na križu (Pismo Rimljanom 5,6–11), in pripisal svojo pravičnost temu spokorjenemu grešniku (Drugo pismo Korinčanom 5,21). Tistim, ki ne verujejo v Sina, ki ga ne sprejmejo za Odrešenika, bo na dan jeze sojeno za njihove grehe (Pismo Rimljanom 2,5–11). Božja jeza za zavračanje njegovega Sina je upravičeno huda in večna: »… bo tudi sam pil od vina Božjega srda, namešanega nemešanega v čaši njegove jeze: z ognjem in žveplom bo mučen vpričo svetih angelov in vpričo Jagnjeta. Dim od njihovega mučenja se bo vzdigoval na veke vekov« (Razodetje 14,10–11).

Nasprotno pa je grešna človeška jeza prepovedana v Pismu Rimljanom 12,19, Pismu Efežanom 4,26 in Pismu Kološanom 3,8–10. Samo Bog se lahko maščuje, ker je njegovo maščevanje popolno in sveto, medtem ko je človeška jeza grešna in ga izpostavlja demonskemu vplivu. Za kristjana sta jeza in srd neskladna z našo novo naravo v Kristusu (Drugo pismo Korinčanom 5,17). Da bi kristjan živel v svobodi pred gospostvom jeze, Sveti Duh postopoma posveti in očisti Božjega otroka čustev srda in jeze. Pismo Rimljanom 7 in 8 opisuje nenehno posvečevanje tistega, ki živi v Duhu.

Božja jeza je strašna in grozljiva stvar (Razodetje 19,15). »Prizadevajte si za iskrenost [poljubite sina],

sicer se razjezi in izginete na poti, zakaj skoraj bo vzplamenela njegova jeza. Blagor vsem, ki se zatekajo k njemu« (Psalm 2,12). »Noben nečistovalec ali nečist človek ali lakomnež, kar je toliko kot malikovalec, nima dediščine v Kristusovem in Božjem kraljestvu. Nihče naj vas ne zavaja s praznimi besedami: kajti vse to kliče Božjo jezo nad sinove neposlušnosti« (Pismo Efežanom 5,5–6). Samo tisti, čigar grehi so bili odpuščeni s Kristusovo krvjo, prelito zanj na križu, so lahko prepričani, da jih ne bo nikoli zadela Božja jeza. »Veliko bolj bomo torej po njem rešeni jeze zdaj, ko smo opravičeni z njegovo krvjo« (Pismo Rimljanom 5,9).

English


Povratek na slovensko domačo stran
Kakšno je svetopisemsko razumevanje Božje jeze?