Kaj pomeni, da je Bog vseveden?


Vprašanje: Kaj pomeni, da je Bog vseveden?

Odgovor:
Vsevednost razumemo kot stanje popolnega védenja, lastnost izčrpnega poznanja vsega. Da bi bil Bog lahko suveren nad vsem stvarstvom – vidnim in nevidnim – mora biti tudi vseveden.

Bog ve vse (Prvo Janezovo pismo 3,20). Bog ve za vsako najmanjšo podrobnost o nas in o vsem okrog nas (Evangelij po Mateju 10,29–39). Bog po svoji vsevednosti določa vse, kar se bo zgodilo (Izaija 46,9–11), in pozna celo naše misli, še preden sploh spregovorimo (Psalm 139,1–4). On ve vse o nas, saj nas je ustvaril (Psalm 33,13-15; 139,1–3.13–16). Samoumevno je, da je vseveden samo Bog (Prva knjiga kraljev 8,39; Izaija 44,7; Prvo pismo Korinčanom 4,5; Pismo Hebrejcem 4,13).

Čeprav je Božji Sin sam sebe blagohotno izpraznil in prevzel podobo služabnika (Pismo Filipljanom 2,7), je njegova vsevednost jasno vidna v vseh Evangelijih (Evangelij po Mateju 9,4; 11,27; 12,25; 22,18; Evangelij po Marku 2,6–8; Evangelij po Luku 6,8; Evangelij po Janezu 13,11; 16,30; 21,17). Božji Sin je vedel vse o življenju ljudi, ki jih je srečeval, še preden jih je sploh srečal (Evangelij po Janezu 4,17–18). Poznal je podrobnosti preteklih dogodkov, ki so se zgodili v njegovi odsotnosti (prav tam 11,11–15). Podrobno je vedel vse o prihodnjih dogodkih (Evangelij po Marku 14,13–16). V svojem poveličanem stanju je Gospod Jezus vseveden tudi zdaj (Apostolska dela 1,24).

Jezusovo vsevednost razločno vidimo v času njegovega zemeljskega delovanja. A tudi tu na prvi pogled opazimo paradoks. Jezus je zastavljal vprašanja, ki lahko nakazujejo njegovo nevédenje. Vendar ob pozornejšem pregledu opazimo, da je Gospod vprašanja zastavljal kot retorično pomagalo v korist svojih poslušalcev – in ne zato, da bi on sam izvedel nekaj novega. V posameznih vidikih svojega življenja in osebnosti pa Božji Sin vendarle ni bil vseveden, saj ga je omejevala človeška narava, ki jo je prevzel ob učlovečenju. »Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh.« (Evangelij po Luku 2,52) »Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti ...« (Pismo Hebrejcem 5,8) »Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.« (Evangelij po Mateju 24,36)

Zakaj naj Sin ne bi vedel za čas konca tega sveta, če je vedel vse? Kako je mogoče, da On, ki bo sodil vsemu svetu, ne bi vedel, kdaj se bo to zgodilo? Doktrina o Trojici pravi, da imajo Oče, Sin in Sveti Duh isto enotno bitnost, um in voljo. Kar ve ena od oseb, vesta tudi drugi dve – izčrpno, temeljito, popolno in večno kot en Bog, a ne da bi se pri tem zabrisale ali zanikale identitete njihovih ločenih, a soodnosnih oseb. Božanska vsevednost potemtakem ni omejena na katero koli od oseb troedinega Boga. Oče, Sin in Sveti Duh so vsi trije po naravi enako vsevedni. V Evangeliju po Mateju 24,36 torej ni mišljeno, da druga oseba Trojice kadar koli česar koli ne bi vedela. Pravoverna doktrina o Trojici, ki temelji na celoti Svetega pisma, takega pojmovanja ne dopušča. Bog se kot neskončni in nespremenljivi vir vsega védenja ne more naučiti česar koli novega. To enako velja za Sina kot tudi za Očeta in Duha. A čeprav se tudi druga oseba Trojice, Logos, nikoli ne spremeni, je iz radovoljne milosti prevzela človeško naravo z vsemi njenimi bistvenimi značilnostmi in splošnimi šibkostmi, le da brez greha. Dve celostni, popolni in različni naravi sta bili neločljivo združeni v eni osebi, ne da bi se ob tem ena pretvorila v drugo ali ne da bi se pomešali med seboj in se zlili v neko drugačno ali mešano naravo. Dve popolnoma različni naravi (božanska in človeška) sta zdaj in vekomaj združeni v tem učlovečenem Božjem Sinu. Kot človek je Sin »napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Bogu in pri ljudeh« (Evangelij po Luku 2,52). Kot vsak človek po padcu je lahko občutil lakoto (Evangelij po Mateju 4,2), se je utrudil (Evangelij po Janezu 4,6), se je razžalostil (Evangelij po Mateju 26,38) in se celo začudil nad čem, kar je izvedel (Evangelij po Mateju 8,10; Evangelij po Luku 7,9; Evangelij po Marku 6,6; prim. Evangelij po Luku 2,46). Jezus je lahko takšne spremembe doživljal le v svoji človeški naravi. S tem ko vidimo dejanske omejitve v Jezusovi človeški naravi, čeprav njegova božanska narava nima omejitev in je nespremenljiva, lahko razumemo, da je večni Božji Sin, ko ni vedel za dan svoje vrnitve, govoril s svoje človeške perspektive, z omejeno človeško vednostjo, v popolni podreditvi Očetovemu načrtu odrešenja. Kristusova vednost je torej omejena (človeški atribut) toliko, kolikor velja za osebo Jezusa kot človeka. Samo v natanko tako razumljenem kontekstu lahko sprejmemo dejstvo, da božanski Sin ni vedel za dan svoje vrnitve, a hkrati priznavamo, da božanski Sin ve vse (Evangelij po Janezu 21,17). To je bilo Jezusovo radovoljno, poslušno dejanje ponižnosti, da bi bil v celoti deležen naše narave (Pismo Filipljanom 2,6–11; Pismo Hebrejcem 2,17) kot drugi Adam.

Najpomembnejše pa je to, da nas Bog pozna od nekdaj – celo še iz časa pred stvarjenjem. Bog od nekdaj ve vse o tem, kdaj in kje bo v teku časa kdo živel. Predvidel je celo naš greh v vsej njegovi grdoti in pokvarjenosti. Vendar nas je s svojo nepreklicno naklonjenostjo v ljubezni do svojih izvoljenih spravil s seboj v Jezusu Kristusu (Pismo Efežanom 1,3–14). V večnosti bodo odkupljeni gledali naravnost v obličje Jezusa Kristusa – nikoli pa ne bomo vedeli vsega, kar je o Bogu mogoče vedeti. Strmeli bomo nad vsevednim Bogom, ljubili in slavili ga bomo večno, neskončna tisočletja ... ko se bomo kopali v njegovi popolni ljubezni ter ga ob tem bolj in bolj spoznavali in cenili.

English


Povratek na slovensko domačo stran
Kaj pomeni, da je Bog vseveden?

Ugotovite, kako ...

Preživite večnost z Bogom



Sprejmite odpuščanje z Bogom